Dvojna Pahorjeva zmaga

Po Zagožnu kot moralnem zmagovalcu volilno-referendumskega zapleta, ki je rešil Slovenijo večletne more (na način, ki ga je seveda ves čas odločno in odločilno podpirala in omogočala tudi Združena lista), sta sedaj Pahorjeva odločnost in "diplomatska" spretnost v ključnem trenutku omogočili, da se Slovenija reši še ene more, ki je zadnje leto visela nad njo - more protiustavnega spuščanja katoliške cerkve v naš javni pravni in še zlasti šolski sistem.

To zadnje je seveda omogočil predvsem letošnji odločni volilni zasuk v levo (in laično - čeprav to dvoje ni nujno vedno povezano) smer. Toda ta volilni zasuk je to le omogočil - potrebni pa so bili še tedni mučnih in zelo natančnih pogajanj, preden je Drnovšek končno opustil svoje zgrešene iluzije na tem področju. Ali če jih je morda opustil že prej (šele v sredo opolnoči je LDS namreč razkrila javnosti dotlej skrivano informacijo, da je že 15. maja Vatikan zavrnil celo tiste minimalne popravke, ki jih je pod pritiskom javnosti marca ponižno predlagala takratna Drnovškova vlada) - če je torej zaradi te vatikanske "trmoglavosti" morda Drnovšek sam opustil te svoje zgrešene iluzije že prej, pa je potem morda vse te tedne uporabljal to "orožje" le kot rezervno varianto, na katero bi se lahko skliceval, če ne bi hotel (v primeru propada koalicijskih pogajanj) ne Združeni listi ne javnosti pokazati in priznati pravega vzroka za propad pogajanj. Toda ta varianta se mi zdi manj verjetna, saj bi v primeru pretiranih zahtev Združene liste npr. pri gospodarskih in socialnih vprašanjih javnosti mirno lahko pokazal na pravi vzrok za razpad pogajanj. Ali tretja varianta, ki jo ponujajo največji občudovalci Drnovškovih nedvomnih pogajalskih spretnosti: z vatikanskim sporazumom in z drugimi odprtimi temami je Drnovšek zavlačeval toliko časa (ob spretnem ustvarjanju nasprotnega vtisa, kako hiti) zato, da je s tem "kupoval čas" Zagožnu in SLS, da se medtem vsaj za silo konsolidirajo za vstop v vlado. (Resnica je po mojem mnenju sestavljena iz elementov vseh treh variant, zlasti seveda prve in tretje.)

Tudi če to zadnje ni bil ne glavni ne edini Drnovškov resnični cilj - eden od njih je gotovo bil. Če ga bo dosegel (in celo če bi vstop SLS v vlado zadnji trenutek spodletel, tole pišem namreč v petek dopoldne), mu v tej točki tudi sam izrekam iskrene čestitke k res velikemu uspehu (ali, v primeru neuspeha, k temu, da je s svoje strani storil vse, da bi do uspeha lahko prišlo). Kdaj je v resnici opustil svoje zgrešene iluzije o pravih namerah Vatikana okrog nesrečnega sporazuma (v sredo opolnoči, v povolilni noči ali že 15. maja), je v luči gornjega povsem sekundarno vprašanje. Kot tudi, ali jih je sploh v resnici že opustil - če jih ni, pač zanj niso bile iluzije in jih bo skušal uresničiti kdaj pozneje. Toliko slabše zanj, če je tako.

