Zanke

Le nekaj ur po tem, ko je predsednik vlade Janez Janša zamenjavo ministra Janeza Drobniča utemeljil z domnevno kršitvijo etičnega kodeksa, se je začelo. Konec je bilo upoštevanja nenapisanih pravil lepega vedenja in medsebojnega spoštovanja v vladi. Tudi vladni kodeks nenadoma ni bil več bran kot skupek navodil in dobre prakse, ampak so ga glavni akterji začeli navajati kot zakonsko besedilo. V kodeksu, ki so ga podpisali ministri, piše: "V primeru, če bi zaradi nespoštovanja ustavne prisege, nespoštovanja tega etičnega kodeksa ali zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov predsednik vlade in predsedniki koalicijskih strank presodili, da je nastala občutna škoda za ugled vlade ali institucije, ki jo bom vodil, bom predsedniku vlade ponudil odstop." Predsednik Nove Slovenije Andrej Bajuk je rekel, da v kodeksu ni določbe o časovnem roku, v katerem mora minister odstopiti, in da misli, da Drobnič ni kršil kodeksa. Le nekaj ur zatem je Drobnič v oddaji Trenja sam poudaril besedico in, namreč tisti in med predsednikom vlade in predsedniki koalicijskih strank v navedenem členu. In rekel, da želi slišati mnenje predsednikov koalicijskih strank, ker kodeks napotuje, da se morajo izreči tudi oni, ne le predsednik vlade. Gre za Janševo preusmerjanje pozornosti javnosti od težav z romsko družino Strojan, je rekel poslanec NSi Alojz Sok.

Zakaj navajamo vse to? V dveh letih, vse do trenutka, ko je Janša na opisani način Drobniču sporočil, da ga ne želi več v vladi, ni bilo nobene dramatične kršitve dogovorjenih pravil koalicijskega sobivanja. Z zamenjavo ministra NSi pa so pravila padla, prekršil pa jih je Janša. Kodeks je bil zaveza do prvič, ko ga je bilo treba uporabiti. Naslednji trenutek ga je zamajala že besedica in. Vlada je doslej pri vseh glavnih vprašanjih delovala kot ena stranka, kot da imamo v Sloveniji večinski volilni sistem. Zdaj je postala običajna koalicijska vlada. Logično. NSi si ne more privoščiti, da bi predsednik vlade brez njenega soglasja menjal njene ministre. Bajuk se je takoj znašel pod pritiskom notranje javnosti in notranjega brbotanja. Bo spet dopustil, bo spet sklonil glavo? In NSi je v to situacijo prišla kot stranka v krizi. Janševa klofuta in Bajukova nezmožnost artikuliranega odziva pa krizo le še poglabljata.

Janševim ocenam ministra Drobniča sicer ni težko pritrditi. Vendar pa se je Janša z Drobničevim uničevanjem socialnega dogovarjanja kot družbenega modela začel ukvarjati šele, ko je oceno tega ravnanja vlade dobil na lokalnih volitvah. Pred tem v dveh letih ni niti enkrat sprejel predstavnikov sindikatov na pogovore in nikoli ni obljubljal konsenza. Vlada je na primer mirno potrdila zakonodajo, s katero so se omejile pravice brezposelnih, kljub ostremu nasprotovanju. Nobenega dvoma tudi ni, da je Janšo k odločitvi za zamenjavo napeljala ostra reakcija javnosti na Drobničev predlog, da bi se dostop do splava omejil - pa čeprav tega Janša ni rekel.

Ima pa zamenjava ministra v vladi tudi zunanjepolitično dimenzijo. Predsednik vlade Janez Janša namreč nima več prav veliko časa za menjave morebitnih nesposobnih oziroma ne dovolj sposobnih ministrov. Dejansko ima le še nekaj mesecev časa, potem pa menjav ne bo mogel več izpeljati. Vendar mu omejitev ne postavljajo prihodnje državnozborske volitve oziroma notranjepolitični razlogi, temveč predsedovanje Slovenije Evropski uniji. Slovenija bo predsedovanje prevzela 1. januarja 2008, torej čez dobro leto. Ministri slovenske vlade bodo takrat vodili zasedanja ministrov vseh držav EU in seveda tudi predstavljali stališča Unije. Morali bodo torej javno nastopati, voditi srečanja najeminentnejših evropskih politikov in oblikovati politične konsenze na najvišji ravni. Tu pa nastopi problem, na katerega že nekaj časa opozarjajo domači in tuji diplomati, v EU pa se o tem tudi že dovolj glasno govori. Ministri te vlade namreč pomenijo problem. Revija Economist članka o tem ni objavila kar tako. Ampak ker se o tem v EU govori.

Pa ne gre le za to, da nekateri ministri ne govorijo aktivno niti angleškega jezika, temveč jim močno primanjkuje tudi potrebnih znanj in vednosti, vsaj eden pa je "nenavadno robusten". Zadnji, torej Dimitrij Rupel, bo verjetno ne glede na zaskrbljenost tujine ostal minister, saj si Janša menjave kljub morebitnemu nezadovoljstvu ne more privoščiti - na tem področju je njegov kadrovski bazen še toliko manjši. A kaj bo na primer storil z ministrom za notranje zadeve Dragutinom Matejem? To je namreč tisti minister, ki je dal preseliti romsko družino, zaradi česar se je Slovenija znašla na straneh res velikih svetovnih časopisov kot država, ki ravna z Romi v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, diplomatski zbor pa zaradi občutljivosti teme zdaj opazuje vsako potezo vlade in o njej poroča v svojih državah. Prav zato, ker bo Slovenija z letom 2008 za pol leta prevzela predsedovanje EU, je občutljivost toliko večja.

Vendar pa mora Janša svojo ministrsko ekipo "spraviti v red" v nekaj mesecih - vsak minister se mora namreč tudi uveljaviti, se uvesti.

Če je torej z menjavo ministra Drobniča Janša reševal predvsem svoj notranjepolitični problem in problem odklonilnega javnega mnenja, se bo moral prihodnje mesece, še bolje pa tedne, spoprijeti z vprašanjem, kaj storiti, da bo vladna ekipa tako dobra, da se v času vodenja EU ne bo blamirala, z njo pa vsa Slovenija.

Janša seveda s temi odločitvami odlaša. Bolj ko odlaša, bolj si oži prostor. In hkrati postaja vse večji ujetnik koalicijskih strank, ki bodo pri vse več odločitvah tudi same upoštevale, da po predsedovanju EU pridejo nove volitve v državni zbor. Tako kot to, glede na novo govorico s sindikati, že upošteva Janša sam.