intervju / Kralj švedskih baklav

Medtem ko midva čvekava, pa Kajmak še kar dela in dela.

Gledal sem rezultate za nazaj - a veš, da smo prehiteli celo Gladiatorja?

Nobenega spoštovanja nimaš. Imaš vsaj malo občutka krivde?

Ja, malce mi je nerodno. Napiši: skromno pogleda v tla.

Posnel si največji slovenski hit v neodvisni Sloveniji, toda ko si prišel v Slovenijo, ti film in Slovenija nista šla ravno skupaj.

Ja, rekel sem: ko mi kdo reče "slovenski film", mi to zveni tako, kot če bi kdo rekel "švedska baklava".

Pa je bilo takoj vse narobe.

Saj sem se potem opravičil.

Komu? Slovenskemu filmu?

Ne, vsem tistim Švedom, ki delajo baklave.

In je bilo spet vse narobe.

Spet.

Kdaj se ti zdi, da so začeli Slovenci namesto filmov snemati "švedske baklave"?

Tako se mi je zdelo, ko sem prišel. S filmom tu zadnjih 10 let na splošno ni kazalo ravno dobro. Kot da tla niso zrela za film. Toda stari slovenski filmi so bili zelo dobri.

Mitski?

Ma, genialni!

Recimo?

Vesna. Kekec. Dolina miru. Pa Nasvidenje v naslednji vojni. Saj je slovenski, ne.

Švedski že ni.

Tudi filmi Karpa Godine so mi zelo všeč. Splav meduze je odličen.

Karpo snema zelo resne filme, toda vedno jih prestreli z nadrealističnim humorjem, ki je zelo podoben tvojemu.

Pozna se mu, da je kot snemalec veliko delal s srbskimi režiserji.

Se tebi pozna, da si kot igralec delal s Kusturico?

Kusturica je rekel, da je Ivo Andrić uspel zato, ker je pisal o tem, kar mu je blizu. Ni šel s svoje ulice. Kusta je dobil mnoge ponudbe, a je raje ostal na svoji ulici. Snema filme o tem, na kar se spozna. In tudi sam sem hotel posneti le film o ljudeh in situacijah, na katere se dobro spoznam.

Film s tvoje ulice.

Ja.

Kako racionalno si pristopil k snemanju Kajmaka? Si se vprašal: kako posneti film, da bo uspel? Da bo hit? Kaj v Sloveniji prime?

Pri umetnosti - katerikoli umetnosti - lahko razmišljaš od zunaj ali pa od znotraj. S Sašo Lošićem se vedno prepirava, ker on razmišlja od zunaj, jaz pa od znotraj. Glej, na sarajevski Akademiji sem imel prijatelja, ki je pripravljal diplomsko nalogo. Rekel je, da bo imel na predstavi srebrne, svetleče trakove, ki bodo z balkonov padali kot slapovi - in tudi on da bo v srebrnem kostumu. Ko sem ga vprašal, kateri tekst dela, pa mi je rekel, da se še ni odločil. Vidiš, to je razmišljanje od zunaj - če bi jaz razmišljal o tem, kako naj ljudi pripeljem v kino, bi popušil.

Hočeš reči, da hite - gledališke, televizijske in zdaj tudi filmske - delaš intuitivno?

Le potrkam lahko. Imam srečo, da to, kar delam, pritegne pozornost. In ko pišem, me zanimajo predvsem situacije, ki so našponane - tam je nekdo, ki nekaj hoče, in nekdo, ki nečesa noče. Zelo rad delam zanimive zgodbe na enostaven način.

Mi, ki gledamo od zunaj, vedno mislimo, da pri komediji obstaja neka tajna formula, neki tajni recept.

Veš, kaj je najhuje? To, da sploh nisem delal komedije. Da gre za komedijo, sem napisal zato, ker smo z distributerjem ugotovili, da bi bilo to marketinško dobro. V prvi verziji scenarija se je Božo na koncu ubil, pa sem se potem spomnil, da se je tako končal tudi Outsider. In vendar - tudi zdaj ne gre za ne vem kakšen happy end. Situacije so komične, tako kot v življenju, toda ne moreš reči, da gre za komedijo. Tako je bilo tudi med vojno v Sarajevu - bolj ko je bila situacija zajebana, bolj je ven prišla ta komičnost. Tudi igra v Kajmaku ni komična, ampak bolj dokumentarna.

