Morbida in groteska

Res je, Exodos po vseh peripetijah, ki so se končale v objemu Cankarjevega doma, več ni festival, ki bi mu slepo verjeli na besedo. Se pa, če zajemaš s pinceto in ne z golido, tudi kaj najde. Denimo morbidni ambient angleške skupine dreamthinkspeak, ki je prvo nadstropje Gradu Kodeljevo predelala v temačni labirint, ki v svoje hodnike naenkrat sprejme le tri gledalce, po njem pa jih vodijo slovenski igralci, luč, šumi in otožna muzika. Če so padale primerjave s čarobnim tunelom, ki ga je na Exodosu nekoč postavil Enrique Vargas, bo treba pristaviti, da v Ne oziraj se uživata le uho in oko in se, v popolni temi, mede čut za ravnotežje, medtem ko so drugi čuti zapostavljeni, in da je tonaliteta povsem molovska. Ne oziraj se namreč, prosto po mitu o Orfeju in Evridiki, z vrsto maket, instalacij in videov, ki si sledijo v labirintu, razločno vonja po smrti, kakor si jo je predstavljalo meščanstvo. Na mizi so liste z imeni obiskovalcev, v kaminu se kurijo njihove vstopnice, potem ko jim tožno zagode violinist in jih, kot v vlažni zemlji, od zgoraj skozi šipo požegna dežurni far, pa lahko opazujejo, kako v temi izginja Evridikina prikazen in vonjajo, kako diši stotina sveč, ki so razpostavljene okoli truge v kodeljevski kapeli. Čeravno je publiko, ki je menda vajena pozitivnejših sporočil domačega senzoričnega gledališča, menda labirint zamoril, gre vendarle za dosledno oblikovanje vzdušja, ki utegne imeti terapevtske učinke pri samozaverovanih osebkih in ki bi sigurno godilo darkerjem in metalcem, ko bi jih kdo na reč opozoril. Vredno ogleda - tudi če komu smrt ni tak bavbav in mu vse skupaj izzveni bolj kot komedija.

Nemalo komičnih prvin pa je imela tudi v Gallusovi dvorani izvedena predstava Body Remix/Goldbergove variacije, o kateri smo prebrali, da naj bi se posvečala hendikepu ali po domače invalidnosti. Pa ne bo čisto držalo. Kolikor je v Remiksu, kjer se pleše na Bachove Goldbergove variacije v izvedbi norega/genialnega pianista Glenna Goulda in se posluša njegov distorziran in zazančen glas, bergel, pomagal iz Soče, tudi smučarskih palic, elastičnih trakov, na katerih visijo akterji, baletnih drogov in bradelj, so vsa v službi enega - da s karikiranjem izpostavijo tisto, kar od telesa terjajo izumetničeni estetski kanoni klasičnega baleta, da o ritmični gimnastiki in umetnostnem plavanju ne govorimo. Zanosna, napol naga dekleta in postavni mladci ter en živahen, trebušast naturščik Compagnie Marie Chouinard se tako, dostikrat le z eno balerinko na nogi, mukoma in le s pomočjo protez postavljajo na konice prstov, šantajo in se krivijo, groteska na račun baleta pa preraste v Cronenbergovsko grotesko na račun človeških, tudi razplojevalnih šeg in navad. Če bi se drugače ob uro in pol dolgi predstavi le pokrižali in jo ucvrli med premorom, se duhovitih koreografij in ingenioznega giba poln Remiks použije brez motenj v koncentraciji, in prizori so blago rečeno slikoviti. Žal le za tiste, ki so plačali vstopnino, saj se predstave, niti na vaji, ne sme fotografirati. Pa ja ni, spet, temu kriva tista desetina z nalepkami prekritih bradavičk? Da me mama ne vidi.