Krščanstvo da ali ne?

Sedem evropskih držav je konec maja na Irsko, ki trenutno predseduje Evropski uniji, poslalo lobistično pismo. Podpisani sedmerici ni vseeno, kaj je zapisano v preambuli evropske ustave, pravzaprav jo moti, da v njej niso omenjene evropske krščanske korenine. Omenjanje "kulturne, verske in humanistične tradicije Evrope" zanje ni dovolj. Ustava brez omembe krščanstva naj bi bila zanikanje zgodovinskih dejstev, zanikanje civilizacije, zanikanje evropskega obstoja in evropskih vrednot. Vprašanje krščanskih korenin je za podpisano sedmerico "vladna prioriteta in prioriteta milijonov evropskih državljanov". Spor zaradi krščanskih korenin lahko v nekaterih državah postane ravno tisto vprašanje, ki bo na morebitnih referendumih spodkopalo evropsko ustavo. To se lahko kaj hitro zgodi recimo na Poljskem, kjer je le malo verjetno, da bi se volivci odločili v nasprotju z mnenjem svojega krakovskega rojaka, ki trenutno opravlja poklic svetega očeta.

Kdo sestavlja nepopustljivo sedmerico? Od starih evropskih članic sta v njej le dve, Portugalska in Italija. Za provatikanska stališča imata vladi obeh držav jasne razloge. Obe, Portugalska in Italija, sta tradicionalno katoliški državi. Državi, kjer je vpliv katoliške cerkve na politično delovanje še posebej močen, in državi, ki ju vodita desnosredinski vladi. Zakaj med podpisnicami ni Irske, še ene izmed katoliških trdnjav Evrope, je razumljivo. Irska prav zdaj predseduje EU, zato bi bil njen podpis takšnih zahtev nediplomatski. Država naj bi bila sicer zamisli o omembi krščanstva naklonjena, njen premier Ahern je nedavno dejal, da po njegovem "omembe boga v ustavi ne bo, krščanska tradicija in vrednote pa bodo priznane". Krščanstvo oziroma Sveta trojica je v irski ustavi omenjena že v prvem stavku, sicer pa to med evropskimi državami ni nikakršna posebnost. Omenjanje boga v vseh njegovih različicah je v ustavah različnih evropskih držav razmeroma pogosto, vrhovno bitje je v preambuli ustave na primer izrecno omenjeno v Nemčiji, deželi, ki sicer ni kak izrazit branik točno določene religioznosti. Poleg Italije in Portugalske je pismo o evropskih koreninah podpisalo še pet novih držav članic evropske družine. Prva in najbolj glasna zagovornica je Poljska, papeževa domovina in država, kjer je vpliv katoliške cerkve skorajda zamenjal vpliv nekdanje enopartijske oblasti. Tudi poljski škofje so sami pisali irskemu premieru, eden izmed njih pa je dejal, "da je obraz celine oblikovalo krščanstvo in zgodila bi se velika zgodovinska krivica in poneverba resnice, če bi bila bog in krščanstvo izpuščena iz ustave". Poleg omenjenih treh provatikansko sedmerico sestavljajo še štiri katoliške države: Slovaška, Češka, Litva in Malta. Potihoma jih podpira tudi nekaj drugih držav, recimo Grčija s svojo pravoslavno cerkvijo. In to čeprav bo grška velika soseda, islamska Turčija, morda kmalu nova članica EU.

Omembi krščanstva v evropski ustavi seveda nasprotuje sekularna Francija, njen zunanji minister Barnier je dejal, da je EU posvetna zveza, da spoštuje tradicijo in vero vsakega naroda, da pa ni le "judovsko-krščanski klub". Morda ni nepomembno, da je predlog evropske ustave nastal ravno pod poveljstvom Francoza Giscarda d`Estainga. Omembi krščanstva nasprotujeta tudi Švedska in Danska, protestantski državi s "svojima" cerkvama, ki pa bi jima seveda težko očitali kakšno nestrpnost do drugače verujočih. Proti je še Belgija, njena vlada opozarja, da besedilo predvidene evropske ustave že vsebuje člene o svobodi misli, vesti in vere. Zanimiv preobrat pa se je zgodil v Španiji. Katoliška država, kjer je nedavno vladal še ljudski premier, je po volitvah spremenila svoj odnos do krščanskih korenin. Prej je bila ena izmed podpornic omembe krščanstva v preambuli evropske ustave, njen novi zunanji minister Miguel Angel Moratinos pa je drugačnega mnenja. "Španija je katoliška država, ampak po evropski ustavi je sekularna, in v tem pogledu podpiramo sedanji predlog."

A boj za katoliške korenine še zdaleč ni končan. Drugače kot pri računanju različnih večin, števila komisarjev in upoštevanju rotacijskega sistema pa v njem niso udeležene zgolj evropske države, ampak v pogajanjih sodeluje tudi Vatikan. S pisanjem peticij in papeževimi izjavami, pa tudi s posrednimi pritiski na vlade nekaterih katoliških držav. Med njimi na predsedujočo EU. Verjetno bo nazadnje zmagala kompromisna rešitev, morda takšna, ki bo omenjala katoliške in še kakšne druge korenine, pa tudi sekularnost in razumskost. Končni kompromis bo bolj kot od ideoloških argumentov odvisen od političnih razmer v vsaki izmed članic posebej in od časovne pasti, v katero se počasi lovi predlog evropske ustave. Katoliške korenine imajo namreč velik simbolni pomen, ki pa vendarle najbrž ni tako obsežen, kot naj bi bila vsa evropska ustava. Ker je njen osnutek že zdaj daljši od 50.000 besed, še kakšnih tisoč besed o različnih religioznih, sekularnih, moralnih, etičnih, znanstvenih, razsvetljenskih in drugih koreninah velikega evropskega drevesa ne bi preveč motilo. Pa četudi drži, da je krščanstvo v številnih različicah že večkrat raztrgalo večna prijateljstva med evropskimi narodi.