Wir hungern!

Jorg Haider, dolgoletni simptom globoke ogroženosti klenega Avstrijca, ima mnogo obrazov, od nesebičnega in požrtvovalnega Robina Hooda v službi najbolj ogrožene sirotinje do dobrega starega Jorgla, socialista iz pivskega šotora in slehernikovega najboljšega kolega. Te svoje obraze si natika in snema kot po tekočem traku, nikoli pa se ne naveliča le obraza plamenečega občudovalca Adolfove politike zaposlovanja v tretjem rajhu. Če veliki vzornik v svoji dobro naoljeni mašini koga ne bi zaposlil, nedvomno ne bi zaposlil ustvarjalcev manjšinskega slovanskega radia in bi bil zato ob sliki, ki jo sprehajalec po ljubkem urejenem Celovcu uzre pred uredništvom Radia 2, tik ob Mohorjevi založbi, nedvomno izrazito židane volje. “Wir hungern! - Gladujemo za radio!” se vije velikanski prapor pred glavnim vhodom, saj so morali uslužbenci radijske postaje v službi naših zamejcev na področju, kjer deželni glavar legitimne in zavezujoče odločitve ustavnega sodišča rad označi za pustne šale, uporabiti skrajno orodje pritiska in so na mizo vrgli še tisti zadnji, najradikalnejši vložek: svoja lastna telesa.

Našo severno sosedo bi glede zgledne urejenosti pluralizma množičnih medijev tako ali tako le s težavo pohvalili, saj je veljal tam še sredi devetdesetih let, torej v času, ko so začele postajati celo Albaniji precej jasne vsaj tiste osnovne zakonitosti zdrave tržne logike, še vedno z zakonom odmerjeni monopol ORF, ki je mastodonta precej uspešno varoval pred vsako konkurenco. Za z ustavo zagotovljene potrebe obveščanja slovenske manjšine naj bi v tem sklopu skrbela vsakodnevna petdesetminutna oddaja v slovenskem jeziku, ki je na sporedu še danes in so jo klenemu Avstrijcu leta 1946 vsilili zmagoviti Angleži. Prav pritožba, ki so jo zaradi manjšinine nezmožnosti samoizražanja pri Evropskem sodišču za človekove pravice vložili pobudniki kasnejšega projekta manjšinskega radia, je leta 1994 povzročila dokončen zlom monopolistične ureditve in sliko avstrijskih občil postavila na glavo, sploh ne najmanj pomembni stranski produkt tega zloma pa je bila uvedba posebnega radijskega programa, ki naj bi ustrezno zastopal našo manjšino na Koroškem. O zatohlosti in osnovni sovražnosti avstrijskega medijskega ustroja ob tem priča to, da je postaja začela oddajati šele 26. oktobra 1998, saj se je bilo treba vmes dejansko boriti za dodelitev ene same ušive frekvence, kar je moralo nazadnje potrditi samo ustavno sodišče.

S težkim bojem privojevano frekvenco sta si potem po načelu pol-pol razdelili dve radijski postaji, in sicer Radio Korotan (kasneje se je preimenoval v Radio 2) in Radio Agora. Čeprav gre v osnovi za zasebni, tako rekoč komercialni postaji, ju je v sklopu dolžnosti do slovenske manjšine neposredno iz proračuna financirala črno-rdeča vladna koalicija pod taktirko kanclerja Vranitzkega, ki je v to svrho iz zvezne malhe vsako leto natrosil po deset milijonov šilingov. Slovenci tik za mejno črto so tako dobili svoj program, ki je bil dejansko sposoben oddajati celih štiriindvajset ur na dan, vendar idila žal ni trajala, saj je nastop črno-modre koalicije v začetku leta 2000 prinesel drastično zmanjšanje sredstev in hkrati zlovešče napovedal nov zakon o medijih, po katerem naj bi za informacijske potrebe manjšin finančno skrbel neposredno sam ORF; prav tisti ORF, ki danes trdi, da tega bremena preprosto ni več zmožen tovoriti na svojih krhkih shiranih ramenih.