Nadaljujmo raje z zanj in za nas boljšo varianto - da je te zgrešene iluzije opustil. Namenoma (zaradi poudarka) uporabljam ta pleonazem "zgrešene iluzije", saj že izraz iluzije sam po sebi označuje, da kdo šteje za dosegljivo nekaj, kar je v resnici nedosegljivo. Drnovškova iluzija je, recimo (morda, verjetno?), bila, da so bile namere Vatikana lani poleti, ko je v nekaj julijskih dneh naše pogajalske diletante ovil okrog prsta, nedolžne in nenevarne. Ko smo boljši poznavalci teh stvari (cerkvenih in pravnih) nato novembra lani udarili plat zvona, je Drnovšek v decembrskem intervjuju za Mladino povsem jasno in nedvomno iskreno prikazal to svojo iluzijo. Po njegovem takratnem mnenju to, kar hoče Cerkev (in kar naj bi ji tudi sporazum omogočil), ni bilo prav nič spornega in neustavnega, saj da ponujajo le "možni kompromis, da bi se obisk verouka priznal namesto enega izbirnega predmeta, v bistvu kot oprostitev ur" (kot za izvenšolsko ukvarjanje s športom ali glasbo). Poudarjam: "namesto enega izbirnega predmeta" - ne "kot en izbirni predmet" (kot mu je najprej podtaknil dr. Šturm, sedaj pa še sam nadškof Rode, Drnovšek pa molči in tega ne demantira).

Drnovškova iluzija je bila morda celo dvojna: prvič, da s tistim "namesto" Cerkve dejansko še ne bi spustili v javno šolo (in da torej to še ne bi bila kršitev ustavno zapovedane ločitve države in cerkve), in drugič, da je Cerkev res hotela samo to, da bi se s tem zgolj navideznim kompromisom zadovoljila in tu ustavila - če smo tudi v to drugo Drnovškovo iluzijo pripravljeni resno verjeti, za kar je pa seveda potrebna že velika doza dobronamernosti, da ne rečem naivnosti. Ampak v tisto prvo iluzijo (točneje: pravno in politično zgrešeno oceno) pa lahko verjamem, da je pri njem res bila.

Toda ne šele 15. maja 2000 (ali novembra 2000 - Rodetova izjava na sinodi), ampak že 17. decembra 1999, kmalu po zgoraj citiranih Drnovškovih izjavah za Mladino, je gospod Likar iz koprske škofije (član bivše Stresove komisije za pogajanja z vlado) naivno-odkrito-naravnost povedal v kamero koprske TV, kako je cerkvena stran že takrat ta ponujeni "kompromis" v resnici razumela: da 10. člen sporazuma s Svetim sedežem odpira samo dve možnosti realizacije: ali pouk o religijah in etiki z velikim poudarkom na katoliški veri in z vplivom Cerkve na učitelje ("Ta pouk ne more biti nevtralen!") - ali pa župnijski verouk kot izbirni predmet. Točno in dobesedno tako. Ne "namesto", ne kot "oprostitev ur" - kot izbirni predmet.

Iluzije - če je res bila - je bilo torej morda tudi pri Drnovšku konec že takrat. O gornjem sem namreč v Mladini poročal v svoji kolumni že 20. 12. 1999. Verjamem seveda, da Drnovšek mojih kolumn nima ne časa ne veselja brati, ampak o pomembnih informacijah v zvezi s takrat tako spornim sporazumom so ga pa njegovi že obveščali. A je januarja 2000 njegova vlada (le Zgaga in pozneje še Kušar sta glasovala proti) kljub temu še vedno ne le vztrajala pri podpisu takega sporazuma, ampak so ga še bistveno poslabšali z dodatkom neke prav slaboumne "interpretativne izjave" - marca 2000 pa je vlada blamažo s to "izjavo" skušala ublažiti s ponižnim predlogom Vatikanu za njen umik ali korekturo.

