udba.net / Konzularna čast

Slovenski zakon o zunanjih zadevah določa, da so častni konzuli državljani države, kjer konzulat deluje, ali državljani Republike Slovenije, ki tam bivajo, hkrati pa izbrane osebe, "ki uživajo ugled in zbujajo polno zaupanje, da bodo lahko primerno opravljale konzularne naloge". Ker načeloma ne dobivajo denarnega nadomestila za svoje delo, so za matične države poceni rešitev. Opravljajo podobne naloge kot konzulati. Varujejo interese države, njenih državljanov in pravnih oseb, poročajo o dogajanju v državi in podobno. Imajo pa tudi slabosti. Večinoma so diplomatsko neizobraženi, neredko pod močnim vplivom nekaterih političnih krogov, včasih pa svoje delo opravljajo v skladu z zelo pritlehnimi interesi. Pretirano zanašanje na častne konzule je zato danes svojevrsten anahronizem. Kljub temu ima Slovenija v tujini danes kar 38 častnih konzulov.

Bajukova vlada je na dan, preden je izgubila pooblastila, imenovala ker šest novih častnih konzulov. Imenovanje vsaj dveh izmed njih - Evangelosa Tziavosa, konzula v Grčiji, in Pinchasa Shacharja, čigar ime se pojavlja v aferi z urjenjem gverilcev kolumbijske narkomafije na karibskem otočju Antigva in Barbuda leta 1989 - je bilo sporno že od začetka. Nič bolj posrečena ni bila privolitev naše države v imenovanje nekaterih častnih konzulov v Sloveniji. Najbolj sporno je imenovanje Nicholasa Omana za častnega konzula Liberije. Tudi ob imenovanju konzulov se mora država, kjer častni konzul deluje, s tem strinjati oziroma dati “eksekvaturo”. Oman je tako z blagoslovom naše države leta 1993 postal častni konzul v Sloveniji, že leta 1996 pa mu je zunanje ministrstvo odvzelo dovoljenje za opravljanje diplomatskih poslov. Njegovo ime se je že pred imenovanjem in tudi po njem pojavljalo v zvezi z nekaj nikoli popolnoma razčiščenimi posli z orožjem, v kriminalističnih preiskavah in v politiki, nazadnje pa je kranjsko sodišče Omana ovadilo zaradi domnevne davčne utaje pri uvozu velikih količin viskija in za njim razpisalo celo tiralico. Inavguracija Nicholasa Omana v diplomata je bila zato v precejšnjem nasprotju z zakonskimi določili o pomenu “ugleda in zaupanja” pri opravljanju konzularne dejavnosti.

Prijatelj SDS

Evangelos Tziavos je častni konzul Slovenije v Atenah postal maja 1993, ko ga je na položaj imenoval sedanji zunanji minister Rupel, pa vse do julija 1995, ko je bil s položaja razrešen. Vendar pa je Evangelos Tziavos pod slovenskimi insignijami takoj po razrešitvi ustanovil “grško-slovensko trgovinsko zbornico” in se še naprej predstavljal kot slovenski "konzul" v Grčiji. Napis Konzulat Republike Slovenije je z nalepko "Green piece of Europe" prelepil šele po ostrih protestih slovenskega ministrstva za zunanje zadeve, hkrati pa izobesil našo zastavo. Uporaba slovenskih državnih simbolov za zasebno podjetje je bila groba kršitev slovenske in grške zakonodaje, ki strogo prepoveduje razobesiti nacionalno zastavo pred zasebnim društvom ali podjetjem, ki ima trgovske cilje.

Tudi njegovo delovanje pred tem je bilo daleč od zglednega. Tziavos je bil prav v času svojega “častnega” opravljanja konzularnih nalog obsojen na desetmesečno zaporno kazen zaradi kraje denarja in zlorabe položaja blagajnika. Nepoznavanje Slovenije pa je najbolje pokazal, ko je z dopisom pri nas iskal tovarno Škoda. Na ministrstvo za zunanje zadeve so pričela prihajati pisma njegovih poslovnih partnerjev o tem, da ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti, da izsiljuje partnerje in podpisuje lažne račune, in sporočila, da častni konzul izkorišča diplomatske privilegije. Ko so grške oblasti avgusta 1993 neupravičeno zaplenile merilne naprave Iskre Elektrooptike, je Nejc Suhadolc, voznik zaseženega tovornjaka, “delo” Evangelosa Tziavosa opisal takole: "Urša ga je poklicala iz govorilnice. Nazaj je prišla vsa nasmejana, kajti obljubil ji je, da bo stvar "rešena v nekaj minutah". Ko smo mu telefonirali naslednji dan, je bil že na poti v Italijo ... Oglasil se je šele čez dober teden ... V imenu naslednjih revežev, ki bodo imeli težave v Grčiji, bi prosil pristojne, da premislijo, ali je tak predstavnik Slovenije sploh potreben."

Ko ga je slovensko zunanje ministrstvo sklenilo razrešiti, je zaradi tega komaj prikrito grozil. "Vaša dežela, vaša vlada in še posebej dr. Dimitrij Rupel se dobro zavedajo ugleda moje družine, možnosti in potencialov ter naših prijateljstev in zvez," je zapisal novembra 1995. Ker se je. čeprav je bila razrešitev objavljena v grškem in slovenskem uradnem listu in je odlok vlade dvakrat prejel po DHL-u, še naprej predstavljal celo kot "predstavnik slovenskega veleposlaništva v Atenah", je grško zunanje ministrstvo Sloveniji predlagalo, naj Tziavosa toži zaradi lažnega predstavljanja.

