Žrtve nočne akcije

Minister za zdravje Andrej Bručan je pred slabima dvema tednoma postavil svojevrsten rekord. V eni sami noči je podelil koncesije kar petdesetim zdravnikom specialistom, od tega enajstim specialistom ljubljanskega Kliničnega centra. Še več. Koncesije je podelil brez javnega razpisa, kar je v nasprotju z evropskim pravnim redom, saj ta določa, da morajo biti od 1. maja 2004, torej od vstopa Slovenije v EU, vse koncesije podeljene na podlagi javnega razpisa. Na to je pred dobrim mesecem opozorila dr. Verica Trstenjak, generalna pravobranilka na sodišču evropskih skupnosti. A očitno zaman. Bručan se izgovarja na domačo zakonodajo, ki razpisa ne zahteva, hkrati pa v predalu že več mesecev zadržuje zakon o javno-zasebnem partnerstvu, s katerim bi lahko nemudoma odpravil neskladje z zakonodajo EU. Upamo si trditi, da to počne namenoma. Zaveda se namreč, da po novi zakonodaji javnega denarja ne bi več mogel deliti po svoji presoji, pač pa samo s postopki, ki so javni, pregledni, preverjani in ki se jih lahko pod enakimi pogoji udeležijo vsi državljani. "Kar je neuka država počela pred petnajstimi leti, ni nikakršen alibi za to, da lahko to počne tudi danes. Poleg tega je Slovenija postala članica EU in je zavezana, da spoštuje njene temeljne zakone. Sklicevanje na to, da počneš samo tisto, kar dopuščajo zakoni tvoje države, ni več resnično, ker je ta država tudi Unija. Mislim, da bi vsaka vsaj približno demokratična država razglasila moratorij za odločitve, ki bodo po njenih lastnih zakonih že v bližnji prihodnosti spadale v klientelizem in korupcijo," opozarja nekdanji minister za zdravje Dušan Keber.

Vprašanje je seveda, kaj je bil sploh razlog za nočno akcijo ministrstva in kakšne bodo njene posledice. Bručan trdi, da so morali hiteti zato, da bi ujeli razpisni rok na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki se je iztekel v ponedeljek, 20. novembra, opolnoči. "Do konca dneva smo morali pripraviti vse pogodbe, da bi jih lahko koncesionarji oddali na ZZZS. Rok za pripravo pogodb je bil razmeroma kratek, še posebno zato, ker so mnogi zavodi odgovore poslali razmeroma pozno, nekateri celo šele v ponedeljek, od teh odgovorov pa je bil odvisen celoten postopek oddaje koncesij. Na ministrstvu smo morali v ponedeljek podaljšati delovni čas, da nam je uspelo vse potrebno pripraviti v roku," pojasnjuje minister. Pa mu gre verjeti? Poglejmo. Ministrstvo za zdravje je vsaj 81 od 89 vlog za koncesije na mizi imelo že od spomladi. To pomeni, da je imel Bručan pol leta časa za pridobitev mnenja javnih zavodov. Namesto da bi javne zavode javno opozoril na bližajoči se iztek roka, je čakal in tako povzročil popolno zmedo. Uslužbenci ministrstva so mrzlično hiteli sestavljati pogodbe, da bi bile te še pravočasno oddane na dežurno pošto. Ni se spoštoval petnajstdnevni zakoniti pritožbeni rok, pač pa so se koncesijske pogodbe podpisale le nekaj ur za tem, ko so bile izdane koncesijske odločbe. Časa za popravke ni bilo. Vprašanje je, ali so zdravniki pogodbe sploh utegnili temeljito prebrati. Vmes se je ob najbolj neprimernem trenutku pokvaril še tiskalnik ministrstva, zaradi česar je moral eden od zdravnikov skočiti po svojega. Vse skupaj bi bilo že skoraj smešno, če ne bi imelo tako usodnih posledic. Ne smemo pozabiti, da so zasebniki v eni noči dobili dobrih 470 milijonov tolarjev javnega zdravstvenega denarja, pri čemer ni nobenega zagotovila, da bodo bolniki zaradi te prerazporeditve deležni hitrejše in boljše zdravstvene oskrbe. To pa še ni vse. Bručan je pred novinarji več dni skrival imena zdravnikov, ki jim je podelil koncesije, in to kljub mnenju informacijske pooblaščenke, da za varovanje teh imen ni nobene pravne podlage. Še vedno pa noče razkriti vseh podatkov o vrednosti dodeljenega programa. Na Psihiatrični kliniki Ljubljana se zato sprašujejo, ali so bile koncesije res podeljene v okviru dogovora ali pa je minister ta dogovor kršil. Vodstvo klinike je s podelitvijo koncesij šestim psihiatrom sicer soglašalo, a le pod pogojem, da s seboj ne bodo odnesli denarja za celoten tim. Potencialni koncesionarji so se s tem pogojem strinjali. Potem pa se je zapletlo. Nekaj dni po usodnem ponedeljku je direktor klinike Miroslav Končina iz ljubljanske enote ZZZS dobil ustno sporočilo, da vrednost odobrenega programa presega dogovorjeno količino. "Kakšna je domnevna razlika, ne morem reči, ker od ministra in ZZZS še nisem dobil nobenega pisnega obvestila," pravi Končina, dodaja pa, da je od Bručana že zahteval natančno pojasnilo. Zadeva je še posebej problematična, ker so s 1. decembrom koncesije že stopile v veljavo, na kliniki pa še vedno ne vedo, koliko denarja so izgubili. Končina opozarja še na en problem. V ljubljanski regiji je že zdaj okoli šestnajst psihiatrov koncesionarjev. Tem se bo v kratkem pridružilo šest novih. Hkrati imamo v državi območja, kjer pacienti nimajo na razpolago niti enega samega zasebnega psihiatra. Te razlike nastajajo, ker Bručan v dveh letih mandata ni bil sposoben določiti javne zdravstvene mreže.

