"Iz skrajno racionalnega in birokratskega politika, ki ga zanima predvsem zasledovanje pragmatičnih ciljev, se je v zelo kratkem času prelevil v politika, ki ga zanimajo vsebine. Naenkrat je postal politik s poslanstvom. Rešiti sebe in svet, zagotoviti pravičnost in razvoj" - dr. Aleš Črnič

Je predsednik Slovenije guru, karizmatičen voditelj religioznega gibanja?

Odgovor je večplasten, ambivalenten. Je in ni hkrati. Očiten obrat v njegovem delovanju odpira vrsto vprašanj: ali je naš predsednik naenkrat postal globoko religiozen, je torej doživel religijsko konverzijo, je postal duhovni voditelj ali kaj drugega? Odpira tudi zapletena vprašanja o sami naravi sodobne religioznosti. Če se zdaj, ob koncu leta ozremo nazaj, vidimo, da je leto 2006 minilo nekako v znamenju Drnovškove konverzije, v znamenju obrata ...

... je bilo leto v znamenju Drnovška ali v znamenju vodnarja?

Drnovškov obrat, ki je vtisnil svojstven pečat iztekajočemu se letu, je za mnoge neposredna posledica in hkrati jasni znanilec vodnarjevega obrata. A poglejmo najprej, kako so si sledili dogodki. Januarja je predsednik napovedal, da bo ustanovil novo gibanje, konec februarja se je pojavila prva različica spletne strani www.gibanje.org, ki pa je že po enem dnevu izginila s spleta in se prenovljena pojavila šele nekaj dni pozneje. Vseeno pa je ta izvorna različica strani pomembna za razumevanje izhodiščne intence gibanja. Na njej je bilo, pa čeprav za en sam dan, pod Drnovškovim pozivom "Čas je za akcijo!" objavljenih deset temeljnih zapovedi gibanja, ki so se končale z udarno krilatico, da je gibanje zadnje upanje človeštva, luč, ki se bori proti temi. Gre za popolnoma jasen manihejski diskurz boja dobrega proti zlu, ki je po svoji strukturi religijske narave. Drnovšek je potem začel na tej spletni strani redno objavljati svojo misel dneva, v kateri se je osredotočil na nekatere teme, ki danes v politiki veljajo za izrazito anahronistične, nekaterim se zdijo celo smešne. Ena takih tem je npr. pravičnost. Marca je bilo tudi uradno ustanovljeno Gibanje za pravičnost in razvoj, njegov voditelj pa je izkazoval nenavadno intenzivne mednarodne dejavnosti. Pošiljal je pisma številnim predsednikom držav in vlad, tudi visokim uradnikom mednarodnih institucij, do katerih je bil eksplicitno kritičen. Zaradi njihove domnevne neučinkovitosti je sprožil vrsto iniciativ za rešitev mednarodnih vprašanj in sporov, spomnimo se Kosova, Darfurja, Šrilanke, Izraela-Palestine ... Poleti smo reševali predsednikovega posebnega odposlanca Križnarja. Malo pred tem, konec maja, so misli dneva s spletne strani gibanja izšle v lično pripravljeni knjigi z naslovom Misli o življenju in zavedanju, katere prva naklada 8000 izvodov je pošla v nekaj tednih, do danes pa so menda prodali za naše razmere vrtoglavih 20.000 izvodov. Nedavno je izšel tudi hrvaški prevod, ki je na presenečenje mnogih postal bestseller tudi pri sosedih. Ravno te dni pa pod promocijskim geslom "Kako rešiti sebe in svet" darilne košarice polni že druga Drnovškova knjiga Bistvo sveta, ki je najprej izšla na dunajskem knjižnem sejmu v nemščini. Že od začetka leta so Drnovška polni tudi mediji, intervjujev ni dajal le doma, temveč tudi v tujini, med drugim tudi za tako eminentne medije, kot sta BBC in CNN. Objavljal je tudi lastne članke, spet v vse prej kot obskurnih medijih - sam se spomnim denimo Financial Timesa in International Herald Tribuna. Še pomembnejša pa je vsebina teh njegovih nastopov, ki je bila radikalno drugačna od tiste, ki smo je bili vajeni. Če so bile prej v središču njegovega delovanja ekonomske in ozko politične teme, se je zdaj naenkrat eksplicitno preusmeril na širše socialne, ekološke teme. Tako lahko danes s kančkom distance že vidimo, da se je Drnovškov obrat zgodil na dveh ravneh. Po eni strani na ravni vsebine, kjer so se pragmatične politične in ekonomske vsebine umaknile ekološkim, duhovnim, socialnim temam. Hkrati pa smo bili priča obratu na ravni forme, načina delovanja. Nekdanji Drnovšek je bil vseskozi nedvomno priljubljen politik, a njegova karizma je bila precej nenavadna. Temeljila je na njegovih domnevnih sposobnostih urejati stvari v zakulisju, brez medijskega pompa. Sam je bil precej zaprt in nedostopen, v javnosti se ni najbolje znašel, v komunikaciji je bil celo malo neroden, a je vseeno užival veliko zaupanje. Potem pa se je v izjemno kratkem času obrnil k intenzivni medijski komunikaciji doma in v tujini, naenkrat je začel obiskovati različne javne prireditve in se družiti z običajnimi ljudmi.

