Matej Rovšek, ravnatelj zavoda za usposabljanje Janeza Levca / "Nekritično zavzemanje za integracijo je totalitarizem"

Strokovnjaki opozarjajo, da se bo število oseb s posebnimi potrebami v EU v prihodnjih dvajsetih letih bistveno povečalo. Je za to kakšen poseben razlog?

Gre za dva razloga. Prvi je čedalje bolj izpopolnjen proces diagnosticiranja. Danes je mogoče odkriti bistveno več otrok s posebnimi potrebami, kot je bilo to mogoče nekoč. Lahko bi celo rekel, da sodobna družba umetno proizvaja otroke s posebnimi potrebami. Po drugi strani pa gre tudi za proces hitrih družbenih sprememb. Že na ravni osnovne šole so otroci spodbujeni k tekmovalnosti, starši imajo zanje čedalje manj časa, zaradi strahu pred potencialnimi nevarnostmi jim omejujejo socialne stike ... zaradi vsega tega naraščajo čustvene in vedenjske motnje oziroma motnje v socialni integraciji. Preprosto povedano: če bi ti otroci živeli na Luni, motenj ne bi imeli ali pa bi se izražale popolnoma drugače. Večje število motenj je brez dvoma odsev našega odnosa do dela, saj smo Slovenci znani deloholiki, pa tudi našega odnosa do znanja, saj sledimo evropsko-ameriškemu trendu, po katerem je znanje fetiš. Povrh vsega smo pod vplivom kapitalizma. Otroci vse to zelo težko prenašajo.

Je odločitev strokovnih komisij o usmeritvi otrok s posebnimi potrebami vedno sprejeta na objektivnih kriterijih, še posebej ko gre za mejne primere?

V Sloveniji imamo zelo malo strokovnjakov in komisij, ki so usposobljeni za teste, ki v zelo kratkem času prinesejo relevantne rezultate. Do novembra lani, ko se je spremenil zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, je bilo v državi 46 komisij, zdaj pa se to število bistveno zmanjšuje. Na ministrstvu za šolstvo so namreč ugotovili, da je bil dosedanji sistem usmerjanja predrag. Še huje je, da lahko komisija mnenje o usmeritvi po novem izda, ne da bi otroka sploh videla. Zaradi te katastrofalne določbe so mnogi nekdanji člani iz komisij protestno izstopili. Ob sprejemanju zakona sem se udeležil seje na parlamentarnem odboru za šolstvo, vendar je glasovalni stroj vse moje pripombe povozil.

Kako pogosto se starši ne strinjajo z odločitvijo strokovne komisije?

Z zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami smo starše zavedli, ker smo jim dali občutek, da imajo možnost izbire, kar pa ne drži. Starši imajo tri možnosti. Prva je ta, da otroka sploh ne pripeljejo pred komisijo, pač pa ga avtomatično vpišejo v prvo večinsko osnovno šolo. Takšni otroci niso uradno prepoznani kot otroci s posebnimi potrebami, zaradi česar v šoli niso deležni nobene dodatne pomoči. Druga možnost je, da na komisijo dajo zahtevek, ko pa izvejo, da bo njihov otrok moral v prilagojeni program, postopek usmeritve prekinejo. Tretja možnost pa je pritožba na drugostopenjsko komisijo že po izdani odločbi komisije prve stopnje.

So pričakovanja staršev glede tega, kaj njihovi otroci v resnici zmorejo, zelo nerealna?

Pogosto. Dolgo časa sem bil prepričan, da sta glavni problem stigme lokacija in ime naše šole. Pa se je izkazalo, da je vsaj toliko, če ne še bolj problematična predpostavka staršev, da bo njihov otrok zmogel vsaj prilagojen program z znižanim standardom znanja. Ko se izkaže, da gre v resnici za zmerno motnjo in da se mora otrok prepisati v posebni program, je to za starše hud udarec. Takrat se razblinijo še zadnje iluzije.

Koliko otrok kljub lažji motnji v duševnem razvoju obiskuje večinske osnovne šole?

V Ljubljani je takšnih otrok približno 1800. Vsaj tri četrtine teh brez večjih težav izdela večinsko osnovno šolo. Preostala četrtina pa ima hujše težave pri doseganju minimalnih standardov znanja oziroma teh standardov sploh ne doseže.

Bi bilo zanje boljše, da bi bili v Levcu?

Od 1800 jih vsaj 1600 verjetno ne sodi v Levca. Je pa res, da ostalih dvesto v osnovni šoli neznosno trpi. Večina od teh dvestotih otrok gre sicer skozi proces usmerjanja, a v posebne šole ne pridejo zaradi pritiska staršev ali zaradi mnenja tistih strokovnjakov v komisijah, ki pretirano poudarjajo integracijo. Posledice so hude. Otroci sicer končajo osnovno šolo, ker jih po zakonu nihče ne more prisiliti v ponavljanje prvih šestih razredov. Toda potem so prepuščeni sami sebi. Ne morejo uveljavljati pravic, ki bi jim lahko pripadale na podlagi delovne in socialne zakonodaje.

