"Tudi Ivan Hribar je bil najprej češki bančnik, pa je dal kot župan postaviti Prešernov spomenik, odkupil grad, pripeljal tramvaj, vodovod in plinsko napeljavo. Bil je pravi gospodar mesta." - Dr. France Arhar

Tu ne mislim na hrano, ki se je po vstopu v EU relativno pocenila, izbira pa povečala. Mislim predvsem na stanovanjsko gradnjo. Zame je vprašanje, zakaj so cene stanovanj tolikšne. Ugotavljam, da mesto nima vzpostavljene evidence o zazidljivih površinah, da je velika razlika med katastrom in zemljiško knjigo, na kar je nekajkrat opozorilo računsko sodišče, a je ostalo pri opozorilih. Prepričan sem, da če bi znotraj cestnega obroča nekatera kmetijska in druga zemljišča spremenili v zazidalna območja za stanovanja in parke, bi zagotovili dodatno ponudbo na trgu in razvoj bi šel v smeri zniževanja cen. Drugi moment bi bila večja fleksibilnost mestnih avtobusov, ki bi šli prek avtocestnega obroča, ta nova dostopnost pa bi vplivala na znižanje cen nepremičnin. In prav mestna uprava je največji lastnik mestnega prometa. Človek kdaj ne razume: imam papir, iz katerega je razvidno, da si meščani že od leta 2000 prizadevajo, da bi mestno progo šest podaljšali v smeri proti Brezovici, tja do Gorjanca ali celo do Kopača, 1300 podpisov je bilo zbranih, študentov in družin, poslani so bili mestu in mestnemu prometu, a brez učinka.

Kmetijska zemljišča bi spremenili v zazidalna?

Tako je, tudi razna rezervirana zemljišča, ki se hranijo, ne vem, za koga. Sam sem ugotovil za nekaj deset tisoč kvadratnih metrov ob Šmartinski cesti, za Bežigradom so pri "Zumba centru" rezervirana zemljišča, pa pri stadionu. Zakaj se ne ponudijo trgu? To je vprašanje. Človek dobi občutek, da je to del strategije gradbenih lobijev.

Podpira vas tudi SLS, za katero glasuje povečini kmečko prebivalstvo. Vi pa napovedujete nekakšno razlastitev oziroma odkup kmetijskih zemljišč v Ljubljani?

Mogoče je sklepati tudi tako. Toda nadomestnih zemljišč, ki bi jih lahko ponudili kmetom zunaj mestnega obroča, je še veliko. Kmetijstvo dobiva v kontekstu Evrope drugačno konotacijo. Če greste iz Ljubljane, iz urbanih naselij, ugotavljate, da je zelo malo kmetijskih zemljišč obdelanih, da so zvečine zasejana s travo, da je malo kmetov, ki se ukvarjajo s ponudbo na živilskem trgu.

Trnovske branjevke s svojimi vrtički ostajajo posebnost Ljubljane, ali pa bi tudi njihova zemljišča ponudili stanovanjskemu trgu?

Vrtičkarstvo je poseben fenomen, ki ga zasledimo v vseh srednjeevropskih mestih. Spominjam se, kaj vse so meščani Frankfurta imeli na vrtičkih in kako so bile stvari urejene s predpisi o obliki in velikosti vrtnih ut. To so bili individualni ljubitelji, ki so na vrtičkih preživljali del prostega časa. Sam bi se seveda najprej lotil tistih površin, ki niso obdelane, v drugi fazi pa bi šel naprej.

Aktualna mestna oblast je povsem liberalizirala gradnjo. Nekega dne se zbudiš in bagri ti pod oknom že kopljejo temelje za novo stolpnico. Kakšen je vaš pogled na pravico meščanov do soglasja glede sprememb bližnjega prostora?

