Kapitalizem po slovensko

Kdor je imel zadnje leto vrtoglavico zaradi hitro rastočih tečajev na kapitalskih trgih, je zadnji mesec doživel mrzlo prho. Ponovno se je pokazalo, da je trg kapitala sicer sila nepredvidljiva podoba sodobnega sveta, ki pa lahko pove več od kopice analiz in učenih strokovnih napovedi. Bikovska vročica dokazuje, da je večina naložb precenjenih in da države ter podjetja tičijo pred zidom svoje poslovne neuspešnosti. Velik sesalnik globalnega finančnega kapitalizma se lahko spremeni v tržno črno luknjo, ki bo potegnila vase večino dosedanjih političnoekonomskih dosežkov sodobnega sveta.

Odzivi na te globalne izzive so različni. ZDA še vedno stavijo na podjetniško revolucijo od spodaj navzgor. EU nasprotno prisega na institucionalne reforme od zgoraj navzdol. Pri nas smo oboje dodobra pomešali s politiko. Medvedje trende na trgu kapitala smo zamenjali z bikovskimi trendi v politiki, ki želi obvladovati menedžerski trg podjetij. Kako se znotraj teh sprememb razkrivajo problemi vladanja v pomembnih slovenskih podjetjih?

Ameriške izkušnje s podjetniško revolucijo so zgovorne. Zadnjih deset let so ameriška podjetja potrojila naložbe v sodobno tehnologijo. To je bil najdaljši in najučinkovitejši naložbeni val v sodobni zgodovini kapitalizma. Temu je sledil radikalen podjetniški spoprijem z neučinkovitostjo. Logika prestrukturiranja podjetij je bila preprosta. Kako z manj narediti več in bolje. Tretjo spremembo sta prinesla globalizacija in val podjetniškega združevanja. Vrednost združitev se je zadnja leta popeterila in vse skupaj že skoraj spominja na staro Hilferdingovo preraščanje kapitalizma v komandno ekonomijo. Še dobro, da tok poslovne zgodovine ni enosmeren. Naložbe v nove tehnologije so sedaj manjše, donosnost sprememb je nižja, združevanja so delno zastala, globalizacija pa vse bolj uspeva na nišnih trgih.

EU podjetniških zgodb ni nikoli dobro dojela. Še najbolje ji gre od rok skupna politika konkurence, manj uspeha sta imela evropski projekt usmerjanja podjetniških sprememb Cobra in nagrada za poslovno odličnost (EQA). EU danes predvsem uniformira in takšen je tudi njen poslovni logos. Evropska podjetja so pozabila na inovativnost, ki v kaotičnem svetu sprememb uspeva predvsem z nelinearnim mišljenjem in potrebno tržno raznolikostjo. Toda rešitev je v diferenciaciji, v oblikovanju radikalnih poslovnih modelov in v novi plemenski ekonomiji z norimi posli (funky business), kot jih razlagata švedska ekonomista J. Ridderstrale in K. Nordstrom. S krčenjem stroškov preprosto ne kupuješ rasti, zanjo so potrebni poslovne inovacije in trženjski zasuk. Evropska socialna država ne more živeti, če ne bo preživela človeška stran poslovne enačbe v evropskih podjetjih. Menedžment je tukaj predvsem lovilec ravnotežja med različnimi interesi podjetniških deležnikov od lastnikov in zaposlenih do dobaviteljev in kupcev.

Slovenija je nekje vmes med ameriškim in evropskim modelom. Iz ameriških izkušenj je prevzela predvsem brezpogojno zavezanost delniškemu in finančnemu kapitalizmu, ki vse podreja lastniškim interesom kapitala. Toda ameriški menedžerji uporabljajo menedžerske metode, ki dejansko priznavajo širok krog deležnikov. V šestini ameriških podjetij z več kot sto zaposlenimi dobivajo delavci delniške opcije, sindikati pa so v dobri polovici držav s finančnimi instrumenti zavarovali dolgoročne zdravstvene in socialne interese delavcev. Iz evropskih izkušenj smo potegnili formalno participativnost delavcev, a je prehitro postala plen sindikatov. Predvsem pa so naša in evropska podjetja bolj zavezana oportunističnemu vedenju menedžerjev, saj ti želijo delovati v interesu obojih, lastnikov in zaposlenih delavcev. Toda pri tem vodilni menedžerji pogosto pridobijo veliko poslovno moč in privid osebne večvrednosti. Zdi se, da ne znajo več razlikovati med seboj in podjetjem. Namesto da bi delali za podjetje, želijo, da podjetje dela zanje. In namesto da bi se naučili novih reči, mislijo, da v resnici poznajo vse odgovore.

Koliko na uspešnost podjetij v teh okoliščinah vpliva zamenjava vodilnih menedžerjev? Empirični podatki za Slovenijo kažejo, da je največja verjetnost zamenjav uprav v neuspešnih in najuspešnejših podjetjih. Neuspešnost podjetij je logični vzrok za zamenjave, pri uspešnih pa pogosto prevladujejo partikularni interesi lastnikov in manj njihovi ekonomski in razvojni motivi. Koncentracija lastništva pri tem ne zagotavlja večje učinkovitosti nadzora in tudi notranji lastniki niso pri tem nič slabši od zunanjih. Ker država lastniško še vedno obvladuje polovico gospodarstva, politiki z različnimi oblikami interesnega pritiska zamenjujejo uprave slovenskih družb. Politiki dejansko dokazujejo menedžerjem, da jih z lastniškega vidika lahko vedno nadomestijo in zamenjajo. Formalno so zamenjave celo korektne, toda poslovno in razvojno so pogosto nenavadne in zgrešene. Vsevprek se povečuje še politična odvisnost podjetij od države, večja je tudi osebna negotovost menedžerjev. To pa niso primerne razmere za učinkovito vodenje in inovativno prenovo slovenskih podjetij in države.

Slovenska vlada je pri korporativnem upravljanju vedno bolj čudaška. Prek paradržavnih skladov zamenjuje menedžerska vodstva in si politično podreja podjetja, hkrati pa želi širiti privatizacijo. Toda sami postopki in način privatizacije so zgolj paravan za nov politični inženiring. Privatizacija po meri politike se bo težko uveljavila na trgu in še težje bo premagala nezaupanje domačih in tujih zasebnih investitorjev. Niti politika niti socialni partnerji (in še manj sindikati) ne razumejo logike partnerskega kapitalizma, ki združuje liberalno gospodarstvo, partnersko državo in deležniško naravo družbeno odgovornega podjetništva.

Slovenska posebnost tako ostaja politizacija korporativnega upravljanja in privatizacije podjetij. Treba se bo odločiti. Ali bomo imeli čudaške oblike socialne države in podjetij, kjer so v ospredju predvsem interesi iskalcev rent, ali pa bomo napravili razvojni preboj. Slovenski kapitalizem potrebuje resen razmislek in reforme, politika pa prevetritev.