Izrazi, kot so pravičnost, dobrota, prijaznost, imajo neko moralno težo. Nekoč je bil pragmatičen politik, v kaj se je spremenil, kakšen je njegov nauk?

Iz skrajno racionalnega in birokratskega politika, ki ga zanima predvsem zasledovanje pragmatičnih ciljev, se je v zelo kratkem času prelevil v politika, ki ga zanimajo vsebine. Naenkrat je postal politik s poslanstvom. Rešiti sebe in svet, zagotoviti pravičnost in razvoj. V njegovem novem diskurzu najdemo vrsto elementov, ki sodijo na področja, daleč od politike. Tako npr. vseskozi govori o dvigovanju zavesti, ki naj bi bilo temelji način za doseganje novih ciljev. Potem govori o soodvisnosti nas vseh, tako ljudi kot vseh drugih živih bitij. Govori o pozitivni energiji in o pozitivnem pristopu. O notranji usklajenosti, ki naj bi bila temeljni pogoj za zunanje pozitivno delovanje.

Kakšen je Drnovškov bog?

Kot je eksplicitno odgovoril sam, je to univerzalna energija, univerzalna zavest.

Njegova religija je religija brez boga.

To je težko oceniti. Drnovšek črpa iz zelo različnih virov, boga v konvencionalnem zahodnem, krščanskem pomenu pa v njegovem diskurzu skoraj ni zaslediti. Sam med viri izrecno navaja kitajsko filozofijo, predvsem daoizem, jasno razvidni pa so tudi indijski vplivi, torej hinduizem in budizem. Hkrati goreče promovira vegetarijanstvo in alternativno medicino. Pogosto omenja ajurvedo, tradicionalno, vedsko medicino. Ko je po resni bolezni tudi v praksi začel uporabljati storitve alternativne medicine, je tako najbolj zgovorno izrekel nezaupnico uradni medicini. Ta točka njegovega soočenja s smrtjo je gotovo ključna za razumevanje obrata pri njem. Doživel je intenzivno psihološko spremembo, nekaj, čemur v družboslovju rečemo alternacija. Sicer pa se ta njegov obrat ne dogaja mimo njega, ni neozaveščen, sam ga očitno jasno reflektira, priznava in sprejema. Ko smo denimo ob 15-letnici samostojne države poslušali njegov intervju na nacionalni televiziji, je eksplicitno izjavil, da številne njegove dejavnosti vodijo v smeri duhovnosti in da se počuti kot duhovni voditelj. Kar je jasno vidno tudi v praksi, kjer vse manj deluje kot politik in vse bolj kot duhovni vodja.

Kot duhovni voditelj nekega gibanja je jasno napadel druge duhovne voditelje nekega drugega gibanja ali verske skupnosti. V mislih imam njegove obtožbe zoper rimskokatoliško cerkev (RKC).

