"Stroka se je pustila zmanipulirati"

Nobena skrivnost ni, da ima vladajoča politika težave z razumevanjem vloge strokovnih uslužbencev v javni upravi. Visoki funkcionar največje vladne stranke SDS, poslanec Evropskega parlamenta in predsednik sveta javnega zavoda Kobilarna Lipica dr. Miha Brejc, je to najbolj nazorno pokazal aprila letos, ko je izrekel naslednji znameniti stavek: "Kar zadeva zavode, vas moram opozoriti, da so ti del javnega sektorja, javne uprave, in da bi bilo dobro, če bi v Sloveniji počasi razumeli, da če vlada nekaj sklene, je to sklep vlade, in da so javni uslužbenci dolžni razmisliti, kako tak sklep uresničiti, ne pa, kako ravnati v nasprotju s sklepom vlade." Kako se Brejčeve besede uresničujejo v praksi, smo doživeli te dni, ko je pod težo političnih pritiskov padel še zadnji strokovni branik, ki je preprečeval širitev igrišča za golf znotraj zavarovanega območja Kobilarne Lipica. Javnost je upravičeno pričakovala, da bo Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije preprečil uničevanje kulturnega spomenika, toda zgodilo se je ravno nasprotno. Direktor zavoda dr. Robert Peskar je namreč širitvi igrišča prižgal zeleno luč. O posledicah te odločitve smo se pogovarjali z dr. Ano Kučan, krajinsko arhitektko in profesorico na oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete v Ljubljani.

Vas je Peskarjeva odločitev presenetila?

Ne. Mnenje izraža stališča ministrstva za kulturo, direktor zavoda pa ga je napovedal že leta 2004 v oddaji Omizje na TV Slovenija. Takrat je namreč dejal, da bo, če se bo moral odločati med golfom in kulturno krajino v Lipici, spoštoval zakon. Gre za zakon o kobilarni Lipica, ki ga je vlada brez strokovnih soglasij prikrojila tako, da je širitev golfa v Lipici mogoča. Me pa preseneča - in to vedno znova - podrejanje strokovnosti oziroma zanikanje strokovno-etične drže, kajti iz pogojev, ki jih je zavod navedel, se da jasno razbrati, da soglašajo s širitvijo igrišča za golf. To pomeni, da soglašajo z uničevanjem kulturnega spomenika.

Bi Peskarjevo mnenje lahko označili za politično?

Dejstvo je, da je njegovo mnenje v diametralnem nasprotju s strokovnimi priporočili konservatorke novogoriške enote zavoda za varstvo kulturne dediščine. Prav tako je v nasprotju z večinskim mnenjem strokovnega sveta zavoda, ki se je izrekel proti golfu, in tudi v nasprotju z mnenji širših strokovnih krogov. Društvo krajinskih arhitektov odločno nasprotuje širitvi golfa v zavarovanem območju Lipice, pri čemer so nas podprla tudi druga društva prostorskih načrtovalcev, kot sta Društvo arhitektov Ljubljane ter Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije. Če je stališče strokovnega organa v nasprotju s strokovnimi opredelitvami, potem ni težko sklepati, iz česa izhaja direktorjeva odločitev.

Peskar trdi, da je na podlagi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Kobilarni Lipici širitev igrišča možna, čeprav s strogega strokovnega stališča nezaželena. Ker gre za poseben zakon, ki je nad splošnimi zakonskimi določili, zavod širitve igrišča za golf investitorju ne more odreči. Se strinjate s to formulacijo?

