Površnost in otipljivost

Problem Slovenije in slovenske politike ni politično konzervativna vlada, ampak vlada, ki ima tudi več kot dve leti po prevzemu oblasti sistematično enostranski odnos do vsakega problema in ki vsak problem definira skozi osebe, ki se v razpravi znajdejo. Nujna sestavina vsake aktualne razprave je takojšnja omejitev na nekaj točk, ki jih je mogoče zagovarjati z jasnimi, jedrnatimi in stereotipnimi formulami. In tako se potem zgodi, da poslanec vladajoče stranke Dimitrij Kovačič v Odmevih tarna, kako ne podpira javnosti premoženja funkcionarjev - ne da bi se zavedal, da je zakon, ki je to uvedel, podprl tudi sam in da je to ureditev uvedla prav njegova koalicija. Ker takrat, ko se je zakon sprejemal, vladajoča koalicija (in z njo Kovačič) pred očmi ni imela nikogar in nič drugega kot vodjo protikorupcijske komisije Draga Kosa. Namen zakona je bila pač odstranitev Kosa. Drugače povedano: zaradi zanje moteče osebe so bili pripravljeni sprejeti katerikoli zakon - in danes se čudijo, kaj so sprejeli.

Temeljna sprememba, ki jo je Slovenija doživela v zadnjih letih, tudi ni v temah, o katerih se odloča in razpravlja, temveč v načinu, kako se o njih razpravlja. A problem populistične politike ni le to, da temelji na vzbujanju slabih emocij ter poenostavitvah. Težava je v dejstvu, da je to le prva faza. Odgovor na tovrstni populizem je podobno strukturiran populizem celotne politike. Poenostavitve na eni strani povzročijo poenostavitve na drugi, na koncu pa ni več nobene razlike med govorico Zmaga Jelinčiča, Janeza Janše, Boruta Pahorja, Jelka Kacina in ne nazadnje Marka Pavlihe in Dimitrija Rupla. Predvsem pa se populizem širi horizontalno, torej na vse politične stranke, hkrati pa tudi vertikalno, na vse ravni politike.

Tako se danes potezam Zorana Jankovića, ki jemlje v sporu z vlado za talca svojih načrtov urbano kulturo in nevladni sektor ter napoveduje ostro zmanjšanje socialnih transferjev, večina čudi. Pa vendar - mar danes Janković govori kaj drugega kot v času volilne kampanje? V času lokalnih volitev so se politični programi vseh političnih strani, prilagojeni populističnemu ozračju, omejili predvsem na zagotovila o gradnjah vidnih pridobitev; mehkega dela lokalne samouprave ni omenjal nihče, zmagovali pa so tisti, za katere se je volilcem zdelo, da so zmožni uresničiti največ velikih in oprijemljivih projektov. Janković je le eden od županov, ki se je ujel v ta slabi koncept, po katerem je kvaliteta župana na koncu tudi zlahka ovrednotena. Kaj bodo počeli vsi čez štiri leta? Šteli izvedene projekte, ne pa ocenjevali raven bivanja v mestu. Številka bo edino merilo. Janković bo sledil le temu preprostemu cilju, in kot kaže danes, bo nekatere funkcije mesta oziroma mestne oblasti zato zanemaril.

Mesto pa niso samo vidni projekti. Na primer: Ljubljana je le eno od slovenskih mest s pretežno azbestnimi vodovodnimi cevmi. Cevi zaradi azbesta sicer niso avtomatično nevarne, postanejo pa take zaradi dotrajanosti in poškodb. Seveda je za zdravje in prihodnost meščanov zamenjava teh cevi bolj pomembna ob vseh stadionov in garažnih hiš. Vendar pa so te cevi pod zemljo, in tudi ko so zamenjane, ostanejo nevidne. In če politika gradi le na otipljivosti in vidnosti, se takšnih projektov ne loteva. Tako kot zanemari marginalizirane skupine prebivalcev.

Jankovićev "projektni pristop" je le lokalna izvedba tistega, kar se dogaja na državni ravni. V podobno zanko lastnega populizma se je namreč najprej ujela vlada - s svojim veleprogramom reform. Danes ne gre več za vprašanje, ali bo kakšna reforma res koristna ali ne, ampak ali jo je vlada izpeljala. Vlada mora izpeljati reforme, je refren, ki ga slišimo vedno znova. Razčlenjenih predlogov reform, ki naj bi jih vlada izpeljala, pa sploh še ni. Vsaka reforma pač ni avtomatično koristna. Lahko je zgolj reforma, ki ne da učinkov, lahko pa je tudi škodljiva. Spomnimo se samo davčne reforme. Kaj naj bi bil njen osnovni namen? Razbremenitev gospodarstva, zmanjšanje stroškov dela z zmanjšanjem davčne obremenitve, s tem pa povečanje konkurenčnosti gospodarstva. In kaj je storila vlada? Cilj se je izgubil na pol poti, zdi se, da takrat, ko so vladni pripravljalci začeli preračunavati, koliko lahko profitirajo sami, osebno. Namesto razbremenitve gospodarstva je vlada prestrukturirala davke tako, da so se povečale neto plače (najbolje plačanim najbolj, seveda), davčni priliv v proračun pa se je hkrati zmanjšal. Podjetja so, če pustimo ob strani zmanjševanje davka na plačilno listo, ki ga je resnici na ljubo začela že Ropova vlada, ostala enako obremenjena. To seveda ni reforma, to je antireforma. A vlada je hkrati izvedla poenostavitve, s katerimi je prebivalcem, ki v stik z davčnim sistemom pretežno prihajajo le v času izpolnjevanja dohodninskih napovedi, dala občutek, da se je v državi zgodila dejanska davčna reforma.