Med enimi in drugimi obstaja velikanska strukturna razlika, ki občasno sproža določene konflikte. RKC je velika, stara, etablirana, vplivna religijska institucija, Drnovškova duhovnost pa je radikalno drugačna od dominantne, uradne, prevladujoče. Temeljno jo določajo predvsem neinstitucionalnost, odsotnost hierarhije in strogih religijskih dogem, po drugi strani pa poudarjanje osebnega izkustva in pristnega religijskega doživetja.

Je priljubljenost Drnovškovega gibanja in drugih novih religijskih gibanj kritika že obstoječih religijskih institucij?

Na neki način gotovo. Če množice zahodnjakov iščejo odgovore na temeljna bivanjska vprašanja izven etabliranih religijskih institucij, to verjetno govori tudi o tem, da slednje ne dajejo več zadovoljivih odgovorov na t. i. poslednja vprašanja človekove eksistence. Po drugi strani pa takšna gibanja vendarle niso tako velika neposredna grožnja, da bi se morale velike cerkve proti njim boriti.

Ali ni nenavadno, da takšno sinkretično duhovnost, improvizacijsko naredi-si-sam religijo, širi ugleden mnenjski voditelj? In ali ni nenavadno, da to njegovo neobičajno učenje ne vpliva bistveno na ugled - morda velja ravno nasprotno.

V tem smislu je primer Drnovšek gotovo izjemen. V svetovnem merilu ni politika najvišjega, tj. predsedniškega ranga, ki bi se tako eksplicitno obrnil k alternativni, novodobski, new age duhovnosti. Kot tak je zanimiv tudi za tujo javnost, sam sem ga npr. pred meseci predstavil na mednarodni konferenci o new ageu v Krakovu, ta vikend pa bom o njem govoril tudi na konferenci o religiji v postsocialistični Evropi v Budimpešti. A Drnovškov primer je zanimiv tudi za tujce še zaradi nečesa. Opisani obrat namreč zgovorno razkriva mehanizme sodobne alternativne duhovnosti. Govori o tem, da je new age postal nekaj sprejemljivega in nekaj razmeroma množičnega v sodobnih zahodnih družbah. New age je pojem, ki je star dobrih sto let, nastal je znotraj teozofije, označeval pa je obrat od materialistično usmerjenega sveta k duhovnemu. Pozneje so ta dogajanja označevali s terminom vodnarjeva zarota, ki temelji na prehodu iz nebesnega znamenja rib v nebesno znamenje vodnarja, kar naj bi imelo konkreten vpliv na dogajanje v človeški družbi. Ribe naj bi zaznamovale hierarhijo, trdna nasprotja, vodnar pa neko duhovnost, mehkobo. A na začetku je bila raba pojma new age omejena na zelo ozek krog umetnikov intelektualcev. Prvi prelom pa se zgodi v šestdesetih letih v ZDA, ko hipijska kontrakultura, ki jo gre razumeti kot celovit upor zoper prevladujočo kulturo staršev, skupaj z bojem za civilne in politične pravice, enakopravnost spolov itd., prinese tudi iskanje alternativne duhovnosti, ki bi se razlikovala od tiste, ki jo ponujajo velike religijske institucije Zahoda. In v tem kontekstu postane new age prvič tudi množično gibanje.

Je Drnovšek predstavnik kontrakulture, kot politik zanika uveljavljenost političnih razmerij?

