"Če bi bil Boško Šrot tajkun, bi lahko kot lastnik nedvomno dosegel, da bi Slovenske novice vsak dan pisale na primer o Janezu Janši, o njegovi Urški, o njegovi bivši sopotnici, bratu itd., pri tem pa sploh ne bi bilo treba lagati, kot to počne denimo Slovenski tednik, ko piše o Bošku Šrotu in njegovi soprogi." - Stojan Zdolšek

Ali kot odvetnik zastopate slovenske tajkune, posameznike, ki so, kot pravi Janez Janša, "pred leti prišli v na pol privatizirano podjetje s prazno aktovko, danes pa imajo na svoja imena vpisanih ali naokrog popakiranih za milijone delnic ali deležev istega podjetja"?

Pojem tajkuna je v našem, slovenskem prostoru termin, ki so ga uvedli sedanji vladajoči politični tajkuni. Zastopam podjetja in gospodarstvenike in opažam, da so politični tajkuni posameznike, ki v slovenskem prostoru izstopajo s svojo sposobnostjo in uspešnostjo in ki ne strežejo trenutni oblasti, označili za gospodarske tajkune. Gre za oznako, ki ima izrazito negativno konotacijo. Pri nas pa po moji presoji bolj sodi k vladajočim političnim tajkunom, katerih samovoljna ravnanja imajo usodne in daljnosežne posledice.

Zakaj naj bi bili politični tajkuni močnejši od gospodarskih in kako jih prepoznamo?

Razlog je preprost, politični tajkuni obvladujejo izvršno, prek večine v parlamentu pa tudi zakonodajno vejo oblasti. Kako prepoznati političnega tajkuna? Zanj je značilen politični voluntarizem, aroganca do vseh racionalnih avtoritet, vključno s strokovnjaki, značilna je želja po upravljanju kapitala brez plačila kupnine, zanj je značilen klientelizem v lastnih vrstah in bogatenje njega in njegovih sorodnikov prek gospodarskih subjektov, ki so prikrito privilegirani. Značilno je, da manipulira z množicami po leninističnem principu in da si obsedeno želi obvladovati medije. Bistveno pa je, da politični tajkuni zlorabljajo oblast in prek državnega aparata uresničujejo svoje ideološke in čisto ekonomske cilje ter osebne interese. Hkrati pa si za vsako ceno prizadevajo, da bi ostali na oblasti.

Pa je aretacija treh gradbenih direktorjev oblika politične tajkunizacije?

Sama aretacija ne, način aretacije in njena demonstracija pred slovensko javnostjo pa sta eden od načinov manipuliranja z ljudmi. Da ne bom napačno razumljen: kazniva dejanja je treba vedno odkrivati in preganjati, ne glede na to, kdo jih stori. Enakost pred zakonom je ustavna kategorija. To pa ne pomeni, da je dovoljeno osumljence, za katere velja ustavna domneva nedolžnosti, poniževati pred celotno slovensko javnostjo in teptati njihovo človeško dostojanstvo.

Ali ni dobro, da oblast včasih, četudi za vtis, pokaže moč in pomen represivnega aparata?

Parafrazirate besede predsednika vlade Janeza Janše o preventivnem delovanju policije. Ne, to ni stvar politike. Policija bi morala delovati v skladu z zakonom, ta natančno določa, kaj mora v konkretnem primeru storiti. Če obstaja sum storitve kaznivega dejanja, mora ukrepati, če sodišče izda odredbo za hišno preiskavo, jo mora v skladu z določili zakona izpeljati. Seveda pa je nekaj drugega, če in ko politična oblast s policijo obvešča medije o svojih aktivnostih, če jih natančno obvešča, kdaj se bo opravilo posamezno dejanje v postopku, ki ni javen. V tem primeru govorimo o zlorabi policije in zlorabi represivnega aparata za politične cilje.

Zakaj naj bi oblast počela takšne stvari?