Ne. Če zakon golf dopušča, to še ne pomeni, da ga zahteva, zato bi ga zavod lahko zavrnil kot nezaželenega. S stališča stroke - če je v tej državi stroka sploh še avtonomna - pa bi ga tisti, ki zdaj nastopajo v imenu stroke, morali zavrniti kot nesprejemljivega. Primer Lipica je pomemben zato, ker napoveduje, da bo država lahko za vsak državni lokacijski načrt ali po novem državni prostorski načrt predlagala svoj zakon, s čimer se bo izognila vsemu, česar si v posameznem primeru ne želi slišati. Zato so tudi spremembe zakona o urejanju prostora, ki bodo bistveno omejile vlogo strokovne in laične javnosti, tako problematične, ker bo država dosegla isto - delati po svoji volji. Prostor je preveč dragocen in spremembe v njem preveč dolgotrajne in največkrat nepovratne, da bi prostorski načrtovalci lahko mirno sprejeli tako brezbrižno ravnanje s prostorom. Zato takemu ravnanju odločno nasprotujemo.

Ali ni smešno, da imamo po eni strani poseben zakon, ki je narejen prav z namenom varovanja kulturne dediščine v Lipici, po drugi strani pa isti zakon dovoljuje uničevanje te dediščine?

Bilo bi smešno, če ne bi imelo tako dolgoročnih posledic, ne samo za Lipico temveč tudi širše za urejanje prostora. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o Kobilarni Lipici dovoljuje, da se veliki posegi v prostor lahko opravljajo brez gradbenega dovoljenja, torej brez nekaterih ključnih soglasij. Gre za namerno izključevanje javnosti - tako strokovnjakov kot davkoplačevalcev - iz procesov odločanja o ravnanju s prostorom in kot precedens pomeni, da lahko država podobno ravna tudi na drugih območjih, s katerimi neposredno upravlja. Ukinjanju javne razprave na državni ravni lahko sledi podobno poenostavljanje na ravni občin, kar lahko privede do tega, da bo javnost iz odločitev o ravnanju s prostorom v celoti izključena. Modrost oblasti se kaže predvsem v tem, koliko posluha ima za strokovna mnenja, demokratičnost urejanja prostora pa v tem, koliko posluha ima oblast za potrebe in želje državljanov.

Zakaj v društvu krajinskih arhitektov nasprotujete širitvi golfa v Lipici? Kaj se znotraj kulturnega spomenika ščiti v smislu krajine?

Širitvi golfa nasprotujemo zato, ker je Lipica s kobilarno kulturni spomenik državnega pomena. Načrtovani posegi ogrožajo identiteto Lipice, krnijo podobo spomenika in omejujejo konjerejo, ki je v Lipici glavna dejavnost. Lipica je izjemna kulturna krajina. Sestavljajo jo suhi kraški travniki in pašniki, redko posejani s hrasti, kar je posledica dolgotrajnega in vztrajnega razvoja in ohranjanja konjereje na tem občutljivem kraškem območju. Gre za privlačno krajino z visoko doživljajsko in simbolno vrednostjo. Dejstvo je, da že sedanje igrišče za golf ne izboljšuje razmer primarni dejavnosti. Na Krasu, še posebej pa v izjemnih delih kraške kulturne krajine, ni sprejemljiva gradnja golf igrišč. Ne nazadnje to potrjuje dejstvo, da v ožji regiji ni zasebnih pobud za njihovo gradnjo. Zaradi naštetega upravičeno dvomimo, da je širitev igrišča za golf v zavarovanem območju kakorkoli smiselna in upravičena. Po našem mnenju je glavna usmeritev Kobilarne Lipica lahko le razvoj konjereje in konjeništva, ker sta ti dve dejavnosti nujni za ohranjanje in razvoj lipiške kulturne krajine. V Lipici ne gre za to, da bi ščitili del krajine znotraj spomenika, Lipica je krajina in krajina je kulturni spomenik. Kulturna krajina, ki je tu in takšna prav s konji in zaradi njih. Nastala je z njihovo dolgotrajno, skoraj petstoletno rejo na tem prostoru. Konji in kulturna krajina so nerazdružljivi. Varstvo in razvoj kulturne krajine sta zagotovljena samo z ustreznimi dejavnostmi. Kadar gre za kulturno krajino, ki je dediščina, varstvo in razvoj lahko pomenita samo razvoj tiste dejavnosti, ki je krajino kot dediščino ustvarila. Golf za Lipico ni razvojna priložnost, temveč korak na poti k uničenju. Dejstvo je, da bi predvidena širitev golfa znotraj zavarovanega območja zasedla tisti prostor, ki je bil nekdaj prostor pašnikov, in s tem onemogočila vrnitev teh območij pod okrilje osnovne dejavnosti. Zasedla bi prostor, ki pripada konjem, kar je nesprejemljivo tako na načelni kot simbolni ravni. Zato bi bilo edino ustrezno varstveno-razvojno razmišljanje tisto, ki bi načrtovalo ponovno vzpostavitev pašnikov na tem območju - kar je, mimogrede, veliko cenejše kot vzpostavitev golf igrišča - in razvoj s konjerejo in konjeništvom povezanih dejavnosti. Lipica je simbol, edinstvena na svetu, edino, kar pravzaprav imamo, da nas v tem smislu umešča v globalno. Tako pomembni sta morda samo še Postojnska jama s človeško ribico in soška fronta. Bled, ki je tako zelo velik simbol slovenstva, je pomemben zgolj lokalno. Lipica pa je pomembna v svetovnem merilu. To, da Lipica zaradi različnih razlogov ni našla svojega mesta v aktualnem seznamu krajev in krajinskih tipov, v katere je bil načrtno investiran smisel, s katerim ji je bil pripisan simbolni pomen za oblikovanje in vzdrževanje slovenske istovetnosti, nas ne odvezuje odgovornosti, ki jo imamo do njene posebnosti v svetovnem merilu. Golf, ki v ničemer ne prispeva k vzdrževanju in poudarjanju simbolnega pomena Lipice, temveč ga banalizira, preprosto ne more soditi vanj kot njegov sestavni del.