Seveda ne, ravno to želim povedati. V svojih množičnih začetkih je bil new age kontrakultura, danes pa fenomen Drnovšek zelo zgovorno dokazuje, da to več ni. Nekje od konca osemdesetih dalje so se novodobske ideje razpršile, osvobodile so se navezanosti na določene družbene skupine. Postopoma so postale del našega vsakdana. New age se je iz kontrakulture spremenil v del prevladujoče kulture. Koliko ljudi poznate, ki prakticirajo jogo? Danes vsi govorijo o karmi in energijah, po podatkih resnih družboslovnih raziskav med 15 % in 40 % zahodnjakov veruje v reinkarnacijo, visokonakladni časopisi objavljajo članke z nasveti, kako opremiti stanovanja po pravilih feng šuija ipd. Nekje med temi spremembami pa je new age izgubil tudi svojo pozitivno konotacijo in s tem povezan identifikacijski potencial. Danes tako sebe nihče več ne označuje s tem pojmom. Drnovškov obrat, ki je naletel na ambivalentne reakcije - po eni strani nelagodje na političnem parketu, po drugi pa sprejemanje med ljudskimi množicami - zgovorno priča o dvojem. Najprej o nekem razkoraku med pragmatičnim političnim podsistemom in običajnimi ljudmi, ki od prvih vendarle pričakujejo tudi to, da kdaj vsaj poskušajo kaj storiti za ideale pravičnosti in dobrote, pa naj to zveni še tako patetično. Dejstvo, da Drnovšek ob svojem obratu k novodobskemu diskurzu ni izgubil priljubljenosti, pa priča tudi o strukturnih spremembah sodobnih oblik duhovnosti in religioznosti. Če pogledamo zgodovinsko, vidimo, da je v zahodnem svetu do razsvetljenstva prevladovalo zgolj religijsko pojmovanje sveta. Absolutno oblast nad interpretacijo sveta je imela religija, ateizma ali agnosticizma preprosto ni bilo. Nereligijska pojmovanja realnosti se pojavijo šele z razsvetljenstvom. Danes pa se je z novodobsko duhovnostjo, ki jo v mnogočem uteleša naš predsednik, očitno pojavila nova, tretja alternativa. Na novo začarani svet, sakraliziran svet, ki ima status svetega na neki nov način, način, ki ni avtoritaren, ki ni takšen, kot nam ga ponujajo velike etablirane religijske institucije. Priča smo procesom, ki jih britanska sociologinja Grace Davie v knjigi Religija v sodobni Evropi, ki smo jo v zbirki Kult izdali lani, označuje s sintagmo "verovanje brez pripadanja". Gre za nove oblike verovanja, ki poljubno črpajo iz različnih virov, temeljijo na svobodni izbiri in individualizmu in tako ne vključujejo tradicionalnih oblik pripadnosti velikim religijam.

Velik del populacije še vedno veruje na "tradicionalen" način.

Seveda, nikakor ne pravim, da je danes uveljavljeno samo verovanje brez pripadanja. Poleg omenjenega toka namreč soobstaja tudi drugi, obraten tok, tj. pripadanje brez verovanja. V sodobnem zahodnem svetu so zelo prisotne oblike t. i. kulturne religioznosti, ki bolj kot na verovanju v temeljne dogme temeljijo na tradiciji in pripadnosti občestvu. Največji del religijskega porasta v postsocialističnih deželah pade v to kategorijo. Pri nas npr. komaj tretjina deklariranih katolikov veruje v vstajenje, ki je temeljna krščanska dogma.

OK, če Drnovšek ni kontrakultura, je potem del pop kulture, nam vlada pop ikona?

No, kljub veliki priljubljenosti Drnovšek nikakor ni tipična pop ikona. A zanimivo je nekaj drugega. Danes pop kultura kreira vrsto sodobnih mitov, s pomočjo katerih prebivalci zahodnega sveta dojemamo svet, v katerem živimo. Tako pop kultura opravlja nekatere temeljne funkcije, ki so tradicionalno sodile v religijsko domeno. Odnos med religijo in pop kulturo je večplasten, poteka v obe smeri, obe si sposojata druga od druge. Pop kultura od nekdaj črpa vsebine iz bogate tradicije različnih religij. Po drugi strani pa si religija od pop kulture izposoja načine komuniciranja, tako so nekatere ameriške cerkve videti kot velikanska zabavišča. Pop kultura danes na neki način stopa na mesto ljudske religioznosti. Ta je od nekdaj potekala mimo uradnih, kanoniziranih oblik čaščenja. V našem tradicionalnem okolju je to čaščenje svetnikov, to so šmarnice, čaščenje Marije ipd. In kakor so prevladujoče cerkve skozi celotno zgodovino gojile neki ambivalenten odnos do ljudske religioznosti, se danes dogaja podobno s pop kulturo. Če so tradicionalno velike cerkve nekatere oblike ljudske religioznosti trdo preganjale, druge pa dopuščale ali celo spodbujale - z računico, da je bolje, da neuki ljudje vsaj nekaj svoje energije in časa namenijo duhovnosti, pa čeprav je ta drugačna od kanonskih oblik čaščenja -, je danes zaznati podoben odnos do pop kulture. Nekatere oblike trdo preganja, recimo film Da Vincijeva šifra ali Zadnja Kristusova skušnjava, nekatere pa izkorišča in uporablja. Tak primer bi bil Gibsonov Kristusov pasijon, na katerega so cerkve množično organizirano vodile svoje vernike.