Ergo: komedija vedno temelji na nekem realizmu.

Ja, temelj mora biti nekaj prepoznavnega. Komedija mora temeljiti na nečem, kar se res lahko zgodi. Ne sme lik kreirati situacije, ampak obratno - rad imam like, ki se jim dogaja. Like, ki se jim zgodi film. Taka je bila Nikogaršnja zemlja. In tak je Kajmak. Nič ni za lase privlečeno. Če v prvih desetih minutah ne štekaš, za kaj gre, odideš iz kina. Ti ne greš nikoli iz kina sredi filma?

Ne. Ni ga čez slab film. Guilty pleasure.

A, razumem. Samo mora biti res slab.

Hudo slab. Tako slab, da je dober.

Ampak ti so redki.

Potrebujejo kontekst - tako kot dobri štosi.

Pred leti sem gledal gledališko predstavo, v kateri imaš tipa, ki gol prileze iz luknje. Po predstavi sem ga vprašal, zakaj gol prileze iz tiste luknje. Rekel je: veš, jaz sproščam neko energijo, tako da potem feed-back publike prihaja na moje golo telo. Vprašal sem ga, dobro, pa zakaj prihajaš iz tiste luknje. Rekel je, da prihaja iz nekega drugega sveta. Potem sem ga pa direktno vprašal: a iz luknje prideš zato, ker ti je tako rekel režiser? Rekel je le: ja. Razumel bi, da prideš iz luknje, če se rojevaš ali pa če si bil zaprt, tako pa mi ni jasno. Igralec - bodisi na odru ali pa v filmu - mora vedeti, kaj dela in zakaj to dela. Saj ni bioenergetik, ki sprošča nekakšno energijo.

Se ti zdijo slovenski filmi bioenergetski?

Na začetku slovenskega filma nekdo stoji in gleda v daljavo. Vidiš, da bi ti rad nekaj povedal, pa ti ne more, ker ni situacije - ker se ni nič zgodilo. Ko se to zgodi v filmu Pariz, Teksas, veš, kaj misli, ko stoji in gleda v daljavo, ker poznaš predzgodbo. V slovenskem filmu pa lik že kar na začetku nekaj misli - in ne veš kaj. Kar je tako, kot bi Hamlet že na začetku rekel "Biti ali ne biti". Če bi "Biti ali ne biti" stal na začetku Hamleta, za Shakespeara ne bi nikoli slišali.

Okej, za komedijo ni pravil. Za tragedijo so - Aristotel jih je že davno formuliral v Poetiki. Formuliral pa je menda tudi pravila za komedijo, toda knjiga je potem zgorela, tako da je komedija ostala brez pravil. Kaj če so bila pravila za komedijo in tragedijo ista?

Zadnje čase me vse bolj moti prav to, da ljudje komedijo in tragedijo ločujejo. Oboje je isto: tragedija je vedno tudi komična in komedija je vedno tudi tragična.

Poznaš tole formulo: komedija = tragedija + čas. Skratka, komedija je tragedija z distanco.

Ja, komedija je tragedija plus čas ali pa plus kaj drugega. V igri ni razlike - komedijo igraš tako kot tragedijo. Če igraš v komediji, pa skušaš biti smešen, je to največja napaka. Če skušaš biti smešen, si butast - situacija mora biti smešna. Spomni se Bate Stojkovića, kako je v filmu Kdo neki tam poje preganjal zajca - to je največja lekcija tistim, ki mislijo, da se komedijo igra drugače kot tragedijo. Nič ne more biti bolj smešnega od tega, da Bata Stojković s svojo kilažo čisto zares lovi zajca. Ne lovi ga komično, ampak čisto zares - in to je komično, smešno.

Če skušaš biti za vsako ceno ves čas smešen, tvegaš, da boš dolgočasen, kar se je zgodilo recimo Robinu Williamsu.

Natanko. Si v Kajmaku videl kak prizor, v katerem skuša biti igra komična? V katerem skuša biti kdo za vsako ceno smešen?