Imam občutek, da meščani sploh nimamo vpliva na urbanistični načrt. Ko omenjate bagre, ki zjutraj začnejo kopati po zelenici - kot etažni lastnik sem bil prepričan, da sem kupil stanovanje z okolico zelenice. To je posebno poglavje, ki ga ne razumem. To je problem nekaterih stanovanjskih sosesk, v katerih se nenadoma pojavijo bivša gradbena podjetja, ki so tam gradila, in zahtevajo, da mesto ali stanovalci še enkrat plačajo zemljišče. Moje legitimno vprašanje: te firme, ki so danes vstale kot ptič Feniks iz pepela, so se lastninile. Imeli smo agencijo za privatizacijo podjetij in vsako podjetje je moralo predložiti privatizacijski načrt. Ali lastnina v obliki teh nepremičnin, v obliki zelenic pred bloki takrat sploh ni bila prijavljena kot lastnina? Če ni bila takrat prijavljena in je danes firma že privatizirana, je zame presumpcija, da potem to ni bilo njeno. Če ni bilo njeno, je bilo družbena lastnina. Oprostite, če že 25 let hodimo čez dvorišče, že 25 let puščamo stanovalci na njem avtomobile, je od rimskega prava dalje priposestvovanje način pridobitve lastninske pravice. Postavlja se vprašanje, ali imajo stanovanjske stavbe samo toliko zemljišča, kolikor je tlorisa, na katerem stojijo, vse drugo, zelenica, dvorišče in parkirišča, pa ni od te stavbe.

Kako bi kot župan ravnali v takem položaju?

Če pride z zemljiško zahtevo gradbeno podjetje, ki je takrat gradilo, bi zahteval obnovo postopka.

Že zdaj v Ljubljani vlada prometni kaos; če bi s povečanim tempom gradili nova naselja, bi nastal prometni horor.

Se absolutno strinjam; če gledate katerokoli anketo o mnenju občanov, je vedno na prvem mestu promet. Če tukaj ne bo sodelovanja med državo in mestom, se nam slabo piše. Cestni obroč bolj ali manj pripada državi. Ljubljana leži na stičišču petega in desetega evropskega koridorja. Prepričan sem, da bi bilo treba železnico, ki pride v mesto, speljati pod zemljo.

Sliši se imenitno, ampak to so sanjske količine denarja.

Vse količine so sanjske. Veste, kdo je najbolj zadolžen v državi? - DARS, družba za avtoceste. To so veliki projekti, avtocestni se je začel že takrat, ko sem bil še študent. Navsezadnje, ko je župan Hribar leta 1901 uvedel tramvaj, je bil tudi to sanjski denar. Ampak danes so tukaj vsaj trije viri. Ni treba gledati samo na mestni denar. Pozabljamo, da to mesto ni nič naredilo v odnosu do Evrope. In tu nam bije zadnja ura. Če gledate strategijo vlade za nadaljnji razvoj s presumpcijo, da bo gospodarska rast v Sloveniji vsaj dve odstotni točki hitrejša kot drugod v Evropi, bomo leta 2013 dosegli evropsko povprečje pri narodnem dohodku na prebivalca. Zato sem prepričan, da je med letoma 2007 in 2013 zadnja možnost, da od Evrope še kaj dobimo. Če bomo dosegli evropsko povprečje, se moramo pripraviti, da iz Evrope ne bo denarja, da bomo po principu noblesse oblige postali neto dajalci. Največja škoda se mi zdi, da pri graditvi infrastrukture ne izkoristimo evropskih sredstev.

Poglejte železnico, ki je pomemben lastnik mestnih zemljišč, pri poslovanju pa ima rdeče številke. Zakaj se njena zemljišča ne dajo v funkcijo? Druga stvar je ekologija: leta 2008 bo treba upoštevati evropske standarde. Mesto je po programu Jaspers že dobilo simbolični denar iz Evrope, da se projekt železnica konkretizira. Prepričan sem, da če bi država in mesto podpisala manjkajoči dokument o zakonu o glavnem mestu, bi morali biti ravno ti prometni elementi zelo konkretizirani.

