volitve / Kandidatka s pravimi prsmi in hrbtenico

Kako mučne so takšne pohvale, ki mi dajejo vedeti, da so ljudje omejeni na že vnaprej določeno in dano realnost. Omejeni so z realnostjo, ki jim govori, kaj je možno in mogoče ter kaj ni. Na realnost, ki jih s tem drži prikovane in kjer se nič zares ne spremeni. Takšni stavki me spravijo na realna tla, tja, kjer naj bi bili vsi, tja, kjer sem le pogumna invalidka, ki se je izkazala s svojim intelektom. Kaj drugega pa sem pričakovala in upala? Da bom dejansko lahko v ljudeh kaj premaknila, jim vlila kanček svoje odločnosti in želje po pravičnosti ter enakopravnosti v družbi? Da bom v njih vzbudila voljo do dejavne soudeležbe in soodločanja? Da bodo prek mene spregledali iluzije, v katere so vpeti, ki jih onesposabljajo, pasivizirajo ter jim dajejo občutek nemoči? Da se bodo upirali in bojevali za nekaj boljšega, za nekaj drugega, zase in hkrati za druge? Bodimo realni, daleč preveč ambiciozno. Kaj si sploh domišljam?