Vendar Gibsonov film ni bil ravno identična kopija kanonskih pravil, prav tako zgodba ni bila v skladu s temelji drugega vatikanskega koncila.

Res je. Z istimi argumenti, kot je RKC napadala Da Vincijevo šifro, da je pač neresnična, da ne temelji na zgodovinskih dejstvih, da je nekonsistentna, bi bilo treba osvetliti tudi Kristusov pasijon. Da Vincijeva šifra se ne izdaja za avtentičen zgodovinski in biblijski dokument, Kristusov pasijon pa se. Gibsonov film uspešno ustvarja iluzijo resničnosti, dokumentarnosti, adekvatnega povzetka evangelijev. Vendar podrobnejša analiza pokaže, da je film bibličen samo v določenih točah, sicer pa gre za neko avtorsko sintezo in radikalno sektaško interpretacijo. Mel Gibson je namreč že dolga leta pripadnik obskurne ameriške katoliške sekte, ki nasprotuje drugemu vatikanskemu koncilu in RKC, ki naj bi bila preveč liberalna. Gibsonova verska skupnost še zmeraj uči, da so Judje kolektivno krivi za umor Kristusa, maše pa opravlja v latinščini. Njegov film je poln zgodovinskih netočnosti, hkrati pa je izrazito antisemitski. Judje so prikazani kot grdi, umazani, zli, Rimljani pa kot civilizirana vojska, ki se je po naključju znašla v bibličnih deželah. Poncij Pilat je v nasprotju z zgodovinskim dejstvi prikazan kot human vladar, ki kljub prizadevanjem ni mogel rešiti Jezusa iz krempljev pokvarjene judovske duhovščine. Gre za problematičen izdelek pop kulture, ki ima daljnosežne posledice, saj bodo mnogi krščanstvo (pa tudi Jude) še dolgo razumeli skozi optiko, ki jo učinkovito prodaja film.

Religijski odmev je pri političnih odločitvah vedno prisoten. Pa naj gre samo za ljudsko religioznost - Reagan se je recimo pred napadom na Libijo zatekel k svoji astrologinji, ali pa za apokaliptično retoriko. Bush je na začetku vojne proti terorizmu vojno označil z manihejskimi elementi.

Na Reagana so veliko bolj kot astrologi vplivali ameriški fundamentalistični pastorji, ki so še bolj uspešni pri Bushu. Noben ameriški predsednik se sicer ni popolnoma izognil religijskemu diskurzu, a Bush je prvi, ki je svoje politično delovanje izrecno utemeljil na religijskih elementih. Zato mu je po 11. septembru tako zlahka ušla tista "križarska vojna" proti terorizmu, kar je seveda naletelo na silovit odmev v islamskem svetu. Današnja ameriška administracija je neločljivo povezana z ameriškim protestantskim fundamentalizmom. V današnji svetovni vojni proti terorizmu gre za spopad fundamentalizmov, na eni strani islamskega, na drugi krščanskega. In kje so žrtve? V zahodnih demokracijah so to liberalne demokratične institucije in človekove pravice, na drugi strani pa so žrtve zmerne islamske sile, ki vse bolj izgubljajo podporo neukih ljudskih množic.

Kako pa je s fundamentalističnimi silami v Sloveniji?

