V božjih rokah

Sprejeti Zakon o verski svobodi (ZVS), ves politični cirkus v parlamentu in tudi v javnih razpravah, dokazuje predvsem troje. Najprej, da politični kompromis glede vloge cerkva in religije v družbi, zlasti najvplivnejše RKC, še vedno ni mogoč in tako ohranja tradicionalno slovensko ločnico med levico in desnico. Drugič, da so v javni razpravi namesto izrazito politično-ekonomske interpretacije prevladovali sociološki in pravni vidiki. In na koncu, da verske institucije še vedno tičijo v ekonomski informacijski megli, ki na koncu še najbolj škoduje njihovi lastni samopodobi.

Zakon ima zavajajoč libertaren naslov. Dejansko ne govori toliko o vrednotah in prakticiranju verske svobode, temveč bolj o družbenih, ekonomskih in pravnih razmerah, v katerih lahko delujejo različne verske skupnosti. Pri tem sta trčili dve nasprotujoči si viziji regulacije cerkvenih institucij ter verskih skupnosti. Prvi vidijo Slovenijo kot postsocialistično družbo, z razmeroma strogo ločenostjo države od cerkve, liberalnimi načeli registracije verskih skupnosti in omejenim programskim javnim financiranjem cerkvenih družbenih storitev. Drugi zagovarjajo široko socialno-ekonomsko vpetost cerkve v družbeno življenje in obsežno pasovno javno financiranje njenih organizacij, storitev in uslužbencev, zato pa v veliki meri omejujejo pogoje registracije in s tem tudi pravice do koriščenja javnih finančnih ugodnosti.

Zakon naj bi zagotavljal pozitivno diferenciacijo glede na vlogo, velikost in vplivnost različnih cerkva in tako po logiki reči preferira predvsem RKC. Kritiki menijo, da preveč širi družbeno dejavnost cerkva in vire financiranje države in dejansko vzpostavlja svojevrstno neenakost možnosti. Zakon verske institucije razume kot prostovoljne nepridobitne organizacije, ki zadovoljujejo javni in ne zgolj zasebni interes ljudi. Tako potrjuje religijo kot nekakšno javno dobrino, ki zahteva javno financiranje. Nova slovenska oblast je tukaj ubrala povsem drugačno pot kot v kulturi, šolstvu ali zdravstvu. Tam zagovarja tržni model, tukaj povečuje vlogo države, v obeh primerih pa stavi na koristi javno-zasebnega partnerstva.

V evropski tradiciji obstaja tesen preplet države in cerkve. Religijo ljudje stoletja doživljajo in sprejemajo kot javno dobrino, in to ne glede na stopnjo svoje vernosti. Religijski svet je tako globoko prežet z našim načinom življenja, da dejansko niti ne omogoča prave svobodne izbire. Hkrati pa je postmodernemu relativizmu ta povezanost postala vedno bolj del "avtoriziranega spomina" (Hervieu-Leger), tradicije, in manj navezanosti na versko prakso cerkva. V evropski tradiciji je vzpon ekonomskega liberalizma, politične demokracije in humanističnega racionalizma del evropske sekularizirane eshatologije, ki je pomenil izgon cerkve iz posvetnega raja. Toda cerkev je kljub temu ohranila tržni položaj glede svojega javnega delovanja.

Postmoderna evropska formula je jasno prepoznavna. Ljudje sprejemajo religijo kot del tradicije in življenjske samoidentifikacije, vedno bolj pa zavračajo religijsko obredno prakso. Zato ostajajo bolj nominalno kot realno lojalni svojim cerkvam. Verujejo brez strogega pripadanja cerkvi. Od tod tudi presenetljivo dejstvo, da religijska vitalnost v okviru evropske cerkve ni povezana z njeno finančno močjo. Nekatere najbogatejše evropske cerkve so najšibkejše glede verske participacije, kot na primer v Nemčiji ali Skandinaviji. Nasprotno pa veliko revnejše cerkve v postsocialističnih državah povečujejo svoj institucionalni in politično-ekonomski vpliv, kot velja za Poljsko in Hrvaško. Denar torej ni niti ključna niti odločujoča determinanta položaja in družbenega vpliva cerkve.

RKC je v zadnjih stoletjih prevzela vse spretnosti globalne korporacije, Kristusovo dediščino pa razvila kot največji in zgodovinsko nepresežen marketinški projekt. Tudi v Sloveniji je njena ambicija, da stopi v svet javnih storitev na področju izobraževanja, kulturne dediščine in različnih oblik socialne pomoči, povsem legitimna. Po logiki reči to zahteva določeno politično-ekonomsko prerazdelitev bogastva, javnih financ in družbene moči. Z ekonomskega vidika so stvari jasne. Če religiji priznamo značaj javne dobrine, cerkvi položaj neprofitne organizacije, veri pa vlogo socialnega kapitala, potem je javno financiranje sprejemljivo do meje, ko se družbene koristi izenačijo s stroški njihovega delovanja. Ker imajo cerkvene institucije običajno nižje transakcijske stroške, ohranjajo kolektivni značaj korporativne lastnine in ne dovoljujejo privatizacije zasebnih koristi, so pri opravljanju storitev racionalnejše kot njihovi običajni tržni konkurenti. Javno financiranje, od subvencij do davčnih olajšav, je torej lahko povsem racionalna javna ekonomska odločitev.

Levičarji nimajo prav, ko nasprotujejo javnemu financiranju cerkva, in podobno velja tudi za liberalistične nasvete, da naj verski trg sam financira cerkvene dejavnosti. Težave tičijo drugod, v načinu delovanja samih cerkvenih institucij. Če jim z javnim financiranjem priznamo status javne korporacije, potem mora biti njihovo poslovanje javno in transparentno. Toda cerkve najraje delujejo kot nekakšne države v državi, kot tihi nišni tržni monopolisti. Ste kdaj opazili, da bi pri nas župnije in škofije v Družini ali Financah javno razkrivale ekonomiko svojega delovanja, premoženjske bilance in letne proračune? Javno delovanje cerkva zahteva javni menedžment in javno odgovornost. Če država financira splošno delovanje cerkva, potem mora zahtevati tudi transparentnost njihovega poslovanja. In to je ključna, čeprav spregledana pomanjkljivost novega zakona o verski svobodi.

Vere in cerkva danes ne potrebujemo zaradi družbene morale, lahko pa ponudijo racionalni ključ socialnega kapitala in učinkovite javne storitve. Agnostiki in ateisti se ne obnašajo nič manj moralno kot verniki, v družbi enakih možnosti veljajo sposobnosti slehernika in ne božja milost. Vlogo in položaj cerkva je zato treba normalizirati v obeh smereh. Država jim mora priznati družbeni status, cerkve pa morajo kljub posvečenim poslanstvom delovati kot javne korporacije. Vse drugo pa lahko ostane še vedno v božjih rokah.