Odgovor je zelo preprost. Politični tajkuni poskušajo manipulirati z ljudmi, prizadevajo si ustvariti sliko, da so eni barabe in kriminalci, ki jih policija - oblast - uspešno preganja. Politični tajkuni s tem na eni strani želijo usmerjati pozornost stran od sebe, od svojih negativnih, nemoralnih, morda celo kriminalnih dejanj, sočasno pa pri ljudeh pridobivati naklonjenost. Vemo, da je v javnosti mogoče zlahka ustvariti sliko, da tisti, ki so uspešni, tega niso dosegli na pošten način. Da so kradli, goljufali, izigravali zakon.

V medijih so se pojavili zapisi o zahtevi za preiskavo, pojavili so se tudi zapisi o prisluhih in podroben opis storitve morebitnih kaznivih dejanj. Kakšen odziv ima lahko objava tega dokumenta v nadaljnjem postopku?

Vsebina po moji presoji opozarja, da bo Ivanu Zidarju, ki so ga prikazovali pred očmi kamer v izrazito negativni luči, težko dokazati, da je ravnal naklepno, saj je glede na objavljene prisluhe celo nasprotoval in se upiral nekaterim ponujenim aktivnostim. A to je manj pomembno, bistveno je nekaj drugega. Zahtevo za preiskavo je koncipiral, spisal tožilec. In ta zahteva je napisana tako, da v njej tožilec utemeljuje utemeljen sum. V zahtevi za preiskavo ni elementov, ki bi jih spisal denimo odvetnik in bi bili v korist in bran osumljenca. To je pravno razumljivo, a ljudje so dobili vtis iz samo enostranske obrazložitve. Tudi zato je objava zahteve za preiskavo gotovo v škodo obdolžencem. In objava takega dokumenta je ena od zlorab, po mojem mnenju namenjena samo pridobivanju političnih točk.

Mislite, da vlada poskuša strpati v policijsko "marico" tudi druge slovenske gospodarstvenike? Recimo direktorja Pivovarne Laško Boška Šrota?

Politični tajkuni so začeli boj proti posameznim gospodarskim subjektom, v prvi vrsti zoper Pivovarno Laško. Kaj bi si oblast želela in kaj ne, je težko vedeti. V vsakem primeru pa je njena želja, da bi po jesenskih volitvah ostala tam, kjer je, to je za krmilom države. In če za volilni uspeh potrebuje napade na Pivovarno Laško, jih bo pač izvajala. Sicer pa si vprašanja, ali si Janša želi direktorja pivovarne strpati v marico ali ne, ni treba posebej postavljati. Kolikor sam poznam poslovanje Pivovarne Laško, ki je resna gospodarska družba, ta posluje v skladu s slovensko in evropsko zakonodajo. Pivovarna ni neka družba, ki bi bila na slovenskem trgu šele od včeraj, v tej družbi tudi ni ljudi, ki bi vanjo prišli brez denarja in v nekaj letih postali nekakšni trgovci z novci. Fenomen Pivovarne Laško je drugje. Prav ofenziva zoper njo kaže na tajkunizacijo trenutne oblasti.

Kaj imate v mislih?

Kdaj se je začela vojna zoper Pivovarno Laško? Začela se je takrat, ko se je pivovarna odločila, da bo naložbo v časopisu Delo prevzela v svoje roke in začela upravljati s to naložbo, kot verjame, da je prav. Zamenjala je nadzorni svet in posledično je prišlo do zamenjave odgovornega urednika. Takrat se je začela vojna, predsednik vlade je v parlamentu nastopil z izrisano hobotnico, kjer so bili našteti in povezani mediji, ki naj bi jih pivovarna obvladovala ... Ta vojna se je nato samo nadaljevala. Sam sem sicer prepričan, da bo na dolgi rok predsednik vlade vojno zgubil, kajti gospodarstvo je tako pomemben segment neke družbe, države, da si nobena resna vlada, ki je zavezana državljanom in ki spoštuje zakonodajo in ustavo, takšne vojne, kot je ta, ne bi smela privoščiti.

