suša / Krinka naših napak

Suša je povsem normalen naravni pojav. Tudi v naših zmernih klimatih. Sicer je res, da sušna obdobja počasi postajajo vse izrazitejša, tako kot po drugi strani obdobja padavin postajajo vse bolj mokra - pravimo, da podnebje v zmernih podnebnih pasovih postaja vse bolj monsunsko -, vendar so bila sušna obdobja vselej sestavni del naše klime in s tem "soustvarjalec" naših rastišč. Zato bi se bilo pametno vprašati, kaj je človek v času svojega delovanja v tem okolju naredil za to, da bi ga sušna obdobja čim manj prizadela. Seveda je vprašanje naslovljeno predvsem kmetom (stanu in stroki), ki čez sušo najbolj bentijo - kar počno z razlogom, vprašanje pa je, če upravičeno. Če skozi optiko ekologije pogledamo v preteklost, ugotovimo, da so bili naši posegi v prostor vseskozi naravnani tako, da so le še potencirali negativne posledice suše. Vodo, kot življenjski napoj in osrednji rastiščni dejavnik, smo ali zanemarjali ali pa obravnavali kot nekaj, kar je treba ukrotiti in odstraniti. Take napake so bile storjene na različnih ravneh in področjih našega delovanja in tukaj se bomo dotaknili dveh: oblikovanja našega širšega življenjskega okolja na ravni krajine in kmetovanja.