Nekaj časa je sodelovanje med javno in zasebnimi institucijami sicer delovalo, saj je ORF obema postajama 9. julija 2001 (torej dejansko preden je novi zakon sploh začel veljati) pomagal lansirati skupni pilotni projekt. V sklopu novega zakona mu kaj drugega niti ni preostalo, razen seveda tega, da bi slovenski manjšini odstopil katero izmed svojih že uveljavljenih frekvenc, ob prelomu prejšnjega koledarskega leta pa je pomoč tudi uradno ustavil, saj se je menda znašel v prehudih finančnih škripcih, kar naj bi bilo po prepričanju gladujočih uslužbencev celovškega Radia 2 naravnost smešno. Res je sicer, da je novi zakon javni radioteleviziji z omejitvijo reklamnih vložkov in še nekaterih drugih proračunskih postavk nekoliko zožil finančne okvire, vendar ima v zvezi s tem Marjan Pipp, poslovodja Radia 2, povedati tole: “Stroški za naš program, to ni zanje niti drobiž. Če bi obstajala za pomoč našim prizadevanjem minimalna politična volja, bi dobili zeleno luč v enem samem hipu.”

Razlogi za šikaniranje uspešno izpeljanega projekta naj bi bili torej izključno politični in bi jih lahko konkretno povezali z razsodbo avstrijskega ustavnega sodišča s konca leta 2001 oziroma z neuspešnimi pogajanji, ki so tej razsodbi sledila. Kancler Schuessel je leta 2002 sklical tako imenovano “konferenco konsenza”, na kateri je slovenski ustavno-pravno več kot utemeljen predlog o dodatnih 396 dvojezičnih napisih oklestil na žalostnih 148, to pa je hotel hkrati na vsak način prodati v svežnju z nekaterimi drugimi dogovori: kot sladkorček je tako v zavoj zapakiral dolgoročno preživetje radia in subvencije za regionalni razvoj južne Koroške (od tega bi imela naša manjšina sicer posredne, a znatne koristi), vendar bi mu morali uradni zastopniki manjšin za plačilo podpisati izjavo, ki bi na vekov veke jasno pričala, da je bil s tem docela izpolnjen sedmi člen avstrijske državne pogodbe iz leta 1955 in da nima torej slovenski človek onstran Karavank do avstrijske države nobenih terjatev več. Dovolj težko bi bilo požreti že tistih okleščenih 148 napisov, takšna izjava pa je bila za slovenske borce, ki se ves ta čas naprezajo zgolj za tisto, glede česar se je severna soseda uradno zaobljubila že zdavnaj, povsem nesprejemljiva.

Zadnje v vrsti neuspelih pogajanj je izzvenelo na simbolični datum 11. septembra lani, ves čas pa naj bi bile v zraku visele grožnje v slogu Fantje, lepo se obnašajte, drugače vam bomo vzeli še ta radio! “Doumeli so, da gre pač za področje, kjer manjšina ni samo občutljiva, temveč tudi izrazito ranljiva,” pravi gospod Pipp. “Medijska oskrba te manjšine je izjemno skromna, saj imamo vsega skupaj tri tednike, pa še od tega se bosta dva najverjetneje združila v enega samega.” Radijski medij, ki oddaja ves dan, naj bi bil v tem razmeroma kratkem času obstoja za samozavest zamejskega naroda odigral neverjetno vlogo, to naj bi se kazalo že na tako banalni ravni, kot je raven ljudskih veselic, kjer Korošci po novem vsevprek znajo besedila slovenskih popevk, evergreenov in tistih bolj modernih. Avtor tega članka sicer ni prepričan, da je to samo po sebi nujno dober pojav, gospod Pipp pa poudarja tudi informativno komponento programa, saj je primarni namen Radia 2 čim kakovostnejše obveščanje manjšinskega prebivalstva.

Ko se je uresničil najhujši možni scenarij in so bila frekvenci z začetkom leta 2003 odtegnjena vsa sredstva, ožja ekipa Radia 2 ni vrgla puške v koruzo, temveč je vztrajala na položajih. Program, pri katerega oblikovanju je bilo v najboljših časih redno zaposlenih pet ljudi in je imel najširše zastavljeno kar štirideset zunanjih sodelavcev, poteka za zdaj bolj ali manj nespremenjeno, le da so se njegovi tvorci začasno odrekli vsaki finančni nadoknadi za svoj trud. Tudi zato so prvo gladovno stavko, ki se je začela v ponedeljek, 3. februarja, časovno omejili na en teden, saj se jim zdi v tem trenutku tista najbistvenejša naloga, da ohranijo slovensko besedo na avstrijskih radijskih valovih. Njihove zahteve so precej preproste, zavzemajo se za zagotovitev celodnevnega radijskega programa v slovenščini, sama forma tega programa pa se jim v resnici sploh ne zdi tako neznansko bistvena: če ga bo sklenil ustvarjati ORF, bi to čisto z veseljem sprejeli, samo da bo zadeva izpeljana dovolj kakovostno.

