Neomajano zaupanje v evro

V zadnjih štirinajstih dneh pred uvedbo evra kot denarne enote postaja to najpomembnejši logistični, ekonomski in marketinški projekt države. Pestra zgodovina denarja na Slovenskem in dosedanje menjave denarnih sistemov so nas generacijsko dodobra utrdile. Zato zamenjava tolarja z evrom ne bo posebej problematična. Prevzem evra je poleg priznanja in priložnosti, ki nam jih ponuja, tudi prvi pravi preizkus cenovne stabilnosti slovenskega gospodarstva.

Kratka zgodovina tolarja je ena od redkih pravih zgodb o uspehu. Tolar je tlakoval ekonomsko pot v politično suverenost slovenske države in pozneje tudi k stabilizaciji in razvoju njenega gospodarstva. V teh petnajstih letih se je uveljavil kot trdna in dobra valuta, za prebivalce je postal najbolj ugledna in državotvorna institucija. Toda z vstopom v EU smo se zavezali tudi evru. Politiki so se leta 2002 mimo skeptičnih ekonomistov modro odločili za čim hitrejši prevzem evra. To se je pozneje pokazalo kot ključni vzvod do končne cenovne stabilizacije in evropeizacije slovenskega gospodarstva.

Slovenija je prva med novinkami v EU, ki prevzema evro. Slovenski institucionalni gradualizem in makroekonomska skrb za uravnotežene razvoj so bili ključni za primerjalno uspešnost Slovenije pred drugimi državami. Estonija in Litva, ki veljata za zgled dinamičnih tranzicijskih gospodarstev, sta maastrichtske kriterije za las zgrešile in bosta v evrski čakalnici še najmanj tri leta. Madžarska in Češka sta se v devetdesetih letih spektakularno odpirali za tuje naložbe, toda hkrati zabredli v fiskalna neravnotežja in si nakopali previsoko inflacijo. Obe bosta verjetno prevzeli evro šele leta 2013. Poljska pa po švedskem zgledu celo napoveduje referendum o možnem sprejemu evra v letu 2010. Vse drugo je pomaknjeno v neopredeljivo prihodnost. V takšni politični geografiji je slovenska evropska zvezda razumljivo še bolj bleščava. Zato prevzem evra Sloveniji prinaša poseben položaj in utrjuje njen imidž uspešne države.

Toda ali bomo znali te prednosti tudi poslovno izkoristiti? Prednosti prevzema evra so v EU že dolgo znane. Prebivalci lažje potujejo in primerjajo relativne cene svojih nakupov, podjetja skoraj za desetino povečujejo trgovanje in poslovne integracije na notranjem trgu, na državni ravni se povečujeta pretok kapitala in globalne konkurenčne prednosti. Seveda nobeno kosilo ni zastonj. Močan evro, ki je stabiliziral inflacijo na rekordno nizki ravni, hkrati slabi izvozno konkurenčnost držav EU na globalnih trgih. Države evrskega območja so postale z monetarno centralizacijo še posebej občutljive na ciklične šoke in neusklajene strukturne reforme. Toda po letu 2005 evrsko območje vendarle oživlja. Letošnja gospodarska rast je z 2,6 % najvišja v zadnjih šestih letih, brezposelnost pada (7,7 %), inflacija je nizka in stabilna (2,2 %). Dobre napovedi v letu 2007 lahko skalijo zgolj davčna reforma v Nemčiji, gospodarska stagnacija v ZDA z drsenjem dolarja ter nepredvidljive politične krize.

Za Slovenijo je tem trenutku temeljnega pomena odnos EU in ECB do inflacije. Tako Barrosso v imenu evropske komisije kot Trichet na čelu ECB zagovarjata robustnost evra in stavita na obvladovanje evropske inflacije. To naj bi bil temeljni vzvod evropske konkurenčnosti in rasti. Evropska inflacija v zadnjih šestih letih med članicami divergira, in to kljub skupni valuti. Inflacijske razlike so večje kot v ZDA. Nanje vplivajo različne fiskalne politike, drugačna delovna zakonodaja in posebnosti inflacijskih pričakovanj. V velikih monetarnih prostorih te razlike niso nič posebnega. Problem pa je, če so te različnosti sistemske narave in lahko pospešujejo inflacijska pričakovanja med državami EU.

Prejšnji vikend je v Stockholmu Edmund Phelbs s svojim nagovorom ob podelitvi Nobelove nagrade za ekonomijo opozoril prav na to posebnost. Zapleteno razmerje med rastjo, zaposlenostjo in inflacijo krojijo endogena inflacijska pričakovanja, ki so odvisna od vrste ekonomskih, političnih, socioloških in povsem psiholoških dejavnikov. Phelbsovo opozorilo si velja zapomniti. Preventivno brzdanje inflacije na račun rasti, kot to rada počne ECB, je lahko enako nevarno kot keynesijansko pospeševanje gospodarstva na račun nekaj višje inflacije, kot to pogosto počnejo nekatere članice. Nizkoinflatorna rast je zato predvsem domena dobrih strukturnih politik in psihološkega obvladovanja inflacijskih pričakovanj.

V Sloveniji nismo imuni pred tem. Delimo evropske dileme glede monetarne politike in usode evra, hkrati pa prevzem evra stopnjuje nevarnosti prehodne inflacije. Ključno vprašanje je, ali lahko prehoden inflacijski pritisk zaradi menjave valut zamaje inflacijska pričakovanja in zlomi cenovno stabilnost v naslednjih letih. Nevarnost obstaja, toda tveganja kljub temu niso posebno velika. Razmere so protislovne. Na eni strani je velika priložnost za popravke cen, na drugi se povečuje družbena odgovornost in kritičnost za takšno ravnanje. Trgovinski koncerni oglašujejo odgovorno ravnanje s cenami in hkrati dražijo izdelke. Čeprav država nima velikih pristojnosti, ljudje verjamejo v njene nadzorne mehanizme in sposobnosti pri brzdanju evrskih podražitev. Inflacija je že nekaj časa politično nezaželena in to je najboljše ekonomsko zdravilo za njeno omejevanje.

Dvig cen zaradi zlorab, ki jih dopušča navzgor obrnjeno zaokroževanje cen in priložnost dviga cen, ki so jo mnogi morda čakali, niso posebno nevarni. Ključno je, da s tem ne omajamo zaupanja v evro in stabilna inflacijska pričakovanja. Mirnost in prepričljivost monetarnih oblasti pri prevzemu evra je tukaj enako pomembna kot sposobnost vlade, da ima prepričljive ekonomske razvojne rešitve. Strah pred podražitvami se ne sme preleviti v strah pred nesposobnostjo oblasti, ki potem vodi do razpada zaupanja in zloma stabilnih inflacijskih pričakovanj.

Ekonomska logika in veriga odgovornosti pri uvajanju evra sta jasni. Uspeh prevzema evra ni vprašanje vere, temveč učinkovitih ravnanj. Tanka političnoekonomska meja inflacijskih pričakovanj je pri tem dovolj zlovešča, da se je danes vsi dobro zavedajo, od Washingtona do Bruslja in celo Pekinga. Ljubljana, pravijo, naj bi bila nekje ob tej poti.