Izboljšati bi morali primestni promet, v železniški promet se v zadnjem obdobju ni skoraj nič vlagalo. Železnica je boljša tudi z vidika ekologije, hkrati pa bi s prestavitvijo železnice pod zemljo dobili velike zelene površine, ki bi spojile park Tivoli s središčem. Vsaj od Tobačne pa do Dunajske bi morali železnica in nova Prešernova cesta teči pod zemljo. Ko človek malo bolj pogleda v zgodovino, vidi, da so imeli takšne zamisli že pred vojno, a jim je Beograd nasprotoval. Po vojni pa je bila lokomotiva simbol sistema in Ljubljana jo je šla povzdigovat, ko je pod njo gradila podvoze.

Železnica in cesta pod zemljo je privlačna zamisel. Kaj pa realnost? Kdaj bi jo zgradili?

Treba je začeti takoj. Načrti so. To je državno-mestni projekt. Predvsem pa je treba Ljubljani vrniti tramvaj, ki ji je bil odvzet leta 1958. Danes petnajst francoskih mest gradi hitri tramvaj, ki je tudi zunanje znamenje pomembnejšega mesta.

Sedanja in prejšnja županja sta prav tako govorili o tramvaju. Kaj vas avtorizira in vam daje kredibilnost, da bi vam verjeli, da bodo te ideje res zaživele?

Prvič, prepričan sem, da bom sklenil dogovor z vlado in podpisal pismo o nameri. Drugič, mestni svet je mestni parlament. Blokada v mestnem svetu je danes že stalnica, a prepričan sem, da jo bi presegel, da bi v novi strukturi mestnega sveta iskal zagovornike teh predlogov, da bi bile čim prej sprejete najpomembnejše investicije, ki bi imele odraz v mestnem proračunu. Tukaj je logično, da se ne more računati samo na denar davkoplačevalcev, ampak je treba pritegniti domač in tuj zasebni kapital. Tudi mesto samo bi se lahko po zgledu evropskih mest odločilo za izdajo obveznic, ne za dobo deset let, ampak za petdeset let. Tako bi obremenitev proračuna ne onemogočala vseh drugih aktivnosti. Infrastruktura ne more shajati z deset- ali petnajstletnimi posojili. Danes je možnost, smo člani EU, vsak hip bomo tudi monetarne unije, to pomeni, da je finančno tveganje najmanjše, ratingi pa najvišji. Največja stvar se mi zdi primerjava, koliko je Ljubljana uporabila evropskih sredstev v primerjavi z drugimi slovenskimi mesti. Če se vprašamo, zakaj je tako. Če pogledamo vodovod, ki ima izgubo 30 odstotkov pitne vode. Bil sem presenečen, ko smo prejšnji teden hodili po četrtnih skupnostih in sem izvedel, da ponekod v Zalogu in tudi pod Šmarno goro ni kanalizacije! Prosim, marsikje na podeželju imajo kanalizacijo, tu se pa mislijo graditi nova naselja brez elementarne infrastrukture. Pa je za to mogoče dobiti denar iz Evrope!

Če razmišljamo o standardu meščanskega življenja in gremo prek prometa, stanovanj, vode in kanalizacije: kako bi središču vrnili dušo?

Mesto ni lastnik samo zazidalnih površin, ampak tudi številnih poslovnih prostorov. Skozi pravilno politiko, ki jo želi mesto izvajati, bi z lastnino v središču mesto lahko oživili. Poznam primere, ko je mestna lastnina v središču celo zapečatena. S fleksibilnim pristopom bi v mestno jedro vrnili staro ponudbo trgovinic in rokodelcev po načelu: jaz vam dam prostor, za začetek boste plačevali po 10 odstotkov ekonomske najemnine, potem pa bi jo spreminjal v odvisnosti od rezultatov. Po drugi strani bi mesto lahko reklo graditeljem poslovnih središč na obrobju, da so dolžni imeti v samem središču po eno butično prodajalno.

Če se ustavimo na Prešernovem trgu; ne potrebuješ dosti denarja. Kaj bi naredil? Najprej bi deložiral glavno lekarno in v njej postavil Prešernovo kavarno. Kongresni trg bi moral biti zaprt, avtomobile bi spravili v podzemno hišo, na njem pa bi uredili park, kakršen je Piazza Navone v Rimu. Poglejte samo, koliko turistov je zdaj v Ljubljani, ko jih prevažajo nizkocenovne letalske družbe. Turizem in pretok ljudi bo še naprej zelo rasel, turisti pa imajo radi parke. Enako meščani; v Evropi pride na prebivalca 46 m2 parkov, v Ljubljani le 28 m2.