Peskar v kulturno-varstvenih pogojih navaja, da morajo biti vsi posegi v Lipico izvedeni v najmanjšem možnem obsegu in ne smejo bistveno spremeniti videza kulturnega spomenika, poleg tega pa je pomembna njihova reverzibilnost, saj ne smejo trajno poškodovati ali spremeniti karakterja spomenika. Je takšnim zahtevam sploh mogoče zadostiti?

Ne. Dejavnost je tista, ki v nekem določenem prostoru oblikuje krajino. Različne dejavnosti oblikujejo različne krajinske tipe. Kulturna krajina je težavna dediščina, ker je tako izrazito vezana na določeno rabo prostora ali kombinacijo rab. Če se spremeni ta, se spremeni tudi krajina. Za golf so značilni krajinski vzorci, ki so zelo drugačni od krajinskega vzorca kulturne krajine v Lipici, tako da golf poleg vsebinske in simbolne pomeni tudi veliko vizualno spremembo spomenika. Prav zavarovana kulturna krajina je tista, ki ima poleg konja simbolni pomen, saj je krajina tista, ki izraža duha prvobitne konjereje. Edino smiselno si je prizadevati, da se tako golf kot igralništvo čim prej umakneta iz območja izjemne krajine in da se ponovno vzpostavijo pašne površine, ki so se zaradi malomarnega in neustreznega odnosa v bližnji preteklosti zarasle.

Torej igrišča za golf ni mogoče razširiti zgolj z minimalno spremembo reliefa krajine, kot to pričakuje Peskar?

Seveda ne. Saj lahko greste tja in pogledate, kakšen je videti golf v Lipici danes in kako se razlikuje od pašnikov in suhih travnikov. Gre za dva popolnoma različna krajinska tipa, vsak ustreza specifičnim zahtevam dejavnosti, ki se v njem odvija in ga s tem ustvarja. Zato preprosto ne morete urediti igrišča za golf tako, da bi bil videti kot konjski pašnik. To z reliefom je samo mašilo. Predvidena širitev bo zavarovano območje razdelila na pol, skoraj polovico bo zasedel golf. In tu je velika nevarnost. Na novo vzpostavljeno prostorsko dejstvo lahko hitro privede do odločitve, da se zmanjša obseg zavarovanega območja, saj golf tako ali tako ni dejavnost, ki bi jo bilo smiselno ščititi kot kulturno dediščino. Vidite, kam to vodi? Poleg tega so pogoji zavoda v četrtem členu napisani tako, da odpirajo možnost za nadaljnje posege, saj je vsako dejavnost treba razvijati, če jo želimo ohranjati. Namesto da bi razvijali konjerejo in iz nje izvirajoče dejavnosti, kar edino lahko Lipici vrne izgubljeni ugled.

