Država spet ni iskala najboljše cene

Prevzemno dogajanje okrog Mlinotesta je ob izteku roka za sprejem Žitove ali Blatnikove prevzemne ponudbe doživelo nov zasuk - kot kupec delnic ajdovske družbe se je pojavila družba Vipa. Od Kapitalske družbe in Slovenske odškodninske družbe je po ceni 1800 tolarjev za delnico (70 tolarjev več od Žita in 105 tolarjev več od Pekarne Blatnik) kupila 21,7-odstotni delež ajdovske družbe. Paradržavna sklada pod vodstvom Tomaža Toplaka in Marka Pogačnika sta tako "povozila" Žito, v katerem imata okrog četrtinski delež. Odločitev sta utemeljila s pojasnilom, da je Vipa pač dala najboljšo ponudbo za Mlinotest in da bo končni izkupiček ob ločenem umiku države iz Žita in Mlinotesta večji.

Zgodba z Mlinotestom ima kar nekaj vzporednic z afero Mercator. V obeh primerih sta bila prodajalca paradržavna sklada, v obeh primerih je bil posel sklenjen netransparentno, v obeh primerih sta se sklada prodala, ne da bi pri zainteresiranih kupcih (vsaj v najožjem krogu) preverila, ali je morda mogoče doseči višjo ceno, v obeh primerih so izigrali prvega moža KD Matjaža Gantarja in v obeh primerih so bili pred ekonomskimi koristmi očitno v ospredju politični motivi prodaje deležev izbranim kupcem. Medtem ko se je država prek lastniških rošad v Mercatorju prebila v Delo, glede končnega cilja lastniških premikov v Mlinotestu obstajata dve teoriji. Prva je, da država poskuša prevzeti nadzor nad še neosvojenimi primorskimi trdnjavami, Kolektorjem, FMR, Primorjem, Salonitom, in sicer prek Vipa Holdinga, ki ga prevzema Vipa ... Vipa, ki jo po odstavitvi Egidija Birse (najglasneje jo je zagovarjal prav direktor Mlinotesta David Nabergoj) zdaj vodi Borut Kuharič prek Hita, Mlinotesta, KZ Goriška Brda in Abanke obvladuje država, pa bi znala postati že tretji prevzemnik Mlinotesta. Druga teorija, ki jo sicer vpleteni zanikajo, pa je, da je Vipa le posrednik na poti Mlinotesta do od vladajoče opcije favorizirane Pekarne Blatnik.

Mnogi, med njimi tudi nekdanji gospodarski minister Matej Lahovnik, so prepričani, da sta imela Kad in Sod na voljo boljše možnosti. Kot pomembna lastnika tako v Mlinotestu kot v Žitu bi kot dobra gospodarja lahko podprla njuno načrtovano povezovanje in nato, po realizaciji vseh sinergij (ki naj bi jih bilo za najmanj pet milijard), z javnim razpisom prodala lastniški delež v združenem podjetju. Za svoja lastniška deleža v Mlinotestu in Žitu bi tako lahko iztržila bistveno več, kot pa bosta s sedanjimi nepreglednimi politično-ekonomskimi kupčijami. Druga možnost bi bila, da bi prodala samo delež z javnim razpisom najboljšemu ponudniku. "Toda sklada sta izbrala tretjo, ekonomsko najmanj logično možnost, in sicer sta svoj delež v Mlinotestu prek noči prodala Vipi, v kateri nimata deležev. S tem sta onemogočila Žito, v katerem imata lastniški delež. Temu bi lahko rekli ekonomski avtogol."

Sklada očitke, tako kot tudi izračune Financ (v poslovnem dnevniku so izračunali, da sta Kad in Sod ob 36 milijonih tolarjev plusa zaradi prodaje deleža Vipi namesto Žitu zaradi posledičnega strmoglavljenja delnice Žita v enem dnevu izgubila 167 milijonov)

zavračata. Očitek o oportunitetni izgubi, ki jo povzroči nihanje cene, je po mnenju paradržavnih skladov neresen. "Verjamemo, da je trenutno nihanje cene delnic povezano z razvojem prevzemnega postopka, kar pa na dolgi rok ne bo oslabilo vrednosti Žita. Tako SOD kot KAD imata v portfelju tudi družbe, katerih vrednost raste iz dneva v dan. Vsekakor bomo za izstop iz lastništva Žita izbrali primeren trenutek in ustrezne pogoje." Nadalje zatrjujejo, da so delnice Mlinotesta prodali po najvišji ponujeni ceni, transparentno, v skladu s pravili in zakonodajo. Borzni analitik Valter Grilanc (BPH Medvešek Pušnik) tudi pravi: "Paradržavna sklada sta se odločila za prodajo njunih deležev po izteku roka za sprejem prevzemne ponudbe Žita, tako da prevzemne zakonodaje nista kršila. Seveda pa bi lahko razpravljali, ali je to v duhu prevzemne zakonodaje."

Licitacija, na kateri bi morda lahko dosegli višjo ceno, po zatrjevanju Kada in Soda ni bila možna opcija. Peter Groznik, predsednik zdaj že nekdanje vladne skupine za umik iz gospodarstva, sicer pa vodja upravljanja premoženja v KD Group, meni drugače: "Kje in kako je bil posel dogovorjen, ne vem. Pri vsem skupaj bi me kot davkoplačevalca skrbelo predvsem to, če prodajalca, Sod in Kad, nista po pridobitvi nove, višje cene s strani Vipe preverila, ali bi bila oba v javnosti znana Mlinotestova prevzemnika pripravljena ponuditi še kaj več".

Ker je pred nami privatizacija najpomembnejših slovenskih podjetij (banke, zavarovalnice, Telekom, SIJ ...), je ravnanje paradržavnih skladov še bolj problematično. Po mnenju Lahovnika je vse skupaj prešlo meje politične in poslovne higiene in postaja nekakšna tragikomedija prepletanja politično-ekonomskih interesov, pri čemer bodo račun za to predstavo plačali davkoplačevalci. Kot pravi, so tovrstne prodaje (para)državnih deležev signal vsem, da je, ne glede na morebitno višino ponudbe za nakup (para)državnih deležev in ostale pogoje, najpomembnejši politični kriterij. "To pa pomeni, da bo tudi zanimanje za odkupe deležev države, Kada in Soda ob različnih razpisih manjše. To se običajno izrazi tudi v nižji ceni, ki jo lahko država iztrži ob prodaji naložb. V ekonomskem jeziku bi lahko dejali, da se oportunitetni stroški nepreglednega prodajanja državnih naložb ter naložb Kada in Soda merijo že v desetinah milijard tolarjev. In glavnina privatizacije šele prihaja," opozarja Lahovnik.

Gospodarski minister Andrej Vizjak na vprašanja, ali se mu zdi ravnanje paradržavnih skladov sprejemljivo, takšen način izstopanja države iz gospodarstva pa dober za slovensko gospodarstvom, odgovarja: "Kot sem seznanjen, je bila ta prodaja izvedena po ustaljenem postopku - transparentno, na način, da je bila izbrana najboljša ponudba. In tak način prodaje podpiram."