Ne, sem pa v Kajmaku videl reči, ki sem jih videl tudi v Kozoletovih Rezervnih delih - recimo trgovino z ljudmi. Kaj je to - industrijska špijonaža?

Tega ne bi preveč komentiral: dovolj je, da pogledaš datume, kdaj sta bila oba scenarija napisana. Moj je bil napisan pred več kot petimi leti, ko sem ga tudi avtorsko zaščitil. Zanimivo je, da je film, o katerem govoriš, zelo podoben eni epizodi iz Kajmaka, celo začne se z isto repliko. Morda je to le gola slučajnost, doda Đuro v šali.

Ko sva že pri goloti: je bilo Tanjo težko prepričati, da se je slekla?

Ne. Sam jo pokliči, pa jo vprašaj.

(Tanja Ribič: Ne, ni bilo težko, sploh pa - s tem sem bila seznanjena že med pisanjem scenarija. Ni se problem sleči, če situacija in lik to upravičujeta.)

Kaj je narobe s slovenskim humorjem? Kaj ti v slovenskem humorju ne potegne?

Saj veš, kaj rad rečem: da med slovenskim in bosanskim humorjem ni razlike. Bosanci se radi hecamo na svoj račun, Slovenci pa se tudi radi hecajo na račun Bosancev. Toda če hočeš razliko: v Bosni, ali pa na jugu sploh, ljudje res lažje prenašajo šale na svoj račun kot v Sloveniji. Drugim se smej, toda mene pusti pri miru.

Hočeš reči, da bi bi imel slovenski humor v Bosni lepo prihodnost?

Ne vem, kako bi bilo danes, toda ob slovenskem humorju smo se v Bosni nekoč zelo zabavali - TV serijo Dekameron smo gledali kot nori.

Ja, toda režiral jo je Čeh.

Vidiš, humor je univerzalen, ne pa slovenski, bosanski ali češki.

Je torej problem v tem, da Slovenci ne znajo biti univerzalni? So Slovenci preveč zaprti in preveč narcisoidni, da bi bili lahko univerzalni?

Morda.

A ni nacija, ki je vase zagledana in s sabo obsedena, idealna za komedijo?

To bi znalo biti res. Toda jaz tega nočem reči. Takoj bo spet vse narobe. Ko kaj takega povem, imam potem vedno težave. Bolje je, da si povprečen.

In neuniverzalen. Se pri humorju samocenzuriraš?

Ne. O tem sploh ne razmišljam. Zaradi okolja svojih idej ne cenzuriram.

Na Top listo nadrealistov so zelo vplivali Monty Pythoni. Kako to, da so Monty Pythoni tako zelo prijeli prav v Bosni, ne pa tudi drugod, recimo v Sloveniji?

Naj ti vrnem vprašanje: kako to, da se je punk tako zelo prijel prav v Sloveniji, ne pa tudi v Bosni? Iz Bosne smo v Slovenijo hodili na punk koncerte.

Tako kot se Slovenci zaman trudijo, da bi bili zabavni, ste se vi zaman trudili, da bi bili punkerji.

Ni nam uspelo. Pa ne vem, zakaj. Morda gre punk skupaj s pivom.

A ni specifika monty-pythonskega in bosanskega, pa tudi srbskega humorja v tem, da zna iz nič narediti veliko? Pri slovenskem humorju pa je ravno obratno - potrebuješ veliko, da narediš malo.

Kolko para, tolko muzike! Imam teorijo, zakaj predstavlja Srbija s socialnega vidika plodna tla za humor in komedijo: v Srbiji zelo spoštujejo igralce. Ko pride Bora Todorović v restavracijo, vsi planejo: glej ga, legenda! Vsi ga obožujejo. Kar je za igralca idealno - futrajo mu ego. Če imaš ego nafutran in če imaš samozavest, lahko stopiš na oder in si kralj. V Sloveniji igralci niso tako priljubljeni. Slovenija je bolj dežela režiserjev in dramaturgov.

In lektorjev.

Ko v Sloveniji zagledajo igralca, vedno rečejo, hej, pa kva boš ti - kaj se pa gre ta tuki. In igralci, zlasti mladi, nimajo potem nobene samozavesti, nobenega samozaupanja. Vedno so prestrašeni. Vedno jih skrbi, kaj bodo rekli ljudje. Je pa res, da je v Srbiji to oboževanje igralcev dvorezen meč: če je recimo igralec slab, pa oboževan, ima samozavest, toda za vedno ostane slab. Na jugu - v Bosni in Srbiji - gre vse le v skrajnosti: ali si res hudo dober ali pa res hudo slab, povprečnosti ni.