Vprašanje je, kaj je bolj v otrokovem interesu: da je zaradi manjših intelektualnih sposobnosti zasmehovan v večinski šoli ali da ima nalepko z Levca ...

Ključno je, da vsak otrok obiskuje tak program, v katerem doživlja uspehe, nima poškodovane samopodobe in ima partnerske socialne stike z vrstniki. Specializiranih ustanov ne moremo ukinjati, dokler se v večinskih šolah ne zagotovi izvajanje programov, ki bodo prilagojeni sposobnostim otrok s posebnimi potrebami z vsemi nadstandardnimi servisnimi dejavnostmi. Za otrokov razvoj je zagotovo bolj spodbudno, če je uspešen v posebni šoli, kot da je zadnji med zadnjimi v večinski šoli. Sam se sicer absolutno strinjam s tezo 'ena šola za vse'. Ne mislim pa te teze uporabljati kot farso.

Hočete reči, da pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v običajne šole ni dobro pretiravati ...

Absolutno. Najboljša integracija je na ravni socialnih odnosov. Pri igri ni sistemskega konflikta. To je vsaj za zdaj tudi edini možen način integracije ali boljše rečeno inkluzije. Izraz integracija namreč pomeni, da se mora otrok prilagajati šoli, inkluzija pa, da se šola prilagaja otroku.

Politika EU zahteva vključitev otrok s posebnimi potrebami v običajne šole ...

Evropska unija članicam ne zapoveduje, kolikšen odstotek otrok s posebnimi potrebami mora imeti v osnovnih šolah. EU-konvencije določajo le, da naj se vključitev izvaja v čimvečji meri in tam, kjer je to mogoče. Države pa to upoštevajo zelo različno. Flamci imajo na primer kar 4,5 odstotka celotne populacije otrok v specializiranih šolah. Na drugi strani imate Angleže, ki so šli v totalno vključitev, pa se zadeva ni obnesla, zato so čez nekaj let spet začeli graditi posebne šole. Starši so namreč ugotovili, da so nekdanje posebne šole otrokom z lažjo ali zmerno duševno motnjo nudile bistveno boljši servis, kot so ga bili deležni v integriranih šolah. Vsak dan poslušamo o enakih možnostih, solidarnosti, integraciji, antidiskriminaciji in drugih postmodernih vrednotah, vendar se ne zavedamo, da smo za uresničitev teh načel preprosto preveliki egoisti. Žvečimo obrabljene fraze, ko pa smo postavljeni pred situacijo braniti te vrednote, se zalezemo pod stotine opravičil, predsodkov in sprenevedanja. Zavedati se moramo, da je dejanje za solidarnost in integracijo hkrati tudi raztapljanje naše sebičnosti. Kadar se to nanaša na otroke s posebnimi potrebami, je še toliko hujše, saj tekmovanje, kdo bo bolj human in postmoderen, otroku večinoma bolj škoduje kot koristi. Tako se pogosto sprašujemo, ali je vključitev otrok s posebnimi potrebami v večinske šole namenjena staršem, strokovnjakom ali dejansko otrokom. Nekritično zavzemanje za integracijo je totalitarizem. Prav tako ne pristajam na diskusijo za ali proti vključitvi. Tukaj ne more biti samo ena resnica, saj ima vsak otrok svojo zgodbo in torej svojo resnico.

Je integracija ta trenutek v Sloveniji sploh izvedljiva?

Po mojih izkušnjah integracija oseb z motnjami v duševnem razvoju ne more biti uspešna, dokler osnovne šole ne bodo imele ustrezno prilagojenih programov. Sedaj je vključitev učenca z motnjo v duševnem razvoju neprimerna in s pedagoškega vidika nemogoča. To je tako, kot da bi vas ta trenutek zaprl v raketo in vam rekel, da jo šofirajte na Mars. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami iz leta 2000 v 16. členu sicer določa, da se prilagojeni programi izvajajo tudi v večinskih šolah v rednih oddelkih ali izven njih. Vendar se to določilo v praksi ne uresničuje. V Sloveniji iz preteklosti sicer obstaja sedemnajst osnovnih šol, ki izvajajo po tri programe hkrati. Poleg večinskega programa z rednim izobrazbenim standardom imajo še prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom in poseben program za otroke z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju. To so tudi edine šole, ki nudijo vsaj približno tako obliko vključitve, kot jo poznajo na Švedskem, kjer je integracija v praksi najbolj uresničena. A treba se je zavedati, da tudi na Švedskem otroci z zmernimi, težjimi in težkimi duševnimi motnjami niso pomešani z ostalimi vrstniki. Skupaj so samo pri določenih dejavnosti, kot sta na primer likovni pouk ali šola v naravi. Redne oddelke obiskujejo le učenci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, pri čemer so posebej za njih prilagojene tako metode dela kot cilji.

Koliko od teh 17 šol je v Ljubljani?

Nobena. Vse so na periferiji. Te šole seveda niso nastale zato, ker bi se načrtno uvajala integracija, pač pa, ker so se občine zaradi manjšega števila otrok odločile, da ne bodo gradile dveh šol.