Podjetje vsiljivega konzula je funkcionarju SDS Marcelu Koprolu omogočilo bivanje v Atenah ob nedavnem kongresu PASOK-a, Tziavos pa je v grškem časopisju ob volitvah leta 1996 je kot velikega zmagovalca opisal SDS in njenega “ljudskega voditelja države, ki je s svojim vojaškim umom močno pripomogel k hitri in skoraj nekrvavi odcepitvi Slovenije”, upal na njegov premierski položaj in “štel za gotovo”, da bo ta stranka dobila “ministrstvi za zunanje zadeve in narodno obrambo". Vse te politične dogodke je Tziavos pričakoval “s posebnim zanimanjem”, saj naj bi bilo “kristalno jasno Podobnikovo in tudi Janševo stališče do takojšnje zamenjave celotnega štaba slovenskega veleposlaništva v Atenah” v pričakovanju "hitrih sprememb v naslednjih dvajsetih dneh". Namesto dvajset dni je Tziavos moral počakati štiri leta. Leta 1998 je zunanje ministrstvo ustavilo vse postopke proti Tziavosu, Bajukova vlada pa ga je, dan preden je bila razrešena, postavila na tako zaželeni položaj.

Orožje za narkomafijo

Perav tako je Bajukova vlada za slovenskega častnega konzula v Izraelu imenovala Pinchasa Sacharja, ki je bil večkrat omenjen v zvezi s škandalom z domnevnim urjenjem gverilcev kolumbijske narkomafije v karibski otoški državi Antigva in Barbuda leta 1989. Nekaj takratnih in nekdanjih predstavnikov izraelske vojske je v navezi s predstavniki Antigve in Barbude skušalo na tem otočju organizirati šolo za gverilce narkokartela Medellin. Pošiljko orožja so naročili v Miamiju pri Pinchasu Shacharju, predstavniku izraelske vojaške industrije (IMI). Ta je bil odgovoren za prodajo orožja državam Latinske Amerike. Vse je postalo javno, ko so avgusta 1989 ubili kolumbijskega predsedniškega kandidata Luisa Carlosa Galana. Po uboju so kolumbijske varnostne sile vdrle v poslopje enega od voditeljev narkokartela Medellin Joseja Gonzalesa Rodrigueza Gacha in ga ubile, v poslopju pa našle pošiljko orožja. Orožje, s katerim je bil ubit predsedniški kandidat, je bilo najverjetneje iz te pošiljke. Vse to je raziskoval pravnik in kraljevi svetovalec Louis Blom-Cooper, ki je v poročilu zapisal, da je bil v dogajanje vpleten tudi slovenski “častni” konzul Shachar. Upokojeni izraelski polkovnik Yair Klein je kasneje na sodišču v Jeruzalemu priznal nelegalni izvoz orožja in bil obsojen na leto zapora, triletni suspenz in globo v višini 75.000 dolarjev. Pretihotapljeno orožje - 100 polavtomatskih pušk uzi izraelske izdelave, 400 pušk in 200.000 nabojev v vrednosti 324.205 dolarjev - je končalo pri kasneje ubitem mafijskem botru, poročilo pa navaja, da je bilo “orožje za mafijske gverilce” dobavljeno “po Shacharjevem naročilu”.

Primer Lajovic

Po vseh teh zgodbah niti ravnanje slovenskega “častnega” konzula v Avstraliji in Novi Zelandiji - tudi tega je imenoval Dimitrij Rupel -, ni presenečenje. Minister Rupel, ki tiste, ki se zavzemajo za profesionalizacijo slovenske diplomacije, pošilja na zakotne položaje v ministrstvu, očitno podpira zunanjepolitično mrežo, temelječo na množici nestrokovnih častnih konzulov iz emigrantskih krogov. In se spreneveda, ko ti konzuli javno pljuvajo na slovenske simbole in ustavni red.

Zadnji dokaz je odziv zunanjega ministrstva na pojav arhivov SDV v tujini. V zvezi s spletno stranjo udba.net in “domnevno vlogo častnega konzula Republike Slovenije Dušana Lajovca pri tem” je zunanje ministrstvo zatrdilo, da je bilo “o vsebini spletne strani obveščeno zgolj prek medijev”, da za zdaj “ni prejelo nikakršnega uradnega mnenja glede pravne kvalifikacije objave tovrstnih podatkov”, zato je samo “prosilo častnega konzula Dušana Lajovca za pojasnilo o njegovih namenih v zvezi z objavo”. Le kje ministrstvo vidi kakšno “domnevno vlogo” Dušana Lajovca, ko pa je ta sam povsem jasno priznal, da je v splet poslal nekaj sto tisoč osebnih podatkov? Nikakršnega dvoma ni, da je bila objava tistega dela teh podatkov, ki se nanaša na javne osebnosti, upravičena in bi jih mediji imeli pravico objaviti kljub zapovedani tajnosti. Toda objava na tak način kot sedaj - s stotisoči razkritih podatkov, ki ne bi smeli biti razkriti, z napakami, zavajanji, in vse to ob pomoči slovenskega častnega konzula - se ne bi smela zgoditi. Če bi Dimitriju Ruplu res bilo kaj do častnega delovanja častnih konzulov v tujini, bi moral že na podlagi vsega, kar je znano doslej, takoj telefonirati v Avstralijo in se gospodu Lajovcu in podobnim kršilcem slovenskih zakonov v drugih državah v prihodnje zahvaliti za sodelovanje.