Kako komentirate poteze urada za varstvo konkurence, ki je pod novim v. d. direktorja Janijem Soršakom začel nekaj postopkov proti Pivovarni Laško?

Tudi to je del politične tajkunizacije, o kateri vseskozi govorim. Ta novi v. d. direktorja deluje po moji oceni politično, njegovi nastopi v medijih se kar vrstijo, vrstijo se intervjuji in v njih izjavlja marsikaj, česar kot vodja nekega organa, ki vodi postopek, sploh ne bi smel. Če malo karikiram, sam kot pooblaščenec Pivovarne Laško niti ne vem, ali naj se pravdam prek časopisov ali na podlagi spisa, ki ga vodi urad za varstvo konkurence. Razkorak med skromnostjo argumentov v upravnem spisu in razkošjem besedovanja v medijih je tolikšen, da samo utrjuje utemeljenost suma, da tu ne gre za strokovna, temveč za izrazito politična ravnanja. Med Soršakovimi izjavami je tudi vrsta zelo zaletavih. Tako je v nedavnem intervjuju za Večer izjavil, da je britanska vlada nacionalizirala banko zaradi stabilnosti sistema. Banko Northern rock so začasno res nacionalizirali, a zato, da so zaščitili komitente. Takšna poteza angleške vlade nima nobene povezave z varstvom konkurence. Sumim, da se želi prek urada za varstvo konkurence doseči razbijanje posameznih koncentracij tako, da bi se deleži v pomembnih družbah lahko prenesli na subjekte, ki so v milosti pri oblasti, ali na tujce. Zgolj zato, da jih ne bi imeli tisti, ki niso po volji sedanji oblasti. Ali lahko zaradi tega v gospodarstvu nastane nepopravljiva škoda, je pri tem manj pomembno.

Pivovarna Laško je vseskozi dobro krmarila med političnimi čermi. Najprej je zmagala v boju z "levo" vlado in kupila Pivovarno Union, potem je nekaj časa dobro sodelovala z "desno" vlado, od nje kupila Mercator, kasneje spet zamenjala stran. Zakaj se je Pivovarna Laško kot lastnik pravzaprav odločila, da bo aktivneje posegala v uredniško strukturo Dela?

Pivovarna Laško je družba, ki skrbi za svoje ekonomske interese, gre za družbo, ki je občutljiva in odgovorna do prostora, v katerem deluje. Zato namenja veliko denarja denimo za kulturo in šport. Kot vsaka gospodarska družba si prizadeva, da bi z oblastjo sodelovala in bila v korektnih odnosih. Ob tem pa mora vedno ščititi tudi svoje interese. Zakaj je oblast na njo izvedla ofenziva, sem že povedal ...

Dejali ste, da zaradi spremembe na uredništvu Dela, nista pa pojasnili, zakaj se je ta sprememba zgodila.

Ni treba biti posebno bister, da najdete pravi razlog. Ekonomski kazalci in drugi parametri na Delu niso bili ugodni, jasno je postalo, da je to predvsem posledica vplivanja oblasti na vsebino časopisa Delo. Lastnik Dela se je odločil, da je treba poseči po spremembah.

In to kljub temu, da je kolateralna škoda te spremembe totalna vojna z obstoječo oblastjo?

Takšnega neracionalnega ravnanja političnih tajkunov povprečen gospodarstvenik, ki deluje racionalno, niti v sanjah ne more pričakovati. Kar se je zgodilo, je preseglo vse meje dostojnega obnašanja vladajoče politike.

Špekulirajva, bi bilo vojne konec, če bi Pivovarna Laško spet postala pasivni lastnik Dela?