Tu pa se problem ad hoc podeljevanja koncesij še ne konča. Nekateri zdravniki so brez koncesij ostali zgolj zato, ker v pravem trenutku niso bili na pravem mestu. Poglejmo dva izstopajoča primera. Med prosilci za koncesijo je bil tudi srčni kirurg dr. Tomislav Klokočovnik. Usodnega ponedeljka je imel to smolo, da je bil na službeni poti v Hamburgu. "Ob osmih zvečer sem dobil klic, naj pridem na ministrstvo podpisat papirje. Najprej sem mislil, da me kdo zafrkava. Poklical sem nazaj, da bi preveril, ali ob tej uri na ministrstvu res še delajo. Ker sem bil v tujini, vloge na razpis ZZZS seveda nisem mogel oddati." Ironija je, da je za koncesijo zaprosil že pred leti, zaradi ene same noči pa je ostal brez denarja ZZZS. Na ministra sicer ni jezen, se pa sprašuje, zakaj stvari ni bilo mogoče urediti že prej, namesto da se je čakalo do zadnjega trenutka.

Druga žrtev urgentnega podeljevanja koncesij je plastični kirurg dr. Franci Planinšek s kliničnega oddelka za plastično kirurgijo in opekline ljubljanskega Kliničnega centra. Vodstvo KC ga je namreč pozabilo uvrstiti na seznam zdravnikov, ki jim je dalo soglasje za podelitev koncesije. V KC so zadnji dan pred podelitvijo koncesij sklicali sestanek, a se ga Planinšek ni mogel udeležiti, ker je ravno takrat operiral. Za tiste, ki so se udeležili sestanka, so v KC napisali soglasje, na Planinška pa so pozabili. Strokovna direktorica KC dr. Saša Markovič Predan se je Planinšku zaradi napake sicer opravičila. A to mu prav malo koristi. Bručan mu je namreč pojasnil, da bo kljub napaki moral počakati na prihodnji razpis ZZZS. Kdaj bo ta razpis, ne zna napovedati nihče. Mogoče že čez nekaj mesecev, lahko pa tudi šele čez dve ali tri leta. Vmes bodo parlamentarne volitve in vprašanje je, ali bo Bručan obdržal ministrski položaj. Čeprav naj bi bila po uradni razlagi v Planinškovem primeru posredi le tipkarska napaka, naši viri opozarjajo, da stvar ni tako preprosta. To daje slutiti tudi izjava za javnost, ki jo je prejšnji teden pripravilo vodstvo KC. V njej piše, da je v začetku letošnjega leta na kliničnem oddelku za plastično kirurgijo in opekline zaznalo nekatere neurejene razmere in da je zaradi tega takoj odredilo upravni in strokovni izredni nadzor. Ugotovljene so bile številne nepravilnosti, med drugim kršitve delovnopravnih razmer, zaradi česar je vodstvo KC sprožilo disciplinski ukrep. Kdo je bil tarča ukrepa, vodstvo KC noče izdati. Po neuradnih informacijah pa naj bi šlo prav za Planinška, saj naj bi bil ta že nekaj časa delal na črno, brez dovoljenja vodstva KC. Če to drži, je napako s koncesijo mogoče razumeti tudi kot kazen.