V tem trenutku gladujejo štirje člani uredništva, poleg gospoda Marjana so to še urednik Bojan Wakounig, glavna urednica Marina Štern - Kušej in zunanja sodelavka Natalja Pinter. Glede svojih zahtev so vsi po vrsti optimistični, stavka pa je že v izhodišču zastavljena predvsem kot sredstvo zbujanja pozornosti. “Dosegli smo prvo etapno zmago, saj smo postali v medijih še kako prisotni,” pravi Bojan Wakounig in dodaja: “Nisem vedel, kako čudovita je hrana, še posebej takrat, ko jo imaš lahko samo v mislih. Je pa tudi res, da se te dni bogato hranimo s podporo, ki dobesedno dežuje z vseh strani, in prav zaradi nje v tem trenutku ne stradamo, ampak vztrajamo!” Avstrijski tisk o njihovih prizadevanjih menda poroča z naravnost osupljivim pozitivnim spinom, poleg občil v Sloveniji pa naj bi bili začeli kazati zanimanje tudi najvplivnejši evropski dnevniki. “Gladovanje samo me niti ni tako zelo plašilo,” pravi Marina Štern - Kušej, “saj med celodnevnimi stresnimi delavniki že tako pogosto sploh ne najdem pravega časa za hrano. Bolj me je skrbel ves tisti psihični pritisk, ki sodi k naši na videz katastrofični brezizhodni situaciji, zaradi katere smo se odločili nazadnje zastaviti tudi svoja lastna telesa. Čeprav je pot do cilja nedvomno še precej dolga, je postalo takoj jasno, da nam je uspelo senzibilizirati ljudi. Skrbi me samo to, da ni z Dunaja še vedno slišati prav ničesar. Saj, to je tista tipična mentaliteta našega kanclerja, ki najraje molči in pusti, da čas dela zanj.”

In čas je vsaj tokrat nedvomno na njegovi strani. Zdajšnje razmere, ko Avstrija našim zamejskim rojakom nikakor ne zagotavlja pravice do ustreznega obveščanja v maternem jeziku, so protizakonite in globoko protiustavne, zato je neutrudna skupinica aktivistov pri vseh mogočih instancah vložila tožbe, ki jih po nobeni logiki ne bi smela izgubiti. “Absolutno sem prepričan, da bomo po pravni poti zmagali,” trdi gospod Pipp, “vendar je naša glavna težava čas. Dvomim, da bomo zmogli dovolj sape, da bi se lahko po sodiščih in senatih brez vsakih sredstev kosali z avstrijsko državo.” O aroganci nasprotnika priča tudi zgodba o 8600 podpisih, ki so jih v podporo manjšinskemu radiu zbrali v mesecu dni in se zdaj že tri tedne valjajo po uredništvu, saj kancler ves ta čas ni našel časa, da bi si jih sploh dal izročiti. Nimamo časa, bomo sporočili, morda prihodnji teden. Če se ob vseh teh prizadevanjih razmere ne bodo korenito spremenile do marca, nameravajo člani uredništva stavko nadaljevati, le da je takrat ne bodo časovno omejili in jo bodo, če bo treba, izpeljali tudi do najtragičnejšega možnega konca.

Enako ogroženo kot njihovo je tudi delovanje Radia Agora na drugem koncu mesta. Radio 2 je program v slovenščini, ki ga manjšina dela za manjšino, Agora pa predvaja tudi dvojezične oddaje, namenjene nemško govoreči večini, in sicer z namenom, da bi ji približala manjšinsko kulturo in vsakodnevni utrip. V svojem bistvu levosvobodnjaška ustanova (le da v Avstriji vsi normalni ljudje ob omembi pri nas tako nezaznamovanega pridevnika, kot je svobodnjaški, iz več kot razumljivih razlogov nemudoma dobijo ošpice) promovira alternativne vsebine, saj najdemo v njeni pestri programski shemi med drugim recimo kar dve lezbični oddaji, dunajsko in lokalno, za glasbeno opremo pa skrbijo neplačani zanesenjaki, ki rolajo jazz, etno, punkrock in Pinkov turbofolk, ki je postal tudi na njihovi frekvenci tako rekoč čez noč najpopularnejša godba. Sami sebe vidijo kot radijsko postajo civilne družbe, ki se zavzema za slišnost prav vseh skupin, ki v javnem etru nimajo zagotovljenega drugega podija. Skupnost novinarjev samoukov želi delovati kot most med manjšino in večino, osredotočajo pa se na “majhne” lokalne teme in dajejo izrazit poudarek kulturi in popkulturi širše regije.

