Korporativno upravljanje

Privatizacijo in umik države iz gospodarstva je sedanja vlada vseskozi uvrščala na vrh svojih politično-ekonomskih usmeritev. Toda sestop države iz podjetij in privatizacijski programi niso ekonomsko niti politično lahko opravilo. Ekonomski nacionalizem stoji nasproti tržni globalizaciji, depolitizacija gospodarstva pa postaja prvovrstno politično opravilo.

Politična ideologija je zadnjih trideset let naklonjena privatizaciji, deregulaciji in spodbujanju konkurenčnosti. V ozadju teh sprememb stojijo vrednote svobode, zasebne iniciative in večje osebne odgovornosti. To pa je v nasprotju z dobršnim delom zgodovine XX. stoletja, ki je slavil predvsem vlogo politične, ekonomske in socialne vloge države in reguliranega kapitalizma. Keynes je na čereh medvojne svetovne gospodarske krize razglašal konec "laissez faira". Toda posebno avstrijska ekonomska šola je pretirano vlogo države pospremila z zloveščimi napovedmi, da vse skupaj vodi v suženjstvo (Hayek), birokratsko neučinkovitost (Mises), zato je takšen kapitalizem preprosto tlakovanje poti v socializem (Schumpeter). Toda socializma niso pokopali samo komunisti, temveč tudi liberalnejše ideologije v kapitalističnem centru. Vlade so zadnja leta postala pragmatične. Osrednja vloga države je maksimiranje blaginje državljanov, zato vlade skrbijo za makroekonomsko stabilnost, dinamiko razvoja pa prepuščajo podjetjem in trgu. Očitno je institucionalni nihaj dolgih ciklov sedaj na nasprotnem bregu. Državo sedaj bolj zanima varnost potrošnikov, delovnih razmer, ekološka varnost, produkcija znanja in distribucija informacij, še vedno želi nadzirati finance in skrbeti za pravila konkurence. Toda opušča vsemogočno vlogo socialne zaščite in se umika z dobršnega dela podjetij in panog.

Janševa vlada je v svoji Strategiji razvoja Slovenije opredelila nov razvojni model kapitalizma, ki naj bi nastal na sečišču liberalnega gospodarstva in socialnopartnerske države. Zamisel je dobra in prava, izpeljava pa precej zgrešena. Vlada se je očitno priklonila ideji delne podjetizacije in privatizacije države, manj pa je razumela njen partnerski značaj, vlogo zaupanja skupne postmoderne odgovornosti. Brez zadnjega prvo ne more uspeti. Sedanji sestop države iz gospodarstva in nekakšna depolitizacija ekonomije zato spominjata na sestop komunistov z oblasti konec osemdesetih let. Obakrat gre za isto namero - kako ideološko sestopiti iz gospodarstva in hkrati prikrito ohraniti oblast in politično moč. Za navidezno nevtralno ekonomsko fasado depolitizacije gospodarstva poteka ena najbolj krutih in brezkompromisnih političnih bitk.

Vladni julijski načrt o umiku države iz gospodarstva je postregel s trojno delitvijo družb. Pri prvi bi država prodala svojo lastnino, pri drugi ohranila svoje deleže kot portfeljski vlagatelj in pasivni lastnik, pri tretji pa ohranja svoje aktivno lastništvo in vpliv. Podobno kot v Franciji smo tudi tukaj dobili deseterico za tujce "nedotakljivih" družb. Toda reči niso preproste. Vlada je najprej izkoristila mehanizme kapitalskega trga za zamenjavo uprav. Nekaj je bilo ustreznih, večina pa je končala v lastni zanki. Namesto zamenjav slabih uprav z dobrimi smo dobili zamenjave dobrih z "našimi", politično lojalnimi menedžerji. Za nameček se je vlada podala na pot privatizacije brez jasnih institucionalnih okvirov, kar še posebej velja za Zakon o prevzemih, in to je druga slaba popotnica.

Ostala spoznanja prihajajo postopoma. Prodaja netržnih naložb ni lahka, privatizacija pa je pogosto dvosmerna cesta, ki zahteva celo dokapitalizacijo in sanacijo družb (Iskraemeco). Nekateri programi privatizacije potekajo brez pravih strateških usmeritev (energetika in jeklarstvo), drugi so spet povsem zastali (banke in zavarovalnice). Tudi nekatere modelske rešitve so lahko sporne. Vlada želi prodajati celotne poslovne sisteme in ne posameznih družb (železarstvo, telekomunikacije), ker očitno postavlja ohranjanje svojega vpliva (četrtinski kontrolni delež) pred možnim tržnim izkupičkom. Ponekod želi dobiti strateške partnerje, čeprav jim vnaprej omejuje vpliv (banke), drugod spet javno podpira z organiziranjem domačih prevzemnih konzorcijev in privatizacijskih stebrov. Povsod ima težave z interesi malih delničarjev in organiziranimi notranjimi lastniki družb. Asimetričnost informacij med kapitalskim deležem in nadzorom (zlate delnice in podobni instrumenti) pa je preprosto preveč razširjena.

Tudi politična nedoslednost postaja domala neobvladljiva. Vzemimo zadnji primer Ljubljanskih mlekarn (LM), kjer je podobnost z Mercatorjem postala prava farsa. Vlada je Mercator videla kot strateški nacionalni projekt, mlekarne s polovičnim tržnim deležem in 4000 povezanimi kmetijami tega položaja niso dobile. V Mercatorju ni dovolila nekakšne razprodaje slovenskih podjetij tujemu skladu Altima iz off shore področja, za LM je prodaja Salfordu s podobnim predznakom legitimna poslovna odločitev. To, kar je politično veljalo za Mercatorjevo dokapitalizacijo, očitno ne drži za LM. Mercator je bil žrtev političnega obračuna s tedanjo upravo, LM postajajo kolateralna škoda političnega in poslovnega obračuna v kmetijstvu. Privatizacija je v obeh primerih zgolj paravan za novo politizacijo gospodarstva.

Slovenija ima težave s korporativnim upravljanjem. Očitno ne znamo ločiti med aktivnim nadzorom države kot lastnice in omejevanjem političnega pri upravljanju in vodenju družb. Priporočila in pravila OECD (1999, 2005) glede korporacijskega upravljanja in še posebej upravljanja z državno lastnino so jasna, vendar jih nihče ne jemlje resno. Zahtevajo preglednost poslovanja, načelnost postopkov in jasne razvojne strategije, vključno s privatizacijo. Zdravo delovanje države je preprosto pogoj za zdravo življenje njenih državljanov.

Privatizacija sama po sebi ni rešitev za depolitizacijo gospodarstva. Politizacije ne določajo formalne lastniške pravice, temveč neformalne mreže političnega vpliva. Privatizacija je zato zgolj prerazdelitev političnih interesov na drugačen način in z drugimi sredstvi. Moč se s tem ne izgublja, temveč zgolj prerazdeljuje. Politiki vedo za rešitev te uganke. Če si moči ne prisvojiš, jo preprosto izgubiš in podariš drugim.