strupi / Ko žabci postajajo žabe in možje možače

Atrazin je v svetu vsekakor najbolj uporabljan herbicid, saj je uporaba te snovi dovoljena v več kot 80 državah. Tudi v Sloveniji, kjer pomeni največjo grožnjo v nadaljnji vsesplošni kontaminaciji naših vodnih virov. Zaradi množične uporabe, cenenosti in s tem povezanimi velikimi dobički, ki jih prinaša proizvajalcem in trgovcem, pa se trdovratno upira vsem omejitvam ali prepovedim. Agrokemični lobisti so vsekakor uspešnejši kot previdnostno načelo, ki ga propagira EU. Tudi v Sloveniji, kjer nekateri odgovorni na vse pretege zavirajo prepoved uporabe atrazina. Toda to niso, kakor bi bilo pričakovati, odgovorni iz kmetijstva, od tam celo iz samega vrha prihajajo mnenja, da je prepoved uporabe atrazina potrebna. Niti to, presenetljivo, niso predstavniki proizvajalca, saj ti trdijo, da je prepoved uporabe na območjih velike ogroženosti pitne vode edino smiseln ukrep. Tihi zagovorniki atrazina sede očitno na ministrstvu za zdravje in v skrivnostni pollegalni komisiji, ki v Sloveniji odloča o uporabi pesticidov. Pri tem pa uporabljajo tudi tako prozorno demagogijo, kot je tista o svobodnem pretoku blaga. To, da je atrazin prepovedan v Nemčiji, Franciji, Italiji, Švedski in Norveški ter, zanimivo, celo v Švici, kjer je sicer sedež korporacije Syngenta, največje svetovne proizvajalke tega herbicida (Syngenta, Basel), jih ne prepriča. Morda jih bodo prepričali izsledki najnovejše raziskave, katere povzetek je objavila ugledna revija Nature (št. 416, 665-666) 18. aprila letos. Seveda, če so članek prebrali, o čemer pa glede na svoje dosedanje domače izkušnje resnično dvomim.