Na milost volilcev

"Sanjal sem čredo ovnov vodnikov. Drveli so z zvonci, ki so dajali vsak drugačen ton. Za njimi pa nobene ovčice."
Stanislaw Jerzy Lec, poljski satirik, 1909-1966

Kaj se dogaja v Liberalni demokraciji Slovenije? Je napočil prelomni trenutek? Prihaja čas streznitve? Je morda prišel konec LDS? Nič od tega. V LDS se le nadaljuje proces, ki se je začel pred leti, pa že takrat tega večina ključnih kadrov niti sebi ni hotela tega priznati. In tudi danes potekajo spori o razlogih za nazadovanje v tej stranki na podobni ravni kot takrat: s pismi, ki seveda vedno pridejo v javnost, pa čeprav jih nihče ni dal v javnost, z zajtrki in srečanji, na katere so domnevno vsi vabljeni, a so navzoči vedno znova zadovoljni, ker tistih, ki so bili povabljeni, ni.

In vendar je nekaj novo: pojavilo se je zavedanje, da ponovitve ne bo več. Da ni mogoče najti novega vodje, pod katerega plašč se bodo skrile zamere, napake in notranje napetosti. Da je nekega obdobja stranke enkrat za vselej konec.

Seveda pa so reakcije na spoznanje različne. Predsednik stranke Jelko Kacin se zdi morda celo zadovoljen: odhodi in odmikanja ostalih relevantnejših strankinih veljakov njegovo moč v stranki lahko okrepijo. Vse močnejši postaja, vse večji je namreč delež tistih, ki ga podpirajo. Stranka je sicer vse manjša, a lahko tudi vse bolj enotna. LDS ni prva stranka, kjer je vodstvo ugotovilo, da prihaja čas, ko je treba misliti na golo preživetje vodstva samega. Lahko, da se motimo in je to le vtis. A je zelo močan.

Nezadovoljnih je sicer veliko. Ne mislimo le na tiste, ki svoje nezadovoljstvo tudi kažejo: na poslanca Mateja Lahovnika, ki je odstopil kot podpredsednik stranke, na dolgoletnega generalnega sekretarja Gregorja Golobiča, ki je ta teden tudi izstopil iz stranke, in Slavka Gabra, ki je javno ostro napadel predsednika Kacina, ta pa nato njega itd. Nezadovoljnih je še veliko več. A skupno jim je, da še vedno ne vidijo alternative, zato ostajajo v stranki oziroma ob njej. Pri tem gre seveda tudi za oportunistično ravnanje: dve leti pred volitvami je namreč vztrajanje v stranki in hkratno glasno negodovanje ter distanciranje na prvi pogled najmanj tvegano.

Podobno se je vedla ljubljanska LDS pred zadnjimi lokalnimi volitvami in s tem naredila prostor Listi Zorana Jankovića. Tudi tega se nezadovoljni v LDS danes že zavedajo. Zato so hkrati tudi v nizkem štartu in se ozirajo, ali, kdaj in kje se bo na političnem prizorišču v času zatona stranke pojavilo nekaj, da bi se temu novemu priključili. Spet se govori o Milanu Kučanu, pa o Janezu Potočniku ali kar Zoranu Jankoviću. Pa je med temi rešitvami, ki so navidezno zunaj, in tistimi možnostmi, ki so jih še pred nekaj tedni videli znotraj stranke, res kakšna razlika? Ni to ista čreda ovnov?

S podobno politično paradigmo se srečuje tudi druga stranka na domnevnem levem polu. Tudi socialdemokrati kot uspeh vidijo dejstvo, da jim vse javnomnenjske raziskave kažejo, da so prehiteli LDS - in sicer tako, da je podpora LDS padla. In njihov predsednik Borut Pahor še vedno ne ve, ali bi kandidiral za predsednika republike ali pa vodil stranko, poslanska skupina pa - podobno kot poslanska skupina LDS - uporablja čisto drug jezik kot on, velikokrat mu nasprotuje in ga dezavuira, pri čemer pa vsi skupaj računajo, da volilci tega ne opazijo.

Kaj je torej značilnost obeh strank oziroma tistega, čemur se danes reče levica? Da podcenjujejo volilce in da jim ne priznavajo elementarne politične pameti. V obeh strankah je situacija shizofrena, celo trapasta - in v obeh strankah računajo na milost volilcev, ki da bodo tudi naslednjič zamižali na obe očesi in si zatisnili ušesa. Pa že zadnjič - na lokalnih volitvah - niso tega storili.

Zdi se, da v tako imenovanih levih strankah tudi tiho računajo, da bo morda delo namesto njih opravil kar aktualni predsednik vlade Janez Janša. Nobenega dvoma ni, da je vlada slednjega v dveh letih pokazala svoje dejanske cilje in načrte, ki so zelo daleč od sloganov, ki so jih pripeljali na oblast. Zagotovo Janši škodujejo tudi zadnji primeri nepotizma ministra za zunanje zadeve in nepotrebno razmetavanje denarja za neresne tečaje tujih jezikov za visoke državne funkcionarje. Seveda si sedanja koalicija s tem škoduje. A to omenjenih dveh strank še ne dela za alternativo.