intervju / "Vaša desna vlada uporablja veliko retoričnih in propagandnih instrumentov, da bi delegitimirala in diskreditirala ljudi, ki nasprotujejo njenim pogledom. Kar sem videl v Sloveniji leta 2005, je bila tudi predigra tistega, kar smo na Poljskem dobili dva meseca pozneje."- Dr. Karol Jakubowicz

Pred referendumom o RTV Slovenija, sredi leta 2005, so v pregretem političnem ozračju diskreditirani nasprotniki medijske reforme iskali neodvisnega arbitra v sporu. Opozicija in civilna družba sta našli Svet Evrope in v njem profesorja dr. Karla Jakubowicza, poljskega disidenta in enega največjih strokovnjakov za javne radiotelevizije. Jakubowicz je v rodni Poljski zasedal skoraj vse pomembnejše položaje, ki so bili kakorkoli povezani z javno RTV. Bil je namestnik direktorja televizije, nadzornik, strateški planer, vodil je poljski svet za radiodifuzijo, pomagal je pisati poljsko medijsko zakonodajo in še zakonodajo v več kot desetih evropskih državah znotraj vseh pomembnejših mednarodnih organizacij. Potem je prebral slovenski osnutek zakona o RTV. Ko je dejal, da je to »recept za katastrofo«, je padel v nemilost pri slovenskih medijskih reformatorjih. A danes trdi, da je imel prav in da se je katastrofa zares zgodila.

Pred časom ste se znašli sredi slovenskih političnih bojev. Tukajšnji parlamentarci iz vladajočih strank so vas označili za nižjega uradnika in birokrata. Ste birokrat?

Sem prej preučevalec medijev. Delal sem za medije, vključen sem bil v regulacijo medijev, gotovo nisem visoki politik ali visoki birokrat. Sem posameznik, ki je zvest nekaterim idejam demokracije in demokratičnih medijev. V tistem času, o katerem govorite, sem delal za Svet Evrope, kar pa pravzaprav niti ni tako pomembno. Zadnjih 30 let, vse od leta 1980 sem skušal promovirati nekatere ideje. Zaradi tega sem sodeloval pri nastajanju medijske zakonodaje na Poljskem, večkrat so me iz Sveta Evrope, Evropske unije, organizacije OVSE ali Unesca prosili za sodelovanje pri mednarodnih prizadevanjih na tem področju. Ne predstavljam torej birokracije, predstavljam pa nekatera prepričanja o tem, kaj bi v postkomunističnih državah morali početi in kako bi morali spreminjati svoj sistem javnega obveščanja.