Je pa tudi res, da lahko v Sloveniji zelo hitro uspeš. Hitreje kot kdajkoli. Tudi če si slab. In kot je nekoč rekel Igor Zupe: tragedija Slovenija je v tem, da v njej ne moreš propasti.

To isto mi je rekel tudi Vinci.

Okej, naj se dogovorita. Je kaj na tem, da bi se Nadrealisti spet zbrali?

Nič. Vsake toliko časa se kdo spomni, da bi bilo to fino, zgodi pa se nič konkretnega.

Če tvoj nos pravi tako, potem že ni nič na tem, kajti nos imaš: v filmih namreč skoraj deset let - razen v ekstremno epizodnih vlogah, se razume - nisi igral, potem pa si comeback opravil ravno v filmu, ki je dobil Oskarja. Tudi to vlogo bi navsezadnje lahko zavrnil in zamudil žur svojega življenja, ne.

Ej, prekleto dobro vem, za kaj sem dober. Znam prebrati scenarij. In ko berem, vem, če je to zame. Za igralca je najbolj pomembno to, da zna izbirati vloge. Veš, koliko igralcev je propadlo, ker so izbirali napačne vloge. Sam sem izbiral prave filme: Nikogaršnja zemlja je dobila Oskarja, Dom za obešanje je bil nominiran, Kuduz je bil v Cannesu, film Kako je propadel rokenrol je še vedno kulten, Kajmak je največji slovenski hit. Nisem naredil veliko napak. Ko mi je Ademir Kenović rekel, da bi rad Danis Tanović, njegov študent, posnel film in da je vlogo napisal posebej zame, sem rekel, nehaj, saj veš, da ne igram več, toda ko sem dobil scenarij, sem takoj padel noter. Rekel sem le: I'm back!

V Nikogaršnji zemlji imaš mikico z napisom Rolling Stones. Si je Mick Jagger potem ogledal film?

Ne. Bili smo dogovorjeni, da pride na festival v Toronto, toda ravno 11. septembra 2001. Precej čvrst alibi, da ne pride, ne? Se je pa vse skupaj odvrtelo neverjetno hitro. Od trenutka, ko sem dobil scenarij, do Cannesa je minilo le eno leto.

Vsi so bili presenečeni nad castingom tega filma: na eni strani si bil ti, ki v filmih že dolgo nisi igral, vsaj ne v glavni vlogi, na drugi strani pa je Bosanca, Banjalučana, igral Rene Bitorajac, ki je Hrvat. Vsi so se spraševali: le kako je režiser prišel na tako dobro idejo? Sam nad castingom nisem bil kdo ve kako presenečen - ti in Bitorajac sta skupaj igrala že v slovenskem filmu Blues za Saro, ne.

E, bravo. Nič ti ne uide. Reneja sem spoznal na Bluesu za Saro. In jaz sem Danisu predlagal, da ga angažira. Bil sem navdušen nad njim.

Se prej sploh nista poznala?

Ne. Prej zanj nisem niti slišal.

Se pravi: iz slovenskega filma se lahko rodi tudi kaj dobrega. Če ne bi bilo Bluesa za Saro, tudi Nikogaršnja zemlja ne bi bila taka, kot je.

Slovenski film morava kar pohvaliti.

So te v Hollywoodu, ko si bil na podelitvi Oskarjev, producenti, režiserji in agenti cukali za rokav?

Tam te vsi ves čas cukajo za rokav.

Pa so ti tudi takoj, že kar na licu mesta, ponujali tudi vloge?

Ne, toda rekli so mi, da moram zdaj ostati še kakih 14 dni v Los Angelesu - saj veš, večerja z onim, pa kosilo z onim. In hitro bi dobil kup vlog.

So ti to rekli, ko si bil še tam?

Ja, Goran Gajić in Mira Furlan, moja prijatelja, ki živita in delata v Los Angelesu, sta mi rekla: Moraš ostati! Ostani! Počakaj!

