Posel končan, kdo je naslednji?

Sredi tedna je bilo na drugi strani Dela objavljeno nenavadno sporočilo. Izjava, ki sta jo podpisala aktiv novinarjev Dela in hišni sindikat, se bere kot poziv. Poziv upravi največjega slovenskega časopisa, za katerega se zdi, da je napisan v času revolucionarnega nasilja. Kaj je zmotilo novinarje? Če spregledamo zahteve po boljši organizaciji novinarskega dela, so bistveno bolj zanimive tiste, ki obtožujejo slovensko vlado. V pozivu je zapisano, "da je dnevnik Delo pod političnim pritiskom, oblast ga želi politično preurediti in utišati". Dejstvo, da na novinarje pritiska politika, ni nič novega. Z mediji bi bilo nekaj narobe, če bi v svojih uvodnikih in komentarjih samo branili odločitve aktualne oblasti. Čeprav takšni tudi obstajajo. A izjava novinarjev ima svoje nadaljevanje. Politični pritisk ima tudi institucionalno (po)moč. "Pri tem se politika s svojimi pritiski skriva za lastniki in uporablja svoj vpliv nanje. Ti se v časopis bodisi ne vtikajo, vendar dopuščajo politično kupčevanje z njimi (Laško, Kad in Sod), bodisi se naglo spreminjajo (KD Group) in so prav tako vpleteni v politične igre." Teza, ki jo zagovarjajo Delovi novinarji, je torej naslednja. Ker je časopis kritičen do oblasti, kar je del profesionalne drže vsakega novinarja, vlada poskuša to kritiko omiliti. Namesto macole raje uporablja prefinjene vzvode lastniškega vplivanja. Na pisanje Delovih novinarjev tako ne vpliva vlada, pač pa lastniki Dela. Lastniki Dela pa so v neposredni ali posredni povezavi z Gregoričevo. Kot pravijo novinarji, je vse skupaj zabeljeno z zniževanjem mase za honorarje. Na Delu pa naj bi obstajali tudi načrti za ukinitev določenih rubrik in strani.

Teza Delovih novinarjev potrebuje malce pojasnila, zanjo morata biti izpolnjena dva pogoja. Najprej, da je vlada nezadovoljna z medijem, in potem, da vlada želi ta medij spremeniti. Prvega pogoja ni težko dokazati. Minister Rupel je nekajkrat grozil domnevno neposlušnim novinarjem, medijem, tudi medijskim lastnikom, premier Janša pa je v intervjuju za Sobotno prilogo odkrito povedal, da je Delo neuravnoteženo in da preveč kritizira njegove, domnevno zelo uspešne ministre. Z dokazovanjem drugega pogoja je težje. V upravi Dela namreč ne sedi noben predstavnik vlade, pa četudi imata manjšinski delež v Delu paradržavna sklada. Prav tako ni predstavnika vlade v nadzornem svetu podjetja. A vse to ne pomeni, da vpliva Gregorčičeve na Delu ni. Kronologija letošnjega dogajanja na Delu dokazuje ravno nasprotno.

Lastniške in kadrovske menjave

Letos sta se na Delu zgodila dva premika, eden je bil lastniški, drugi kadrovski. Najprej zadnji: Delo je sredi leta izgubilo glavnega urednika Darijana Koširja. Odstavila ga je uprava in namesto njega ponudila Janija Virka, ki pa je pozneje od svoje kandidature odstopil. Košir je bil odstavljen proti volji Delovih novinarjev. Uprava Dela je potegnila še nekaj drugih nenavadnih potez. Konec decembra je kupila političen tednik Mag, uradno zato, da bo razširila svoj programski prostor. Mag je tednik, ki je po svoji usmeritvi naklonjen desnim političnim silam, vendar njegova prodaja ni ravno blesteča. Nekdanjemu uredniku Maga Danilu Slivniku se zdi Janez Janša dober premier, gotovo bistveno boljši od tistega, ki je bil pred njim. Slivnik je postal član Delove uprave, uradno zadolžen za tehnične stvari. A tehnik ni ostal dolgo, konec minulega tedna je na čelu predsednika uprave zamenjal Tomaža Peroviča, ki je odstopil iz nekrivdnih razlogov (dobil je tudi odpravnino). Ko je Slivnik postal šef Dela, sta odstopila tudi druga člana uprave. Kadrovski rezime dogajanja na Delu je torej preprost: v pol leta je Delo izgubilo glavnega urednika, izgubilo upravo, zato pa je kupilo tednik Mag, njegov nekdanji urednik pa je postal šef Delove uprave.

Leto je bilo živahno tudi pri lastniških deležih. Z Dela se je umaknil Infond Holding, podjetje, ki je prek Radenske povezano s Pivovarno Laško, največjim posamičnim lastnikom Dela. Laško je pred meseci od države pod ugodnimi pogoji odkupilo delež v Mercatorju. Svoj delež je Infond Holding zamenjal s KD Group, podjetjem Matjaža Gantarja, ki je izstopilo iz Mercatorja. Konec decembra se je potem sestala Delova skupščina, na kateri naj bi novi lastnik Dela Matjaž Gantar postal predsednik nadzornega sveta. Njegove ambicije so bile jasne, javno je trdil, da ga zanima še večji delež v medijski hiši. Na papirju so bila tudi imena predlaganih nadzornikov Dela, posredno in neposredno povezana z Gantarjem. A prišlo je do spremembe. Po uradnih informacijah naj bi KD Group pač ocenil, da v "kratkoročnem obdobju ni možno povečati lastniškega deleža", in zato se je Gantar umaknili s kandidacijske liste za nadzorni svet. Razlog za umik se zdi logičen, velika Pivovarna Laško naj ne bi bila zainteresirana, da proda svoj delež v Delu. A obstajajo tudi drugačni, neuradni vzroki. Matjaž Gantar naj bi v Delu ugotovil, "da ima zvezane roke", prav tako naj ne bi bil ravno navdušen nad Delovim nakupom Maga. Zato se je pač ustavil.