Kot poznam klinično sliko političnih tajkunov, bi se zgodilo natančno tako, kot ste napovedali. A vprašanje je še eno. Do kam lahko pripelje tovrsten način razumevanja oblasti in države? Politična tajkunizacija, način vladanja aktualne vlade in njenega predsednika, lahko po mojem mnenju pripelje do zlorab pravne države s strani oblasti, zmanjšanja pravne varnosti, lahko prinese hude težave gospodarstvu in motnje v funkcioniranju družbe kot celote. A kaže, da ta vlada za svoj obstoj potrebuje izredna stanja, predstave, ki naj bi delovale preventivno, delitve na dobre in slabe, na vaše in naše ipd.

Kako naj gospodarstvo odgovori na takšne razmere?

Naj ponovim. Vojno zoper gospodarstvo - lovke tranzicijskega kapitala, vodi politična oblast. Gospodarstvo se lahko takšnemu načinu vladanja upre samo z doslednim spoštovanjem zakonov in odkrito kritiko nesprejemljivih in za gospodarstvo škodljivih vladnih metod in akcij. Gospodarstvo se mora otresti strahu, kaj vse se mu bo zgodilo zaradi takšnih kritik. Gospodarstvenikov ne sme biti strah niti medijskih umorov na primer v Demokraciji, Slovenskem tedniku, Financah, Vročem stolu ...

Ali Pivovarna Laško pripravlja kakšen protiudarec, past, v katero se bo ujela vlada?

Napadalna logika je dvorezen meč. Pivovarni Laško bi bilo razmeroma enostavno napadati vlado z enakimi sredstvi, kot jih uporablja sama: recimo uprizarjati medijske umore. Če bi bil Boško Šrot tajkun, bi lahko kot lastnik nedvomno dosegel, da bi Slovenske novice vsak dan pisale na primer o Janezu Janši, o njegovi Urški, o njegovi bivši sopotnici, bratu itd., pri tem pa sploh ne bi bilo treba lagati, kot to počne denimo Slovenski tednik, ko piše o Bošku Šrotu in njegovi soprogi. Ampak če bi pivovarna uporabljala take metode, bi postala enaka političnim tajkunom. V tako igro razumen gospodarstvenik ne more privoliti. Verjamem, da Pivovarna Laško ne pripravlja nobenih pasti, oblast se vedno ujame v pasti, ki jih drugim nekorektno nastavlja sama.

Kaj pa oblast? Se je ujela v lastno past pri postopku zoper gradbenike, glede na poročanje Dnevnika, da naj bi bil v zgodbo o spornem stolpu vpleten tudi član kabineta predsednika vlade?

Če gre verjeti pisanju navedenega časopisa, potem bi to morda lahko bilo res. Prav zanimivo bo spremljati vse medijske in mentalne akrobacije, s katerimi bodo poskušali to zminimalizirati. Morda bodo ponovno iskali krivce med izdajalskimi novinarji ...

Poznate podjetje Kolonel?

Ne, ne poznam. Poznam samo ime, lastniško strukturo, več pa ne.

Ali ni nenavadno, da je tako majhno, neznano podjetje, ki ima samo svoj naslov in poštni nabiralnik, začelo s kupovanjem deležev v podjetjih, ki imajo v lasti Pivovarno Laško?

Ne. To ni nič posebnega. Takšnih primerov je pri kapitalskih naložbah več.

Ste lastnik tega podjetja?

Nisem.

Bo podjetje Kolonel, kot pravi župan Ljubljane Zoran Janković, dobilo brke in brado? Je za tem podjetjem direktor Pivovarne Laško Boško Šrot?

Skrb ljubljanskega župana za Pivovarno Laško je res ganljiva, zato bo najbolje, da kar njega povprašate o tem.

Kako komentirate dejstvo, da so podjetja, ki danes nastopajo v mreži Pivovarne Laško, bile nekoč v prevladujoči lasti države oz. Nove kreditne banke Maribor? Takrat jih je banka dokaj "lahko" izpustila iz svojih rok.