In zakaj nisi ostal?

Ker sem bil ravno sredi snemanja Kajmaka.

Je bil Kajmak tako odvisen od improvizacije in intuicije, da bi bil slabši ali pa bistveno drugačen, če bi 14 dni ostal v Los Angelesu?

Ne, ni bilo toliko improvizacije, da bi to film spremenilo, toda TV je imela takrat planirano ekipo in moral sem se vrniti.

Koliko h'woodskih ponudb si dobil po Oskarju?

Ogromno, toda resno smo se pogovarjali le o nekaterih. Tu je angleški film Hakan, v katerem naj bi igral Hakana, kurdskega taksista v Londonu. James Merendino, "novi Tarantino", kot pravijo, ki je posnel kultni film Salt Lake City Punk!, me je vabil v film, v katerem igrajo še Harvey Keitel, Billy Bob Thornton in Lena Olin - producira Janet Yang, ki je producirala Formanov film Ljudstvo proti Larryju Flyntu. Naslov je The Swedish Job.

Švedski posel. Vidiš, vedno znova se vračaš na Švedsko.

Igral naj bi ruskega mafijca, ki živi na Švedskem. Igral pa naj bi tudi v novem filmu Sydneyja Pollacka, The Interpreter, v katerem bosta glavna Nicole Kidman in Sean Penn - imel sem že testno snemanje. Reading, kot se reče. Posnetke sem že poslal Pollacku. Angleška agentka pa mi sporoča, da se zame zanimajo tudi producenti novega Batmana.

Koliko agentov pa imaš?

Tri. Enega v Ameriki, enega v Angliji in enega v Italiji.

V Hollywoodu se vse premika zelo počasi, v Italiji gre pa hitreje.

Ja, po Oskarjih sem igral že v treh italijanskih filmih. V Italiji so res nori name. V meni vidijo človeka z Oskarjem.

Očitno te res ljubijo. V zadnjem - Ljubite me - imaš tudi erotični prizor. Pa?

Nič, prizor kot vsi ostali. Razlika je le v tem, da je malce bolj nerodno, ker si nag in soigralka tudi.

Je kaj bolj smešnega, komičnega od snemanja erotičnega prizora?

To ni v resnici nič smešnega - to je bolj nekaj nerodnega. Smešno je kvečjemu to, ko med pavzo nag paradiraš pred ekipo in ko ti pred snemanjem gor dajo neko reč, da ne pride do "full contacta". Samo snemanje erotičnega prizora pa je tako... kako naj rečem... malce grozno.

Se ti ne zdi, da bo imel ta prizor v Sloveniji komičen efekt?

Si se ti smejal Jimu Carreyju, ko je skušal v filmu Truman Show zbežati na tisti jadrnici?

Ne. Toda ni bil nag. In ni bil na Isabelli Ferrari.

Kaj naj ti rečem - tak je opis mojega delovnega mesta. Snemaš pač prizore, od tega živiš - sprejmeš ali ne sprejmeš. Posel kot vsi drugi, le da je malce bolj javen. Kako bo kdo reagiral, pa itak nikoli ne veš.

Zdaj si tudi režiser - si se pustil režirati? Bolje rečeno: te je zdaj težje režirati?

Ne, režiserjev ne davim s svojimi režiserskimi idejami. Kvečjemu narobe: ker sem režiser, vem, kaj moram delati, da režiserju snemanje olajšam.

Pred leti si rekel, da si v Slovenijo prišel zato, ker je to najbolj zahodna dežela, v kateri te še poznajo. Zdaj te zelo poznajo tudi v Italiji, ki leži zahodno od Slovenije - se boš preselil v Italijo?

Ne, prestar sem, da bi začenjal znova, pa tudi preveč dobro, preveč lepo mi je tukaj. In še nekaj: zdaj je tudi vse blizu.

Le prave vloge moraš izbirati.

To je osnova.

Se ti zdi, da Jim Carrey izbira prave vloge?

Vsekakor. Samo poglej, kako genialno situacijo ima v Vsemogočnem Bruceu - Bog mu da en teden, da je Bog. Podobno genialna situacija je bila v Nikogaršnji zemlji: dva nasprotnika v istem rovu med dvema ognjema. Če imaš dobro situacijo, lahko potem počneš, kar hočeš.