Čeprav gre tudi njim pošteno za nohte, se niso odločili za tako radikalen korak kot kolegi z Radia 2 in raje intenzivno lobirajo na vseh ravneh, če pa to ne bo uspelo, imajo namen lansirati serijo tožb, če bo treba, vse do Strasbourga.

Veliko energije vlagajo v mrzlično zbiranje premostitvenih sredstev, iščejo prostovoljne prispevke in še dodatno zmanjšujejo obratovalne stroške. “Dalj ko nam bo uspelo oddajati, več je možnosti, da nam bo nazadnje vendarle uspelo preživeti,” pravi poslovodja Angelika Hoedl. “Ker ko enkrat izgubiš frekvenco, imaš potem še stokrat več težav, da jo sploh dobiš nazaj.” Sama pravi, da se za gladovno stavko nikakor ne bo odločila: “V teh razmerah to ni pravi instrument pritiska, saj nima smisla, da poleg vsega poškoduješ še samega sebe. Odločitev kolegov sicer spoštujem, ampak veste, tu na Koroškem glede tovrstnih projektov tako ali tako od vekomaj funkcioniramo po načelu vzponov in padcev, kjer po vzponu vedno znova pride huda finančna kriza. Morda imam od tega že malce tršo kožo. Če danes ne gre, bo šlo pač čez dva meseca.” Po njenem sploh še niso izčrpali vseh možnosti, najbolj pa bi se morali osredotočiti na tistih 8600 zbranih podpisov. “V letu in pol, odkar delam tukaj, sem opazila neverjeten skok samozavesti, ki ga je doživela javna slovenščina,” pravi urednica Radia Agora Barbara Predin, “in če nas bodo zdaj zatrli, se bojim, da bo jezik spet poniknil nazaj izključno v domeno domačega ognjišča.”

Po svoje ohrabrujoče, po svoje pa tudi žalostno je, da so se tako rekoč vsi moji sogovorniki na dan obiska Celovca strinjali, da so se odnosi med manjšino in večino v zadnjem obdobju brez dvoma otoplili, da v avstrijskih domačinih v pavšalu sploh ne najdeš več tiste patološke histerične mržnje iz prejšnjih desetletij in da jo, tiste nekaj, kar je še je, negujejo in skrbno obdelujejo samo še zvezni politiki, ki kot vedno capljajo leta za svojim ljudstvom in skušajo maksimirati dobiček na račun njegovih vse bolj namišljenih nevralgičnih točk. Da jim to ne uspeva najbolje, nedvomno pričata tudi izid zadnjih državnih volitev in naravnost patetični izkupiček svobodnjakov, ki so zdaj kar naenkrat pripravljeni goltati vse po vrsti in sprejemati še nedavno naravnost nezaslišane kompromise, samo da bi se spet prislinili v vladajočo koalicijo. Podatek, ki bi moral biti vsekakor ohrabrujoč, vendar naši zamejski novinarji hkrati zastokajo, da v primerjavi z dobrim starim Jorglom že lep čas povzroča občutno večje težave sam kancler Schuessel, ki se tako rad vidi v čevljih najgrandioznejšega vizionarja, ki s svojo modrostjo in elanom krpa cele epohe nezakrpane luknje in je bil v pogajanjih po odločitvi ustavnega sodišča osebno globoko užaljen, da ohola tečnobna manjšina ni sprejela njegove “velikodušne” ponudbe.

Gladujoči novinarji Radia 2 tekoče stroške najosnovnejše produkcije zdaj krijejo iz sredstev, ki jih za celotno manjšino namenja Slovenija, a so si hkrati edini, da od nje ne pričakujejo tako rekoč nobene trajne finančne podpore, saj bi taka ureditev nedvomno pomenila poraz, ko pa mora biti povsem jasno, da je to temeljna dolžnost Dunaja. “Pričakujemo predvsem politično pomoč v smislu stopnjevanja diplomatskega pritiska. Prejšnji teden je bilo vprašanje že sproženo na plenarnem zasedanju Sveta Evrope, in to je vsekakor lep začetek, vendar tu ne smemo zastati. Bojimo se, da ne bi bili naši politiki po svoji stari navadi zopet tako neznansko pridni, saj si ponavadi od vsega daleč najbolj želijo, da bi jih imel ves svet rad. Saj, saj, tudi mi si želimo, da bi nas imel ves svet rad, ampak ko zares gori, takrat je treba pa verjetno vseeno udariti po mizi!”

povezava