O tem težko govorimo, ker je situacija preblizu in ker nimamo niti časovne in geografske distance. Ravno prejšnji teden je bil pri nas na obisku poljski profesor Jerzy J. Wiatr, eden najbolj mednarodno uveljavljenih poljskih sociologov in političnih filozofov, tudi dolgoletni politik in soavtor poljske ustave, ki je goreč zagovornik laične države. Na predavanju ob podelitvi častnega senatorstva ljubljanske univerze je zgovorno pokazal, kako se je na Poljskem po smrti Janeza Pavla II. presenetljivo okrepil katoliški fundamentalizem, ko sta po volilnem obratu brata Kaczynski v vlado sprejela izjemno konzervativno in ksenofobno Ligo poljskih družin. Pokazale so se nekatere zanimive vzporednice s Slovenijo (čeprav se seveda v številnih točkah razmere precej razlikujejo). Tudi pri nas v zadnjem obdobju pri oblasti sodelujejo nekatere zelo konzervativne sile, ki imajo močne povezave s konzervativnim delom RKC. To so sile, ki bi jih Wiatr brez dvoma označil za fundamentalistične. Jasen kazalec tega je nedavna Drobničeva strategija za povečevanje rodnosti, ki vsebuje nekatere eksplicitno fundamentalistične nastavke.

Od Drobničeve strategije je vlada odstopila ...

To na srečo drži. A kot je pokazal prof. Wiatr na poljskem primeru, ko je Liga poljskih družin je predlagala vrsto radikalnih zakonov, za katere so vsi vedeli, da ne bodo sprejeti, je bila škoda vseeno storjena. Ko se o fundamentalističnih idejah pogovarjamo v parlamentu, pa naj bo poljski ali slovenski, in o tem poročajo vsi mediji, je to nedvomen korak nazaj. Danes tudi pri nas v resni javni diskurz vdirajo teme, za katere smo misli, da so bile že zdavnaj presežene. A očitno se nenehno vračamo nazaj, razsvetljenske pridobitve žal niso bile izbojevane enkrat za zmeraj, zgodovina ni nepovraten tok.

Ravno te dni se sprejema nov zakon o verski svobodi, kateremu Desusu očita, da je prva stopnica h klerikalizaciji Slovenije.

Novi zakon o verski svobodi, kakor se ne brez cinizma imenuje, je po mnenju prevladujoče večine slovenskih družboslovcev, ki smo o zakonu poskušali povedati svoje mnenje, nedvomno korak nazaj v smislu zagotavljanja religijske svobode. Takšne svobode, ki temelji na enakopravnosti verskih skupnosti in ločitve religije od države, kot to določa naša ustava. Verska svoboda mora biti namreč svoboda za vse, ne le za največje, tradicionalne ali kako drugače določene verske skupnosti. Ni naključje, da se verska svoboda običajno meri predvsem po odnosu do majhnih, alternativnih religijskih skupin. Resnici na ljubo je treba priznati, da tudi prejšnje oblasti vprašanja zakona o religijskem področju niso jemale dovolj resno. Eden glavnih razlogov brez dvoma leži v dejstvu, da je bilo religijsko področje ves čas Drnovškovih vlad prepuščeno koalicijski partnerici iz desnega bloka. To seveda ne odvezuje odgovornosti LDS za stanje na tem področju. A z novo Janševo vlado je prišlo do zelo opaznega obrata pri političnih aktivnostih, do nekega pospeška. Vse se je zgodilo brez prave javne razprave, čeprav nekateri predstavniki vladajočih struktur in RKC vztrajno trdijo drugače. Družboslovci k razpravi nikoli nismo bili povabljeni, nasprotno, religiološka sekcija slovenske sociološkega društva je organizirala dve javni tribuni na temo zakona, na kateri smo povabili predstavnike oblasti, tako v času prejšnje kot te vlade, a se teh debat ni udeležil nihče. Ne samo, da k razpravi niso povabili tiste peščice družboslovcev, ki pri nas preučuje religije - ko smo razprave prirejali mi, so nas popolnoma ignorirali. Danes je ta zid še višji kot nekoč. Država in RKC poskušata demagoško pokazati, kako ta zakon podpira večina verskih skupnosti, kar ne drži. Podrobnejši pogled pokaže, da ta Šturmov zakon podpira večina velikih verskih skupnosti, prevladujoča večina manjših mu nasprotje. Eden glavnih argumentov, zakaj uvesti zakon, naj bi bila zastarelost, neuporabnost starega. A če že uvajamo novega, bi potem upravičeno pričakovali, da bo ta jasen, da bo pravna norma precizna, nedvoumna, da bo zmanjšala možnost različnih interpretacij in poljubnih arbitrarnih odločevanj. A to žal ni tako. Tudi opozicija je prelagala svoj zakon, ki nikakor ni popoln, je pa z vidika celote in zakonske intence nesporno veliko bolj sodoben od vladinega predloga, saj ureja religijsko področje bolj v skladu z aktualnimi dogajanji v sodobnih družbah.