Opisujete tradicionalno kulturno življenje. Kaj pa je za vas pozitivni prispevek mladinske kulture, kot je ta na Metelkovi?

Samoorganiziranje in svobodo mora spremljati dodatna odgovornost. Dobil sem vtis: dajte nam mir in prostor, da bomo delali, karkoli bomo hoteli. Sem za svobodo, ampak tudi za partnersko odgovornost.

Obstaja Metelkova in recimo vi kot župan. V kakšnem odnosu bi bili?

Zadevo bi uredili s pogodbo: mesto in ta skupnost ali komuna ali civilna družba ali društvo. Neko obliko je temu treba dati, ne more biti amorfna masa, v kateri nihče za nič ne odgovarja. Sedanji odnos zame ni normalen, ker ni stabilen. Metelkova obstaja, tega nihče ne more zanikati, treba je le ugotoviti, s kakšnim statusom obstaja in ali je bilo realizirano vse, kar je bilo dogovorjeno z ene in druge strani. Če tega nimate, v civilizirani družbi ne more biti ad hoc razmerja. Poiskati je treba obliko, ki bo zadovoljila člane skupnosti Metelkova in standarde, ki bodo sprejemljivi za mesto.

Zakaj bi se generacijam mladostnikov splačalo glasovati za vas?

Ljubljana je univerzitetno mesto, zato bi se zavzel, da študentje ostanejo v mestu in da jih ne dajemo na obrobje. Ob rob mesta bi preselil Gospodarsko razstavišče, tam pa postavil dodatno študentsko mesto ob Akademskem kolegiju. Poleg tega bi bilo treba narediti prostore za zabavo. Vemo, da v urbanih naseljih v središču marsikoga moti hrup. V okviru takega naselja pa bi bilo mogoče narediti tudi to. To je en vidik, ki zadeva študentsko populacijo. Vem, da otroci v vrtcih in šolah nimajo volilne pravice, toda zaradi zmanjšanja števila rojstev z 28 tisoč ob osamosvojitvi na sedanjih 17 do 18 tisoč so v šolah na razpolago kapacitete. Razpravlja se o zelo pereči temi zaradi zmanjšanja števila dijakov, kje zaposliti pedagoški kader in koliko šol zapreti. Tu bi lahko vstopili z zaposlovanjem pedagogov v obšolskih prostovoljnih dejavnostih. Morali bi jasno povedati, katere šole bomo zaradi novih razmer zaprli. In to vsaj dve ali tri leta vnaprej. Če se tako lotiš stvari, se tudi ljudje pripravijo na to. Imaš ustrezen načrt za reševanje socialnih in drugih vprašanj. Sam bi izkoristil šolske prostore tudi za vseživljenjsko izobraževanje za starejše občane.

Pravite, da džamija za vas ni prioriteta? S stališča mestne uprave: ali bi imele cerkve popolno svobodo glede tega, kje in kako graditi božje hrame?

Je ne morejo imeti, ker že za navadno uto potrebujem lokacijo in gradbeno dovoljenje. Red mora biti in spoštovati je treba vse tehnične in ekološke standarde.

Ker džamije in mošej v mestu ni, ali bi torej mesto določilo, na katerih območjih lahko cerkve postavljajo svoja svetišča?

Prepričan sem, da v urbanističnem načrtu mora biti orientacija, pogledati je treba, kakšno je okolje. To ni nič novega. Omenjate problem ljubljanske džamije. Ko sem bil v New Yorku, sem obiskal slovenskega patra Krizologa. Ko obiščeš slovensko cerkev, sploh ne opaziš, da je cerkev. Niti zvonika ne vidiš, tako je vraščena v okolje. Tudi cerkve morajo upoštevati mestne standarde.

Toda ko gledamo nova trgovska središča, prav tako ne moremo reči, da zanje obstaja kakšen standard.