Gre za bivša "pidovska podjetja". Stvar je enostavna. Nekateri ljudje v tej državi so vedeli, kaj pomeni certifikat, vedeli so, kaj pomeni kapital, in vedeli so, da se jim splača investirati v certifikate in kupovati pooblaščene investicijske družbe. Na drugi strani so obstajali resni ekonomisti z akademskimi naslovi, ki so javno izjavljali, da so certifikati ničvredni. Danes so ti mladeniči, ki so vedeli, kaj je kapital, bogati, nekateri jih imenujejo pidovski baroni. To je stvar trga in kapitalizma.

Je stvar trga in kapitalizma tudi menedžerski prevzem Pivovarne Laško?

Pivovarna Laško ima več kot 10.000 delničarjev in menedžerskega prevzema tam ni bilo.

Ali se pripravlja? Nekateri politiki in mediji so na to že namigovali.

Če poslušate samo politike, potem je v tej državi možno marsikaj. Menedžerski odkup Pivovarne Laško se ne pripravlja. Niti ravnanja Boška Šrota niti delniška struktura podjetja me ne napeljujeta na razmišljanje o čem takšnem.

Pred časom ste dejali, da se je uredniška politika na Delu delala zunaj Dunajske 5. Kje je nastajala?

Zahteva lastnika Dela, potem ko je prevzel naložbo v svoje roke, je bila, da je Delo časopis, ki je zavezan javnosti, da je uredništvo na Dunajski 5 in da velja solidarnost znotraj hiše. Uredništvo časopisa ne sme biti usmerjano iz političnih kabinetov, iz kabineta predsednika vlade, iz političnih strank ali iz pisarn direktorjev velikih gospodarskih subjektov. Razmere na Delu so se brez dvoma bistveno izboljšale.

Se to pozna tudi v boljšem poslovanju časopisa?

Se, naklada se je stabilizirala, izdelek je kakovosten, vračajo se tudi stari naročniki. V podjetju se urejajo odprta vprašanja v korist tako zaposlenih kot družbe. Delo ima lepo perspektivo.

Kaj pa perspektiva Maga? Nekateri sodelavci Maga so vas in Andrijano Starino Kosem, predsednico nadzornega sveta Dela, obtožili, da sta se vpletala v uredniško politiko.

Veliko je bilo tovrstnih izjav. Mag je pač ena od edicij, ki jih izdaja Delo. Za Mag veljajo enaki standardi, kot veljajo za vse ostale edicije, ki jih izdaja družba. Če takratni vršilec dolžnosti odgovornega urednika Maga Silvester Šurla ni bil pripravljen sprejeti teh standardov, je to njegov osebni problem. Našli smo urednika, ki je te standarde sprejel, in Mag danes normalno funkcionira. To, da lastniki določajo široke okvire uredniške politike, ni nič nenavadnega. Nič protipravnega. Tudi urednik Financ Peter Frankl je na Vročem stolu zelo jasno povedal, da se je treba o uredniški politiki, njenih okvirih, dogovoriti z lastnikom. Očitno je to standard tudi švedskega kapitala, ki je lastnik Financ.

Ali ni stvar malce perverzna: najprej se je Delo očitno obrnilo na provladno stran, potem se je vrnilo v svoje stare tirnice, je pa zato Mag postal drugačen? Se ni s tem uničila blagovna znamka Maga?

Zaveza javnosti ne more biti niti leva niti desna. Če mene vprašate, laž ni drug ali desni pogled, diskreditacije posameznikov prav tako niso drug pogled. Laž ostane laž, diskreditacija je diskreditacija, manipulacija je manipulacija. Mag ima kot tednik takšno uredniško politiko, kot jo ima, in mislim, da se je začela korenito spreminjati že v času, ko je bil urednik Maga dr. Janez Markeš.