Zakaj manjše religiozne skupnosti nasprotujejo zakonskemu predlogu, kakšen je razlog?

Predlagani zakon favorizira velike tradicionalne verske skupnosti, med njimi najbolj RKC, hkrati pa neupravičeno in po mojem mnenju popolnoma nepotrebno zapostavlja manjše religijske skupnosti. To se kaže v vrsti zakonskih določil. Radikalno recimo zaostruje pogoje za registracijo verskih skupnosti, zahteva neko dolgoletno prisotnost religijskih skupin v Sloveniji in zahteva 100 polnoletnih članov. Kar je nesmotrno in nesmiselno. Dolgoletna sistematična raziskava, ki jo izvajamo na Centru za preučevanje kulture in religije na FDV, ki je edina empirična raziskava o celovitem religijskem v Sloveniji, zelo jasno kaže, da več kot 80 % že delujočih religijskih in duhovnih skupin v Sloveniji ne izpolnjuje zahtevanih zakonskih pogojev za registracijo. Ne razumem, zakaj bi bilo dobro večino verskih skupnosti izključiti iz državnega reguliranja, zakaj jih zriniti na družbeno obrobje, stran od nadzora, in jim nemara s tem vzbujati upravičene občutke zapostavljenosti. In jih mogoče, kar nas uči tudi zgodovina, siliti v reakcije, ki so lahko problematične. Zakaj ne bi bila država bolj inkluzivna, registrirala vseh in šele v nadaljnjih korakih razlikovala med manjšimi in večjimi religijskimi skupinami?

Kaj so morebitne problematične reakcije odrinjenih religioznih skupnosti?

Ker so pogoji za registracijo tako visoki, da se po empiričnih podatkih večina že delujočih religijskih in duhovnih skupin ne bo mogla registrirati, bo država nad temi skupinami po eni strani izgubila nadzor, po drugi strani pa to lahko pomeni, da bi se med pripadniki manjšinskih religijskih skupin utegnili razrasti občutki zapostavljenosti, prikrajšanosti in marginalnosti. To bi v skrajni instanci lahko pomenilo začetek procesov, ki bi vodili v prekrito, nelegalno delovanje, delovanje, ki je lahko škodljivo tako do članov skupnosti kot do njene okolice. Iz sodobne zgodovine novih religijskih gibanj poznamo nekaj takšnih primerov.

Država torej ustvarja razmere, v katerih lahko male religijske skupnosti okolje percipirajo kot sovražno in v katerih lahko znotraj teh skupin pride do radikalizacije.

Tako je. Zato so takšne zakonske rešitve nepotrebne, neutemeljene, kontraproduktivne, morda celo škodljive.

Bi se lahko Drnovškovo gibanje po novem zakonu registriralo kot verska skupnost?

Vprašanje je seveda hipotetično. Ne vemo namreč, če bo zakon tudi zares sprejet v predlagani obliki. A četudi bi bil, tega preprosto ne moremo napovedati. Kot sem že omenil, namreč zakon v svoji, težko verjamem da nenamerni nejasnosti, številne odločitve prepušča arbitrarni presoji državnih uradnikov.