Imamo v Sloveniji za integracijo dovolj ustrezno izobraženega kadra in ustrezne materialne možnosti?

Naša država šolskemu sistemu na splošno namenja veliko denarja, še posebej v primerjavi s sosednjo Avstrijo ali Italijo. Na festivalu sem govoril s kolegom iz Celovca, ki se je pritoževal, da njihova specializirana šola že tri leta prosi za denar za priklop interneta. V tem smislu smo na Levcu v boljšem položaju, saj imamo internet že nekaj let v vseh učilnicah. V Sloveniji je denarja za integracijo dovolj, če bi ga le znali pravilno razporediti. Zatika pa se drugje. Zakon omogoča vključitev otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju, torej prav tistih učencev, ki so že večinoma v večinskih šolah. Ministrstvo za šolstvo pripravlja izhodišča za izvajanje dveh programov hkrati v istem razredu na eni od večinskih osnovnih šol v Ljubljani. Če bi ugotovili, da bi bilo tako otroke možno uspešno vključiti, bi bili že bližje pravi integraciji.

Kolikor vem, so na ministrstvu za šolstvo na idejo o poskusnem integracijskem razredu pristali šele po pritisku staršev zaradi neuresničevanja 16. člena zakona. Sprašujem se, kako iskrena je želja sedanje garniture ministrstva po uvedbi integracije?

Po mojem občutku je na direktoratu za osnovno šolo kar nekaj volje, da bi 16. člen uresničili v praksi. A tudi najboljše želje se ustavijo pri kalkulaciji stroškov.

Bi bili stroški integriranega razreda dejansko višji?

Po mojem bi bil strošek na učenca s posebnimi potrebami enak ali vsaj ne bistveno višji. Bi se pa zagotovo povečal strošek na učenca brez motnje, saj bi bilo teh v razredu namesto 25 samo še deset. Pa ne gre samo za stroške. K temu spadajo še mnogi drugi stroški in težave, ki bi jih prepoznali šele po uvedbi tega projekta. Po drugi strani se ministrstvo zaveda, da trenutni sistem deluje dobro. Ni torej pametno, da bi dobro delujoč sistem kar čez noč razsuli na prafaktorje, samo zato, da bi zadostili črki zakona ali lažnemu humanizmu.

Je res, da v devetletki, ki ima program prilagojen tudi za otroke s posebnimi potrebami, še vedno ni na razpolago primernih učbenikov?

Na ministrstvu si v zadnjih dveh letih prizadevajo, da bi to diskriminacijo odpravili. V ta namen so odobrili sredstva, tako da je del učbenikov tik pred izdajo. Bojim se le, da se bo program do takrat, ko bodo pripravljeni vsi učbeniki, tako spremenil, da bo treba vse skupaj začeti na novo.

So plače učiteljev enake kot v večinskih šolah?

Ne. Za zdaj so za deset do dvajset odstotkov višje, ker naši učitelji prejemajo tako imenovani defektološki dodatek. Na žalost naj bi se z novim zakonom o plačah javnih uslužbencev ta dodatek ukinil. To pomeni, da razlik v plačah ne bo več. Razen seveda, če bodo šolski sindikati ministra Viranta v pogajanjih prepričali, da bi bil poklic specialnega pedagoga uvrščen za razred višje kot poklic učitelja. Toda tudi v tem primeru bodo plače višje le za štiri odstotke.

Domnevam, da je za otroke z motnjami v duševnem razvoju predvideno daljše obdobje šolanja ...

Za učence z lažjo motnjo je predvideno šolanje do 18. leta starosti, vendar program praviloma končajo pri 14 ali 15 letih. Glede podaljšanega šolanja otrok z zmerno težjo in težko motnjo pa se že nekaj časa bije hud boj med ministrstvom na eni strani ter šolami s prilagojenim programom in zavodi na drugi. In to kljub dejstvu, da je republiški svet za splošno izobraževanje že pred skoraj dvema letoma potrdil javno veljavni program, po katerem imajo ti mladostniki pravico do podaljšanega šolanja do 21. oziroma 26. leta starosti. Argument ministrstva je, da zakon o osnovni šoli predvideva samo šolanje do 18. leta starosti. Mnogi pravniki pa dajejo prednost zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki v 13. členu določa, da trajanje posebnega programa določi program sam. In v tem programu je določeno, da je šolanje mogoče podaljšati do 26. leta starosti. Največja ironija tega spora z ministrstvom pa je, da se v praksi takšno podaljšano izobraževanje izvaja že štirideset let. Ne gre torej za noben nov strošek. Obstaja pa tudi bolj pragmatičen argument za podaljšanje izobraževanja. Dejstvo je, da prostih mest v delovno-varstvenih centrih ni in da je na čakalni vrsti po neuradnih podatkih kar 650 mladostnikov. Glavna težava je, da je ministrstvo za delo prvo koncesijo razpisalo šele aprila letos, torej šele po dveh letih in pol, pa še to samo za petdeset novih delovnih mest za vso državo. Številka je absurdno majhna, kajti treba je vedeti, da samo na naši šoli na odhod v center čaka 15 do 20 mladostnikov.