Res je, zame je vprašanje, kdo bdi nad tem. Evropska mesta imajo mestnega arhitekta, Ljubljana pa ga nima že od leta 1986.

Kdo bi bil vaš mestni arhitekt?

Ta hip nimam v mislih človeka z imenom in priimkom. Ko sem zadnji dve leti iskal poslovne lokacije za banko, sem prek profesorja na arhitekturi ugotovil, da je fakulteta za arhitekturo posnela stara mestna jedra. Tam je veliko profesionalnih arhitektov.

Župan je pragmatik. Če pogledava, da sedanja mestna oblast namerava obnavljati vitalno Resljevo cesto tri mesece, kakšen bi bil vaš način obnove?

Prepričan sem, da se mora uprava drugače organizirati in sinhronizirati. Kaj ob teh dogodkih ugotavljaš? - Neučinkovitost, nepreglednost in neodgovornost. Rekonstrukcija vitalnih cest mora potekati v tempu 24 ur na dan. To je primer nefleksibilnosti. Zakaj se ne bi službe drugače organizirale?! Poglejte Žale, ki ne funkcionirajo ob sobotah in nedeljah. Saj bi lahko imeli za konec tedna višjo tarifo! Če bom župan, bom javne službe, katerih večinski lastnik je mesto, uredil tako, da bodo do ljudi bolj prijazne.

Kdaj ste prišli na idejo, da bi postali ljubljanski župan?

Letos, ko sem kot uporabnik doživel prometni kaos. Ko sem videl velike zgrešene investicije od banke SIB naprej, sem se vprašal, ali res ni mogoče, da bi stvari ne funkcionirale tudi drugače.

Ste še direktor Bank Austrie?

Še vedno, trenutno sem na dopustu.

Vprašanje, ki ga nekoč niste marali slišati: kakšna je vaša plača?

Poslušajte, to vprašanje so postavili predsedniku nadzornega sveta na Dunaju in povedal je, da ima banka svoje standarde, eden izmed njih je ta, da teh številk ne sporoča. Zagotavljam pa vam, da ni drugačna kot v drugih bankah.

Plača župana je bistveno nižja. Če zmagate, boste odšli na manj plačano delovno mesto.

Verjemite mi, to ni noben motiv. Vem, da je plača popolnoma drugačna. Tudi ko sem prihajal na mesto guvernerja Narodne banke, nisem vprašal, kakšna je plača. Pa sem imel prej bistveno boljšo plačo.

Večji del vaše reputacije je iz časov, ko vam je kot guvernerju banke s tolarjem uspelo prinesti državljanom spokojnost, ki je ni več rušila presija inflacij in devalvacij, kakršno smo nekoč poznali pri dinarju. Tolar bo šel med numizmatike, prihaja evro, človek bi vas pričakoval na mestu kandidata za slovenski sedež v evropski banki?

Narobe, mene izzivajo nove stvari in možnosti, kjer je mogoče kaj narediti. Ob vsem spoštovanju do evropske centralne banke je stvar zelo preprosta. Devet let sem hodil v Basel in vem, kako se tam glasuje. Nimaš več nobenih vzvodov, denarna politika je odtujena. Ni več kot pri lastni valuti, ko si vodil tečajno in obrestno politiko, sprejemaš drugo valuto. Ti boš čista eksekutiva. Tako kot je bila nekoč Narodna banka Slovenije sestavni del Narodne banke Jugoslavije. Pri teh letih bi bilo to morda res najbolj komotno delo, ampak nisem tak. Zanimajo me nove stvari.

Kdo so sponzorji vaše kampanje?

Fizične in pravne osebe s svojimi prispevki.

Tudi vi sami?

Seveda, logično je, da tudi sam prispevam, številk pa zdajle ne mislim pripovedovati.

Vaši podporniki so tudi Zbor za Ljubljano, Zbor za republiko in Nova revija. Iz časa prejšnjih parlamentarnih volitev je ostala afera Ruplovo letalo, ko Zbor za republiko oziroma Nova revija ni plačala stroškov najetja letala. Lahko jamčite, da bodo tokrat plačani vsi računi v okviru kampanje?

