Plan B

Dan Zemlje že vrsto let pomeni predvsem praznik za ideološko prepričane okoljevarstvenike na lokalni ravni. Politični marketing glede podnebnih sprememb bo to že jutri spremenil in politiki bodo zagotovo iz tega naredili veliko bolj spektakularno nacionalno predstavo. Toda že pojutrišnjem bo vse skupaj osrednja tema globalne ekonomike in takrat bodo vsi dnevi v letu dejansko posvečeni reševanju planeta Zemlje. Pri nas so nevladne organizacije v teh dneh predstavile Plan B za Slovenijo, ki ponuja alternativno vizijo razvojnih dokumentov in trajnostnega razvoja Vlade RS.

Ideja za Plan B izhaja iz naslova knjige Lesterja R. Browna (2004), v kateri opisuje reševanje planeta Zemlje pred razvojnim stresom naše civilizacije. Brown je poleg Carsonove (Silent Spring, 1962) in ekonomista K. Bouldinga (Economics of spaceship earth, 1966) v skupini okoljevarstvenih gurujev, ki so pred več kot štiridesetimi leti spodbudili široko okoljevarstveno gibanje o planetu Zemlji. Ko je nekaj let pozneje Rimski klub z zakoncema Meadows opozoril na Meje rasti (1972) in je Brown leta 1974 ustanovil vplivni World Watch Institute, se je zdelo, da je krog sklenjen. Zemljo smo začeli obravnavati kot planet, ki ima na eni strani omejene naravne vire in sposobnosti prilagajanja, hkrati pa je začela rasti zavest o odgovornost ljudi za njen prihodnji razvoj in naše skupno preživetje.

Toda ekološka gibanja so bila varno spravljena v omote civilnih gibanj. Celih dvajset let so ekološke teme potrebovale do meja globalne politike (ZN, Svetovna banka) v devetdesetih in nadaljnjih deset let do globalnih ekonomskih ocen ekoloških škod, ki jih povzroča neomejena gospodarska rast. Leta 1992 je Rimski klub (Beyond the Limits) napovedal svoj Scenarij 3, da imamo do leta 2100 še vedno čas, da se izognemo katastrofi, če bomo ravnali dovolj hitro, učinkovito in pametno. Toda leta 2002 je ameriška skupina znanstvenikov pod vodstvom Mathisa Wackernagla ta optimizem opustila. Skupno razvojno povpraševanje na globalni ravni je prvič preseglo regeneracijsko sposobnost planeta nekje okoli leta 1980, leta 2000 to zemeljsko kapaciteto že presegamo za petino. Globalna rast in ves potrošniški balon sta torej utemeljena na presežnem izkoriščanju naravnih, ekonomskih in socialnih virov planeta Zemlje.

Ekologi se ob vsakem dnevu Zemlje še vedno sklicujejo na moralne vrednote in zavest o drugačnem ravnanju ljudi. Toda z moralnimi pozivi, usmerjenim sicer k drugačnim ciljem, ne uspevajo niti cerkve, ki imajo za seboj dolgo tradicijo in izjemno razvit mrežni marketing. Ekološke vrednote so preprosto prešibke, utopljene so v komercializaciji vsakdanjih občutij in sistematičnega podcenjevanja finančnih in drugih tveganj. Države in njihova politična moč prav tako ne morejo najti globalnega političnega konsenza o reševanju planeta. Zato na koncu ostajajo predvsem ekonomski interesi in spodbude. Trgi so veličastni informacijski stroji, ki pa pogosto odpovedo pri obravnavi javnih dobrin, socialne enakosti in sonaravnega razvoja.

Kje tiči težava? Očitno postajajo trgi napačni informacijski stroj. Ne vključujejo vseh informacij, ne priznavajo vseh stroškov, ne vrednotijo prav naravnih virov in škod, ki jo povzroča onesnaževanje zraka, zemlje in vode. Kdaj bodo v ceni cigaretne škatlice všteti tudi stroški zdravljenja pljučnega raka, kako vključiti v cene blaga stroške njihove razgradnje, kako ekonomiko starih energetskih virov povezati s stroški razvoja novih alternativnih tehnologij in podobno ... Ekonomski napredek temelji na ekološkem primanjkljaju, stroških, ki jih nihče ne priznava in jih tudi ni pripravljen plačati. Ekonomisti smo po naravi reči slepi zagovorniki svobodnih trgov, ki jih dejansko izkoriščajo onesnaževalci, in to smo vsak po svoje vsi prebivalci, podjetja in države tega planeta. Prisvajamo si koristi naše blaginje in socializiramo stroške na račun drugih, tudi prihodnjih generacij. Socializem je propadel, ker ni dovolil trgom, da razkrijejo ekonomsko resnico. Kapitalizem se bo morda rešil, če bodo trgi spregovorili z ekološkim jezikom. Potrebujemo torej ekološko računovodstvo, vključevanje okolja v poslovanj podjetij in javne finance držav. Svet potrebuje ekonomiste, ki mislijo in delajo kot ekologi.

Plan A ponazarja sedanjo razvojno paradigmo in strateške razvojne dokumente vlade. Plan B ponuja nekakšno alternativo in novo podobo eko-socialnega tržnega gospodarstva. UMAR v letnem vladnem Poročilu o razvoju (2007) priznava, da je najbolj problematično trajnostno področje prav okolje. Slovenija ima visoko energetsko intenzivnost, emisijsko intenzivne industrije, problematičen razvoj prometa ... Kaj torej storiti? Kako nadomestiti obglavljene ekonomske reforme in netrajnostno naravnane nacionalne razvojne projekte (2007-2023)? Vladni Plan A ne deluje, ga lahko nadomesti Plan B, ki ga ponuja civilna družba?

Vlada ponuja predvsem ekonomske dejavnike konkurenčnosti, Plan B gradi na ekoloških vzvodih. Tudi cilji, vizionarski pogum in osrednji projekti so različni. Plan A je bolj zavezan ekonomskim merilom in izvedljivosti, Plan B je ciljno pogumnejši na socialnem in zlasti okoljskem področju. Plan B temelji razvoj na prilagajanju globalnim klimatskim spremembam, vladni Plan A pa vsaj do volitev ne predvideva poslabšanja političnega vremena. Nabor vladnih projektov v Resoluciji (2007-2023) nima prave sonaravne teže, Plan B je glede tega zelo ekološki in veliko bolj zahteven. Toda pri obeh ni pravega vrednotenja projektov, Plan B se je za sedaj temu celo v celoti izognil. Vlada se sklicuje na reforme, Plan B jih predvideva šele v svojem nadaljevanju v letu 2008 (Plan B 2,0 po Brownovem vzoru). Za nameček Plan B stavi na civilni dialog, neformalno učenje in na koncu razglaša novo zeleno javno finančno reformo. Vsega tega vlada nikoli ni niti predvidevala.

Plan B naj bi Slovenijo predstavil kot zgled trajnostnega razvoja, sonaravnost pa kot našo konkurenčno prednost. Predsedovanje EU bi lahko bila priložnost za uveljavljanje takšne razvojne paradigme. Toda zato ne potrebujemo zgolj nadgradnje Plana A s Planom B, temveč zamenjavo samih političnih nosilcev. Teh pa ni najti niti na dan Zemlje in bojim se, da tudi druge dni ni veliko bolje.