Kako ocenjujeta delo tožilstva, je tudi to, kot ste že namignili, institucionalizirano s strani politike?

Tožilci so dovolj avtonomni pri svojem delu, vodita jih stroka in zavest o tem, da opravljajo delo, ki ne bi smelo biti pod vplivom aktualne oblasti. Takšna je vsaj večina tožilcev. Hkrati pa ves čas obstajajo tendence oblasti, da bi si podredila tožilstvo in ga zlorabila za politične obračune. To ni tendenca samo te, trenutne oblasti, to je bila tendenca tudi vseh prejšnjih oblasti.

Ali odgovornost nosi generalni državni tožilec, ki lahko te pritiske dopušča ali pa se jim upira?

Absolutno. V precejšnji meri se postavlja vprašanje, ali ima generalni državni tožilec takšno avtoriteto, da bi se lahko uprl sistemskim pritiskom oblasti. Prav bi bilo, da oblast zaradi njegove strokovne in moralne avtoritete ne bi niti pomislila, kaj šele izvajala različne manipulacije, kakršnim smo priča.

Imamo danes takšno generalno državno tožilko?

Žal je nimamo. In moramo biti pošteni, da je tudi prej nismo imeli. Tudi prejšnja generalna tožilka Zdenka Cerar ni zadostila omenjenim kriterijem.

Kako komentirate odstop od pregona v primeru Orion tožilca Boštjana Penka? Njegova odločitev na prvi pogled ni mogla biti politična.

Primer dobro pozam, saj v tej zgodbi zastopam enega od obdolžencev. Tožilec Penko je po moji oceni - tako ne mislim zato, ker je obrambi njegova poteza všeč, poskušam presojati strokovno objektivno - naredil potezo, za katero je bilo pričakovati, da bo prinesla "zgražanje" v javnosti in delu politike. In tožilec Penko zaradi te poteze uživa moje globoko spoštovanje. Po drugi strani bi rad dejal, da je Penko žrtev svojih javnih nastopov, saj je kot uslužbenec komisije za prepričevanje korupcije pred leti razpihoval pričakovanja in afero Orion. Zgodba z Orionom je bila že v samem izhodišču zmanipulirana, politično zlorabljena v smislu nabiranja političnih točk. Preprosto se je pozabilo na dejstvo, da je na eni strani nastopal posojilodajalec, na drugi strani pa posojilojemalec. Nekdo si je sposodil denar in nekdo na primer še danes od tega zneska ni vrnil glavnice, hkrati pa kriči, da je bil prevaran.

Kaj pa, če so bile obresti oderuške?

Naj najprej vrne glavnico, potem pa se je mogoče pogovarjati o obrestih, vendar ne z vidika oderuštva v kazenskopravnem smislu. Tudi zdaj v zgodbi o Orionu nastopajo ljudje, ki pravijo, da jih preganja stečajna upraviteljica. Orion v stečaju mora zahtevati svoje terjatve, to je popolnoma normalno.

Zdi se, da oblast vodi hladno vojno s pravosodjem. Omejili so notariat, poskušali so znižati sodniške plače, pogajajo se z odvetniki. Zakaj tolikšne napetosti?

