Zakaj že?

Splošni pogled se Jožeta Pučnika spominja kot voditelja Demosa, kot politika, ki je tesno povezan z ustanovitvijo slovenske države, kot podpredsednika vlade, kot vodjo socialdemokratske stranke, kot predsednika parlamentarne komisije, ki je preiskovala množične povojne poboje, kot predsedniškega kandidata '90, kot prvega publicista, ki je leta 1987 napisal, da bi morali v državi uvesti parlamentarno demokracijo, in kot disidenta, ki je sedem let presedel po ječah, potem pa za dvajset let emigriral v Nemčijo.

Leto 1964.

Na uredništvu revije Perspektive poteka sestanek, na katerem so zbrani člani uredništva. Povsem običajni ritual, ki poteka po revijah in časopisih? Nikakor, na sestanku je bil glavni govornik partijski voditelj Stane Kavčič. V zgodovini sicer ohranjen kot najbolj simpatični komunistični voditelj in predsednik neoliberalne partijske vlade je kot predsednik ideološke komisije Zveze komunistov prišel perspektivašem povedat, da bodo revijo ukinili, če bo še naprej objavljala članke Jožeta Pučnika.

Kaj pa je pisal Pučnik leta 1964?

Pod inicialkama J. P. je v Perspektivah, št. 32, ponatisnil pismo o šolskih počitnicah, ki ga je v Kmečkem glasu objavila učenka iz Žužemberka. "Počitnice preživljam doma, da pomagam staršem pri delu. Čeprav smo zelo utrujeni, se zgodi, da včasih kar zaspati ne moremo. (...) Zelo se veselim začetka šole, ker se v šoli odpočijem ..."

Zakaj bi ta agonija sploh bila sporna? Trdo življenje kmetov je bilo često predmet literature. Seveda, toda Pučnik je napisal komentar: "Pripomniti je, da je v takih primerih absurdno iskati individualne krivce za socialni položaj kmečkih otrok. Absurdno zato, ker je taka življenjska situacija neločljiva sestavina socialnih in politični razmer po naših vaseh."

Kaj implicite pripoveduje Pučnik leta 1964? Spregovori o kmečki revščini, toda namesto da bi iskal individualne vzroke, nakaže, da je poglavitni vzrok politični režim.

Spet pod inicialkama J. P. napiše feljton, v katerem ironizira "intelektualno elito", ki ji noben sistem ne pride do živega. "Pametnemu človeku je vseeno, če živi v diktaturi totalitarnega tipa ali pa v demokraciji pristne parlamentarne ureditve." Kaj vratolomnega sporoča Pučnik? S pomočjo feljtonističnega žanra podstavi podmeno, da v družbi obstaja bodisi diktatura bodisi pristna parlamentarna ureditev. Pred bralca je položil bogokletno sklepanje: Jugoslavija ni primer pristnega parlamentarizma, torej je diktatura!

Že v naslednji številki 33-34 Pučnik pod izpisanim imenom napiše razpravo "O dilemah našega kmetijstva". Zoper sistem podržavljenega kmetijstva postavi idejo kmečke srenje oziroma individualnega kmeta, ki sta lahko temelj za uspešen razvoj kmetijstva. Pučnik zopet ne predlaga popravkov posameznega detajla, ampak zoper partijsko idejo kolektivizacije kmetijstva postavi spremembo gospodarskega sistema.

Svoj zadnji članek za Perspektive objavi v št. 35, v kateri napiše kritiko filma "Iz oči v oči". Angažiranega jugoslovanskega filma, ki prikazuje samovoljo partijskega direktorja v podjetju, ki se mu nazadnje uprejo dobromisleči komunisti in ga odstavijo. In kaj je Pučnikova poanta? Da je film romantična potegavščina.

In tokratni greh? Preberimo raje Staneta Kavčiča, ki je obračunal s Pučnikovo filmsko kritiko: "Politični zaključek je jasen: ker je Zveza komunistov postala do kraja sterilna, birokratska, nesposobna razrešiti protislovja, je treba iti v boj, je treba pogumno, tudi za ceno svojih služb postaviti in organizirati novo silo. Kaj se to pravi? Organizirati novo politično stranko, ki bi prevzela razvoj v svoje roke; zaminirati ves ta sistem? To predlaga pisec tega članka!"

Kaj je torej fatalni spopad s Kavčičem oziroma partijo? Pučnik v vseh tekstih implicira, nakazuje ali namiguje, da je parlamentarna demokracija učinkovitejši in bolj demokratičen model družbene ureditve. Zanj ni rešitve v popravkih sistema, kar je počela jugoslovanska komunistična oblast, ki je na vsakih deset let spreminjala ustavo, uvajala enkrat državno gospodarstvo, drugič liberalizem, tretjič samoupravljanje. Sociolog Županov je to ocenjeval kot bit jugoslovanskega režima, ki sploh ni mogel obstajati drugače kot v permanentni krizi. Toda zakaj je bila njemu dovoljena sociološka kritika, Pučnik pa je zaradi nje sedel po zaporih?

Sociolog Jože Pučnik je bil v svoji biti politik, saj obstoječega stanja ni le opisoval, ampak je ponujal in iskal rešitve. Njegovo rešitev, da je treba razpisati svobodne večstrankarske volitve, je slovenska družba leta 1990 sprejela s konsenzom. Zakaj s svojimi idejami ni uspel leta 1964?

Takrat je stala na eni strani partija, na drugi pa skupine publicistov in intelektualcev, ki so resda kritizirali posamezne anomalije, vendar pa je njihov miselni svet ostajal komunistični režim. Skratka, šlo je za strategije, kako spreminjati svet znotraj danih okvirjev. Pučnik je to shemo usodno presegel. Vendar pa Pučnik ni bil travma za režim samo zaradi idej, ampak zaradi svoje osebnosti kot take. Zaporna kazen je imela namreč funkcijo človeka zastrašiti in mu za zmeraj izbiti prevratniške ideje. Kavčič je perspektivaše dobesedno oštel: "Komaj je Pučnik prišel iz zapora, že je sedel in začel urbi et orbi soliti pamet vsem; enkrat kmetom, enkrat Zvezi komunistov, pojutrišnjem se bo spravil na našo zunanjo politiko. Namesto da bi rekli: dragi Pučnik, lepo tiho bodi in nekaj let delaj! Vi pa mu na široko odprete vrata v revijo."

Skratka, Pučnik je negiral lik klasičnega slovenskega intelektualca, ki je bil politično previden, ki z mislijo ni segal dlje, kot mu je bilo uradno dovoljeno. In prav zato je enkratni zgodovinski lik.