Se strinjate s Peskarjevo ugotovitvijo, da širitev igrišča za golf lahko primerjamo s posegi v vse kulturne spomenike, na primer s statičnimi sanacijami, s katerimi se omogoča ohranitev spomenika? Ali je to res isto?

Take trditve izražajo nerazumevanje fenomena kulturne krajine. Krajina ni statična, kot je grajeni spomenik. Krajina je živa, njena struktura, njen videz je odvisen od dejavnosti, ki se v njej odvijajo. Brez njih bi se spreminjala po naravnih zakonitostih, procesih naravne sukcesije. Zato je prav izbor dejavnosti tisti, ki poleg naravnih danosti opredeli strukturo krajine. Golf v primeru Lipice, če nadaljujem primero, ki jo navajate, ni statična sanacija, temveč sprememba vsebinskih in strukturnih značilnosti "saniranega" objekta. Krajina je celovita in sestavljena prostorska struktura. Kulturna krajina se ne da varovati tako kot stavba, ne da se varovati niti z vatlom varstva narave. Najustreznejšo zaščito krajini bi lahko dala le zakon o prostorskem načrtovanju in zakon o urejanju prostora, ki bi opredelila presoje vplivov na okolje kot sestavni del načrtovanja prostorskega razvoja. Poglejte ta absurd: načrtovani posegi v Lipici in tudi napovedane spremembe prostorske zakonodaje sovpadajo s konferenco o Evropski konvenciji o krajinah, ki se je v zadnjih nekaj letih v Evropi uveljavila kot eno temeljnih izhodišč za oblikovanje vrednotnega sistema na področju urejanja prostora. Slovenija na teh mednarodnih konferencah za zdaj velja za enega boljših zgledov za vrednotenje krajin in njihovo vključevanje v postopke prostorskega načrtovanja. Številne evropske države naše izkušnje vgrajujejo v svojo strokovno in planersko prakso. Država pa kot da tega ne vidi.

Peskar v kulturno-varstvenih pogojih investitorju predlaga, da "v roku enega ali dveh let zagotovi sredstva za pripravo Konservatorskega načrta za ohranitev spomenika Kobilarna Lipica, ki bi lahko s predpisanimi vsebinami kot konsenz med različnimi strokami nadrobneje definiral dolgoročno vizijo ohranitve Kobilarne Lipica in njenih razvojnih možnosti". Ali ni nelogično, da se spomenik najprej dovoli uničiti, šele nato pa se zahteva načrt za njegovo ohranitev?

Gre za regresijo stroke. Ta odločitev zadira v samo bistvo stroke, v smisel strokovnega delovanja, v vprašanje strokovne avtonomnosti. Stroka se je v primeru Lipice pustila zmanipulirati tako, da brani nestrokovne posege. Podredila se je argumentom moči, kar je dobro znano iz zgodovine, prav tako, kot so znane posledice takšnega podrejanja. Naravnost depresivno je, da se je pustila vpreči v nesprejemljive odločitve, s čimer vlado razbremenjuje odgovornosti, ki bi jo morala za svoje neutemeljene odločitve pred javnostjo nositi sama. Hkrati pa me žalosti, da se kot skupnost premalo zavedamo, da imamo pravico biti obveščeni o posegih v prostor, predvsem pa, da imamo pravico soodločati o tem, v kakšnem prostoru želimo živeti.