V Teatru 55 boste zdaj januarja udarili s predstavo, ki ima dobro situacijo - Slovenci v vesolju.

Piševa jo skupaj z Markom Pokornom. Leta 3026 Zemlja razpada. Amerika je Irak razdelila na tri entitete - super, neosvinčeni in dizel. V Sloveniji končno zgradijo džamijo - v alpskem slogu. Zaradi suše pocrkajo še zadnje slovenske kamele na Pokljuki. Tisti, ki so v Natu, pa so dobili po en space shuttle, v katerega gredo štiri osebe in robot. Vsaka nacija gre s svojim shuttleom v vesolje, tudi štirje Slovenci, ki naj bi na oddaljenem planetu podaljšali svojo vrsto, toda potovanje traja več kot 100 let, tako da tja ne bo prišel nihče izmed njih, le njihovi vnuki.

Je Teater 55 nastal zato, ker te niso spustili v slovenske gledališke hrame?

Pred kakimi petimi, šestimi leti sem napisal komedijo Kaj pa zdaj in jo ponujal slovenskim institucionalnim in neinstitucionalnim teatrom, ki pa so jo vsi zavrnili. Ker sem verjel v svoj tekst, sem s prijatelji registriral gledališče, Teater 55.

Koliko gledalcev je do sedaj videlo predstave Teatra 55?

Titanik.

Koliko je to?

Ti dobro veš, koliko ljudi je v Sloveniji videlo Titanik.

Več kot 400.000.

Naše jih je videlo še več - pol milijona.

Predstave in gostovanja imate vsak dan, včasih tudi po več predstav v enem dnevu. To je z logističnega vidika že Broadway.

Ja, to je zdaj že velika firma. Tudi veliko ekipo imamo. Veliko ljudi, veliko kombijev. Prišli smo v fazo, ko bi potrebovali svoj Kolosej.

A drži, da se kak gledalec kdaj tako glasno in tako dolgo reži, da morate predstavo ustaviti?

To se dogaja. Še več, kar napad dobijo. Vedno se najdejo kake tri, štiri ženske, ki ne morejo in ne morejo nehati - krohotajo se in krohotajo. Nekateri dobijo od smeha take krče, da gredo raje kar ven.

Pred teater bi morali postaviti rešilca in zdravniške sestre, jasno, za štos, v marketinške namene - tako kot so to nekoč počeli ameriški producenti nizkobudžetnih grozljivk: ljudje, film je res srhljiv, toda če vam bo slabo, je na voljo prva pomoč!

Dobra fora. Razlika je le v tem, da bi mi rešilce zares potrebovali.

V Teater 55 prihaja masa ljudi. Kakšna je ta masa? Kako bi jo definiral? Je ta masa strpna ali nestrpna? Nacionalistična ali evropska? So to povprečni Slovenci?

Zdaj imamo že toliko obiskovalcev, da lahko rečem le to, da je to masa. Ne moreš jih definirati - ker jih je preprosto preveč. Ciljna skupina je zelo, zelo široka. Zanimivo je tudi to, da je med vsemi temi obiskovalci veliko takih, ki pridejo prvič v gledališče. Sploh prvič v življenju! Ko telefonirajo, zato pogosto vprašajo: Kdaj boste vrteli tisto predstavo? Ali pa: Kdaj se začne oddaja?

A veš, da ti ves čas podtikajo tudi filme onega tvojega soimenjaka, Branka Djurića, ki je prav tako igralec, le da je malce starejši?

Ja, ko sem začel igralsko kariero, je on že veliko snemal, zato sem si tudi pritaknil vzdevek Đuro, da bi naju lažje ločevali. Toda zdaj so tudi na internetu, na IMDB-ju, to uredili. Končno so naju ločili.

Ne povsem. Tip, ki na netu fura tvoj Japan Fan Club, ti poklanja tudi filme onega drugega Djurića.

Hej, si videl to spletno stran. Moj japonski fan. Surfal je, našel spletno stran Teatra 55 in prosil, če mu pošljemo kake podatke in fotke. Kaj sem pa vedel, kdo je - mislil sem, da se kdo zajebava. Potem sem ugotovil, da je res pravi Japonec. Njegova angleščina je bila zelo hecna, čisto polomljena, napisal mi je celo: "Take care of your body!" Pazi na svoje telo!