Politični tajkuni si pač poenostavljeno predstavljajo delitev različnih vej oblasti. Spomnite se, kakšna huda manipulacija se je zgodila z notarji. Ljudje ne marajo notarjev, ker morajo zanje plačevati, ker jim obisk notarja pomeni dodatno delo. Slovenska ustava pač določa notariat in vsi vemo, da je notariat bistveno pripomogel k večji pravni varnosti. Zanima me, kdo bo bivšemu notarju Borisu Lepši vrnil njegov notariat in kdo mu bo vrnil dobro ime? Notar Lepša, ki ga sicer tudi zastopam, je bil oproščen v vseh disciplinskih postopkih, oproščen je bil tudi na sodišču, zavrnjena je bila civilna tožba zoper njega, od pregona je odstopil tudi državni tožilec ... A Lepša v tistem političnem stampedu kot notar preprosto ni več mogel preživeti. Podobno se dogaja na področju sodstva. Izhodišče za določanje plač, ki ga je predlagal minister Gregor Virant, še preden ga je razveljavilo ustavno sodišče, je po mojem mnenju vseboval intenco, da bi stare sodnike zamenjali za nove, mlade, ki naj bi izboljšali razmere na sodišču. Gre za poenostavljeno, celo lustracijsko razmišljanje, da je treba zamenjati sodnike, ki naj bi sodili po novem, novih kriterijih ... težko se izognem sumu, da bi si kdo želel, da so ti tudi ideološki ... S takšnim ravnanjem se sodstvo politizira. Danes je politika pripeljala do situacije, v kateri se avtoriteta sodnikov zbija na minimum, vsak lahko pljuva po sodnikih, kar v svetu ni običajno. Čaka nas plačilo visoke cene, da bomo sodstvo vzpostavili na raven, na kateri bi moralo biti že danes.

Malo nenavadno je, da kritizirate ministra, ki je imel, še preden je prišel na to funkcijo, ugled pravnega strokovnjaka.

Minister Lovro Šturm ni znal narediti pravih sistemskih potez, tiste, ki jih je na področju notariata, so bile predvsem populistične. Podobno je z aktivnostmi, ki zadevajo odvetniško tarifo.

Ljudem je seveda všeč, da za notarske storitve plačujejo manj.

Seveda jim je všeč. A minister, ki bo želel resnično izboljšati stanje v slovenskem pravosodju, bo moral biti bistveno bolj aktiven na sistemskem področju in politično bistveno manj zainteresiran, kot je minister Šturm.

Zakaj ste v predvolilnem času javno napadli Zorana Jankovića, ko ste komentirali osnutek revizija poslovanja Mercatorja v času, ko ga je vodil Janković?

Že vrsto let dajem izjave za javnost in medije, takrat ko pač ocenim, da je potrebno. V takih primerih sem običajno vedno deležen tako kritik kot odobravanja, odvisno, kaj pač izjavim. Enako sem ravnal v tem primeru.

Vas je kdo najel?

Nihče me ni najel.

Je res, da ste Zoranu Jankoviću nekoč pokazali osnutek pogodbe o upravljanju, s katero naj bi se Pivovarna Laško odpovedala upravljanju Dela?

To je laž.

Nekoč ste dejali, da je Pivovarna Laško ena izmed vaših najljubših strank. Ali to velja še danes, ko se je Laško odkrito spopadlo z vlado?

Seveda. Moja najljubša stranka je zato, ker sam izviram iz istega okolja, in moja navezanost na Laško je povezana s pivom, na katero smo Štajerci ponosni. Seveda pa je moja najljubša stranka tudi zato, ker je pivovarna doslej pokazala, kako se da upreti multinacionalkam, kot je bil recimo Interbrew. Spomnite se, kaj so govorili mladi ekonomisti, ko je Laško prevzemalo Union. Trdili so, da se bo porušil trg, da bodo laščani uničili blagovno znamko Union, da bo nesorazmerno zrasla cena piva ... Nič od tega se ni zgodilo. Danes obe pivovarni poslujeta odlično. Prepričan pa sem, da če bi Interbrew kupil Pivovarno Union, danes v Ljubljani ne bi bilo več pivovarne.

Mimogrede, vas po pitju laškega piva boli glava?

Ne. Glava me boli kot vsakega povprečnega državljana zaradi izjav politikov na oblasti, s katerimi nas prepričujejo, kako so dobri in pametni in kako so nam izboljšali življenje.

OK, kaj pa potem menite o predsedniku vlade Janezu Janši?

Tudi zanj morata veljati domneva nedolžnosti in načelo enakosti pred zakonom.