Zanimivo je, da so usodni ponedeljek koncesije dobili kar trije kirurgi s kliničnega oddelka za plastično kirurgijo: poleg dosedanjega predstojnika oddelka dr. Tomaža Janežiča še dr. Zoran Arnež in dr. Aleš Leskovšek. Pričakovali so polno koncesijo za ambulantno in operativno dejavnost, a so namesto tega dobili le polovično koncesijo za ambulantno dejavnost. Namesto 45,4 milijona tolarjev so tako dobili le po 22,7 milijona tolarjev. Vodstvo KC namreč s prenosom operativnega dela dejavnosti ni soglašalo, z dodatnimi 470 milijoni tolarjev iz zdravstvene blagajne pa dragih kirurških posegov ni mogoče kriti. Čeprav je za KC brez dvoma dobro, da zaradi zasebništva ne izgublja javnega denarja, pa je hkrati takšna rešitev absurdna za kirurge. "Ta koncesija je bistveno premalo, da bi lahko pustil redno službo, ker mi ne zagotavlja socialne varnosti," opozarja dr. Arnež, ki je dobil koncesijo za specialistično ambulantno delo v Novi Gorici. Vrhunski kirurg zgolj z ambulantno nima kaj dosti početi, saj mora vse paciente, ki potrebujejo operativni poseg pod splošno narkozo, napotiti v bolnišnico. Kaj je torej dosegel minister? Zgolj to, da se bo ambulantno delo podvajalo. Najprej bo pacienta pregledal kirurg v svoji zasebni ordinaciji, potem ga bodo pred operacijo še enkrat pregledali v bolnišnici. V čem je torej sploh smisel takšnih koncesij? Odgovor je preprost: Bručan računa, da bo ZZZS vendarle objavil še en razpis za dodatna sredstva, da jih bo lahko nemudoma preusmeril k zasebnikom. Ali kot pravi dr. Arnež: "Smisel je očitno v tem, da koncesijo gradiš iz razpisa v razpis." Minister je torej izpeljal začasni trik, namenjen zavajanju javnosti.

Vodstvo KC nas zadnje dni prepričuje, da odhod vrhunskih specialistov ne bo prizadel dejavnosti Kliničnega centra, saj "nobena od medicinskih strok ne temelji na enem samem zdravniku, pač pa na interdisciplinarnih timih strokovnjakov", poleg tega pa naj bi se odhajajoči zdravniki zavezali, da "bodo še naprej opravljali svoje pedagoško poslanstvo in prenašali svoje znanje na mlajše kolege". Toda celo Arnež priznava, da se bodo stvari zapletle. "Na kliničnem oddelku za plastično kirurgijo in opekline bo po novem enako količino dela moralo opraviti okrnjeno moštvo." Poleg tega oddelek lahko izgubi naziv klinični, saj z odhodom treh kirurgov ne bo več izpolnjeval pogoja, po katerem mora biti na oddelku zaposlenih vsaj deset zdravnikov. Bručan nas tolaži s podatkom, da je na oddelku za plastično kirurgijo v KC zaposlenih devetnajst zdravnikov. Prikladno pa zamolči, da je skoraj polovica teh zdravnikov specializantov.