Zame je vsaka pogodba zakon med pogodbenima strankama in pogodbe se morajo izpolniti tako, kot so dogovorjene. Ne morem komentirati za nazaj, kdo se je s kom dogovarjal in kaj je plačal. V moji kampanji se bodo vsi pogodbeni dogovori izpolnili.

Kako bi na podlagi svojih medijskih izkušenj primerjali predsedniške volitve 2002 in sedanje županske?

Nekaj sem se naučil iz prejšnje kampanje. Moja sedanja aktivnost je organizirana bolj profesionalno. Takrat sem šel v kandidaturo amatersko in le s prijatelji, ki so bili pripravljeni pomagati.

Vaši protikandidati in del medijev pravijo, da ste na nacionalni televiziji favorizirani.

Tega ne vem. Tudi ne vem, kdo na televiziji o tem odloča.

Kolikšen je proračun Ljubljane?

Iz danih papirjev vidim, da 63 milijard. Holding pa razpolaga še s prav tolikšno dimenzijo.

Kakšen proračun bi potrebovali za uresničitev svojih načrtov?

Nisem šel ocenjevat posameznih projektov, za železnico, tramvaj in druge. Na vsak način moj proračun ne bi prišel v težave, ker poznam formulo za financiranje občin. Poudaril sem kombinacijo državnih, evropskih, zasebnih in mestnih virov za večino projektov. Oprostite, tako kot je z zadevo prišel gospod Janković: vsak projekt s številkami in datumi ... Povedal sem mu, da v take stvari ne verjamem, razen če njegova lista dobi večino v mestnem svetu. Da imam vse odločanje v svojih rokah, vključno s proračunom.

Kako bi izpeljali svoje načrte, če bi bili izvoljeni, stranke, ki vas podpirajo, pa ne bi dobile večine?

Prepričan sem, da so ljudje toliko odgovorni, ne glede na to, iz katere stranke prihajajo, da bi se našel kompromis. Še enkrat poudarjam, čas ima svojo vlogo pri možnostih črpanja evropskih sredstev. Izkušnje imam tudi iz sveta Narodne banke: ni bilo lahko najti skupnih imenovalcev pri tolarski politiki, a sem si vedno prizadeval, da smo jih našli. Ker sem tudi vedno poudarjal, kako pomembna je odločitev, za katero moramo vsi stati, četudi je bila morda iz nekega zornega kota slaba. Imam prakso iskanja rešitev, to pa je ena najpomembnejši lastnosti župana, da daje zgled in ton pri iskanju rešitev. V mestu gre za skupni interes, za blaginjo mesta in meščanov.

Politika vas privlači, leta 2000 ste bili omenjani kot morebitni premier, nato ste šli v predsedniško, zdaj v župansko tekmo. Nekako preseneča, da vas kot bančnega izvedenca vleče v politiko. Kaj je tisto ...

... 34 let sem v bančništvu, ne vem, ali je to kaj čudnega, da s svojim znanjem in prakso v domačem in mednarodnem poslovanju ne bi bil primeren ...

Ne v smislu, da bi ne bili primerni, ampak kaj je tisto, kar vas žene v politiko?

Izziv, sem praktičen človek, tukaj je ogromno možnosti za mesto Ljubljano na relaciji med tujino in državo. Tukaj vidim, da bi lahko s pridom uporabil svoje izkušnje. To je tudi nekaj novega zame. Tudi Ivan Hribar je bil najprej češki bančnik, pa je dal kot župan postaviti Prešernov spomenik, odkupil grad, pripeljal tramvaj, vodovod in plinsko napeljavo. Bil je pravi gospodar mesta. Kaj je zanimivo pri meni: deset let sem bil guverner v centralni banki, pa niso našli nič o meni, ničesar si nisem vzel, potem so pa prišli z mojo plačo pri Vzajemni. Nikdar si ničesar nisem vzel niti si nisem naredil vezanega posla. Vem, kaj je javna funkcija, delati v prid javnosti. Nikoli nisem imel zasebnega podjetja, vedno sem živel samo od svoje plače.