Čakaj, da te vidi v onem italijanskem filmu.

In zdaj stalno pošilja mejle - hoče nove in nove podatke. Čisto iz sebe je bil, ko sem mu najprej odgovoril kar osebno.

A čutiš, da si fenomen?

Ma ne.

Okej, bom vprašal drugače: a čutiš, da se ljudje začnejo smejati v hipu, ko se pojaviš? Ko te zagledajo. Avtomatično.

Nimam tega občutka, jaz...

Nimaš te samozavesti?

Ne, ni problem v tem. Samozavesti imam na pretek. Toda mislim, da ni dovolj, da se le pojaviš, pa boš smešen. To je garaško delo. Delati komedijo je prekleto resen poklic.

Poglej z druge strani: lani je pri nas po več kot 100.000 gledalcev videlo tri komedije - tvojo, Vsemogočnega Brucea in Johnnyja Englisha. Ko Slovenci zagledajo Carreyja in Atkinsona, planejo avtomatično v smeh. Ergo: ti, Jim Carrey in Rowan Atkinson ste hudo po slovenskem okusu.

Kot pojava nisem smešen. Prav narobe - zdi se mi, da sem preveč resen in da so ljudje nad mojo pojavo potem razočarani. Vsi me sprašujejo: kaj ti je? Novinarji, ki jih srečam prvič, mislijo, da sem slabe volje, ker se z njimi ne začnem takoj bratiti: ej, stari, kako si!

Tanja mi je rekla: Jaz si nekaj izmislim, toda šele ko to potem reče Đuro, je smešno.

Ampak to je res.

Vidiš!

Kar se pa tiče slovenskega okusa: Kajmak je po slovenskem okusu, ne vem pa, če sem jaz po slovenskem okusu.

Očitno nisi bil tudi po bosanskem okusu: mar te niso na sarajevski AGRTF sprejeli šele v četrtem poskusu?

Napačno sem si predstavljal, kaj je to igra. Mislil sem, da je to nekaj umetnega, drugačnega od življenja. Ko sem tretjič padel, sem že igral v Nadrealistih, spoznal pa sem že tudi Ademirja Kenovića, ki mi je razložil, kako začneš Hasanaginico, saj veš, "Šta se bijeli u gori zelenoj". Rekel mi je, da moraš to - "Šta se bijeli u gori zelenoj" - vprašati tako, kot bi to koga vprašal v gostilni.

Mujo in Haso - bi bil to lahko velik vsejugoslovanski hit?

To ni slaba ideja. Prav zato sva tudi z Igorjem Arihom nedavno trademark "Mujo i Haso" zaščitila.

A to pomeni, da Slovenci zdaj ne smejo več pokati vicev o Mujotu in Hasotu?

Ne, tega nisva storila zato, da bi komu kaj prepovedovala, ampak zato, da nama ne bi kdo česa prepovedal. Vse sva uredila, registrirala, tako da lahko zdaj mirno delava. Nihče ne more reči, da se je tega spomnil pred nama. In priznati moram, da je bila to Arihova ideja. Toda lahko napišeš, da je to moja ideja (smeh).

Prav imaš. Pa naj Arih to potem demantira. Boš posnel nadaljevanje Kajmaka in marmelade?

Ne, naslov Kajmak in marmela 2 bi se slišal preveč banalno. Kot Rambo 2. Ali pa Rocky 2. Nočem izgubljati časa na starih idejah. Toda daleč od sebe ne bom zbežal. Ne znam.

Kaj naj ti rečem - kar hudo mi bo, ko te bom moral zdaj prevesti v slovenščino.

Veš, kako bi izgledala ta moja polomljena slovenščina.

(Tanja Ribič: Ko Đuro govori v tej svoji polomljeni slovenščini, vsi avtomatično mislijo, da je to balkanski humor.)

Toda ti ne govoriš niti bosansko niti hrvaško niti srbsko, ampak...

Srbohrvaško. Govorim mrtvi jezik.

Latinščino.

Tako je. Latinščino.

Obogateno s slovenščino.

Esperanto.

Imaš tudi kakega brata?