Vatikan je to 15. maja na srečo zavrnil (tudi vatikanska diplomacija očitno ni več, kar je bila - očitno je povsem napačno ocenila pomen izvolitve Bajuka 3. maja) , kar so nam potem do predvčerajšnjim prikrivali, čeprav je Stres že marca v Družini tak razplet napovedal kot zelo verjeten. Če Vatikan ponižnega predloga Drnovškove vlade za malo pomembne korekture "interpretativne izjave" (ob nespremenjenem tekstu samega sporazuma) takrat ne bi ošabno zavrnil, bi znotraj LDS danes najbrž še precej težje prepričali Drnovška, naj vendarle popusti do točke, do katere je popustil to sredo opolnoči - ko so v "zadnjo ponudbo koalicijskega sporazuma" zapisali: "Če se bo tak interes obnovil, bo koalicija v novih pogajanjih predlagala popravke. Ti popravki bodo izhajali iz nespornega dejstva, da mora RKC v Sloveniji upoštevati ustavni red RS, predvsem pa naj bi prispevali k jasnosti besedila."

No, in na tej točki se lahko vrnem k naslovu tega članka "Dvojna Pahorjeva zmaga". Prva zmaga je opisana zgoraj - prav v zgoraj citiranih dveh stavkih "zadnje ponudbe LDS". V dveh točkah: da bo popravke predlagala koalicija (da bodo torej morali biti koalicijsko usklajeni) in da bodo ti popravki morali zagotoviti zavezo RKC k spoštovanju ustavnega reda (kar seveda pomeni priznanje, da brez takih popravkov to v sedanjem besedilu sporazuma še ni bilo v zadostni meri zagotovljeno). Velika zmaga v prid spoštovanja ustavnih načel laične države - tako velika, da do zadnjega nisem bil povsem prepričan, da bo res lahko dosežena. Priznanje Pahorju in Drnovšku ter obema strankama, da so bili v odločilnem trenutku "na višini zgodovinske naloge", kot se temu včasih nekoliko patetično reče, in da so bili spričo tako pomembnega vprašanja na obeh straneh sposobni potisniti v ozadje vse stare in nove medsebojne zamere in nesporazume.

Da pretiravam s pomenom te zadeve? Gotovo so gospodarska in socialna vprašanja za množice državljanov in za državo kot celoto mnogo pomembnejša, lahko celo usodna - toda gospodarska in vsakršna eksistenca vsake državne in družbene skupnosti mora vendarle temeljiti na nekem temeljnem konsenzu tudi glede skupnih duhovnih, nematerialnih vrednot. In laičnost države, njenega šolstva itd. je ena od njih, čeprav katoliška cerkev v svojih, njej sami škodljivih poskusih uveljavljanja svojega "vrednotnega monopolizma" tega ne priznava. Zlasti ne priznava (in pri tem zaslepljuje sama sebe, svoje vernike in tudi druge, kolikor ji to uspeva), da je Slovenija - glede na vse specifičnosti svoje zgodovinske poti, ki jo je do danes prehodila - pač država oziroma nacija, kjer se je laičnost države ter njena ločenost od cerkve (nasploh) ali Cerkve (konkretno katoliške) tako v splošni zavesti kot (posledično) v ustavni ureditvi močneje izrazila kot v večini obkrožajočih nas srednjeevropskih in drugih držav. Kar naprej nam glede tega vsiljujejo primerjave z Avstrijo, Italijo, Češko, Madžarsko, Hrvaško itd. - zamolčijo pa (zlasti svojim vernikom, v Družini itd.), da se moramo mi, glede na svojo ustavno ureditev, tu prej zgledovati po Franciji, Nizozemski in ZDA kot državah z močneje izraženo ločenostjo cerkve in države, v ureditvi šolstva pa morda tudi po zgledih iz nekaterih severnonemških dežel, ne pa, vsaj ne izključno in v tolikšni meri, po zgoraj navedenih izrazito katoliških državah.

V tem pogledu pa je prav ta prvi "vsebinski" sporazum s Svetim sedežem (tistega "formalnega" o vzpostavitvi diplomatskih odnosov tu izvzemam) tako izjemnega pomena. Z njim bo Slovenija kot laična država sebi "izmerila daljo in nebeško stran", bo sebi in svetu povedala, kam spada, kaj je in kaj hoče. In če bi pri tem zgolj zaradi diletantizma peščice diplomatsko neizkušenih, čeprav najbrž dobronamernih pogajalcev, in zaradi ustavnopravnega neznanja naših politikov v tem prvem poskusu "zgrešila svoj kurz", bi ga zgrešila "za sto let", lahko za vedno. V tem je izjemni pomen tega "prvega sporazuma s Svetim sedežem", kjer ni toliko pomembno, katera področja odnosov med državo in cerkvijo so v njem obravnavana, ampak kako.