A če Gantarju pri Delu ni uspelo, mu je šlo drugje bolje. Konec decembra, zgolj nekaj dni po umiku z Dela, je Gantar sklenil posel z državo. Jože Zagožen, generalni direktor Holdinga slovenskih elektrarn, je od KD Group odkupil deleža v termoelektrarnah Šoštanj in Brestanica. Kupčija je bila vredna 11,5 milijarde tolarjev. Tako Gantar kot Zagožen sta namige, da je posel z elektrarno kupčija za mir na Delu, zanikala. Leto 2005 je Delu torej prineslo novega lastnika, ki je najprej poskusil povečati svoj lastniški delež, potem pa se je (začasno) zaustavil. Novi lastnik je v letu 2005 nekajkrat sodeloval z državo.

Politika in ekonomija

Ali je torej vlada vplivala na dogajanja v Delu? Novinarji Dela trdijo, da so pod pritiski politike in da delajo profesionalno. Termin profesionalno je zelo raztegljiv pojem. Nekdanji šef Dela Tomaž Perovič je Delovim novinarjem očital, da "nekateri segmenta časopisa dišijo preveč po Mladini, in to ni dobro, ne pravim, da bi morali dišati po Magu, morali bi biti nekje vmes". Novinarji Dela se s pavšalnimi očitki niso strinjali. Prav tako se niso strinjali, da je njihova hiša kupila politični tednik, ki naj bi bil do te vladne politike pretirano prijazen. V že omenjenem pozivu dodajajo, da je "v upravo prišel človek po izrazito politični linij". Ta človek, Danilo Slivnik, je dva dni po objavljenem pismu postal njihov direktor. Zgolj za opomin: Danilo Slivnik je še v času urednikovanja v Magu ničkolikokrat napadel bivše in bodoče novinarske kolege v Delu. Delo naj bi bilo po njegovo eden izmed "nomenklaturnih medijev".

Novo Delovo vodstvo očitke novinarjev seveda zanika. "Ne gre za politično kadrovanje," je bil v petek popoldne oster novi predsednik Nadzornega sveta Dela Boris Zupančič. Zupančič, ki je tudi predsednik nadzornega sveta Casinoja Portorož, po pisanju Financ pa član Janševe SDS, je na tem mestu zamenjal Robeta Šego, svetovalca Pivovarne Laško. "Obravnavali smo tudi objavo javnega pisma novinarjev Dela. Zanikali smo navedbe, da gre v Delu za politično kadrovanje, saj nobeden od nas v upravi in nadzornem svetu ni politik, ni bil član izvršilnega organa kakšne stranke." Oseba z imenom Boris Zupančič je bila tudi član predvolilnega strokovnega sveta SDS, a dopuščamo možnost, da gre za novega soimenjaka novega glavnega nadzornika Dela.

Podobno oster je bil tudi Slivnik, na grožnjo z novinarsko stavko je odgovoril, da "je stavka sicer ena od temeljnih sindikalnih pravic, zato se ta pravica ne bi smela zlorabljati. Ta hip se je po mojem skorajda skušala zlorabiti, kar mislim, da ni dobro". Stavka novinarjev Dela še ni napovedana, novinarji naj bi sedaj nekaj časa opazovali dejanja Danila Slivnika, njegove poslovne poteze, in se morda pozneje odločili za stavko. Slovenski medijski prostor je pred dobrim letom eno novinarsko stavko že doživel, na dan Janševe zmage so se novinarji potegovali za boljšo kolektivno pogodbo, upor pa naj bi Janša novinarjem "strašno" zameril.

V vsej zgodbi pa je morda pomembna še ena malenkost. Nekdanji predsednik nadzornega sveta Dela Robert Šega je s svoje funkcije odstopil, še preden je nadzorni svet Dela za novega predsednika uprave imenoval Danila Slivnika. Morda gre za naključje, možno pa je tudi, da je zaporedje dogodkov premišljeno. Nadzorniki podjetja so namreč zakonsko odgovorni za svoje poteze, v nadzornem svetu namreč predstavljajo podjetje, ne pa lastnikov podjetja. Če s svojo odločitvijo objektivno škodijo interesom družbe, za morebitno škodo odgovarjajo s svojim premoženjem. Mimogrede, med slovenskimi podjetniki kroži ocena, da je ključen vzvod kadrovanja Janševe vlade SMS. Ne SMS kot nekdanja parlamentarna stranka, pač pa SMS kot sporočilo po mobilnem telefonu. Zato ker člani nadzornega sveta niso dovolj avtonomni in po mobitelih preverjajo, kakšna naj bi bila navodila, ki prihajajo z Gregorčičeve.

Ali in kolikšen je bil dejanski vpliv vladne politike na menjave v Delu, se bo videlo čez nekaj mesecev. Če bo medij postal nekritičen do oblasti, je bil vpliv velik. Morda bo potem oblast bolj zadovoljna, vprašanje pa je, kako bodo zadovoljni lastniki medijskega podjetja. Praviloma naklada medijev pada, če ti ne pazijo na napake oblasti, če se ji dobrikajo in če jo nekritično podpirajo. Morda so s poročanjem medija zadovoljni ministri, zato pa malo manj bralci.

Sicer pa Danilo Slivnik nekoč ni imel sreče z dnevnikom Jutranjik. Morda mu bo z Delom šlo bolje.