Ker je tu lani in letos (iz zgoraj opisanih razlogov) grozilo, da bomo svoj "kurz laične države" povsem zgrešili, sem namenoma porinil daleč v ozadje možne doktrinarne pomisleke, po katerih laična država z ustavno ureditvijo, kot je naša, s Svetim sedežem sploh ne bi smela sklepati nikakršnih sporazumov o položaju katoliške cerkve v državi. Prej omenjene tri podobne države jih npr. ne sklepajo, čeprav je Francija naredila izjemo glede konkordata za območje Alzacije in Lorene, torej za območje, ki nekoč ni bilo v njenih mejah. Pa bodimo mi - glede na vse naše specifičnosti - izjema v tem smislu, da bomo tudi "vsebinski" sporazum s Svetim sedežem pripravljeni skleniti, vendar pod pogojem, da ta ne bo zahteval od nas spreminjanja naše suverene zakonodaje, ampak bomo z njim Svetemu sedežu le zagotovili (z avtoriteto mednarodne pogodbe), da z našo zakonodajo že zagotovljenih pravic Cerkve in vernikov ne bomo zmanjševali. Seveda jih bomo tudi še povečevali, kjer je ali bo to potrebno. Ampak takrat in tako, kot bomo to sami (verni in neverni državljani) šteli za potrebno, ne takrat in tako, kot bi nam to diktiral Sveti sedež kot mednarodna centrala ene od enakopravnih verskih skupnosti pri nas. In kadar bomo to storili, bo to - enako kot sedanja ureditev - enakopravno veljalo za vse verske skupnosti pri nas, ne le za katoliško cerkev.

Tu pa je točka, kjer je Pahor te dni dosegel drugo pomembno in veliko zmago, časovno seveda nekoliko prej kot tisto, ki sem jo zgoraj omenil prvo. To je namreč zmaga nad ekstremisti ali "fundamentalisti" v lastni stranki, ki dolgo (kot stari dogmatiki?) niso hoteli odstopiti od dogme, da laična država z Vatikanom nima kaj sklepati kakšne sporazume in pika. Kako je to zmago dosegel, ne vem, ampak dosegel jo je. In z gornjimi vrsticami bi rad prispeval k temu, da bi vse "ljudi dobre volje" znotraj Združene liste socialdemokratov prepričal o tem, da so ravnali modro, načelno in pošteno, ko so to podprli. Prvič, ker je tako prav, sprejemljivo tako z ustavnopravnega vidika kot še zlasti z vidika zmanjševanja možnosti tistim, ki bi radi ribarili v kalnem in Slovence še naprej ostro delili na rdeče in črne, namesto da bi jih združevali v skupnih prizadevanjih. Drugič pa zato, ker bomo s takim tolerantnim stališčem prisilili Vatikan k temu, da hočeš nočeš jasno pove, kaj je s tem prvim sporazumom v resnici hotel: mednarodnopravno utrditev že doseženega položaja in pravic Cerkve in vernikov pri nas, vendar striktno v ustavnih okvirih, kar mu naša država ponuja, ali dobiti v roke instrument pritiska za izsiljevanje zase ugodnejših rešitev. Prvo lahko dobi zelo hitro, drugega, upam, nikoli.

Dokler sem Cerkvi in njenim ljudem to isto vprašanje zastavljal samo jaz (javno, večkrat), so ga vzvišeno ignorirali. Sedaj ga ne bodo mogli več. Odgovorila bodo njihova dejanja.