"Od te petletke so ljudje pričakovali preveč"

Lahko vam odgovorim s pomočjo podatkov iz Evropske raziskave o kakovosti življenja v sedanjih 27 članicah EU. Z anketiranjem maja 2004 so zbrali ogromno podatkov o tem, kako ljudje živijo, kaj imajo na voljo in kako so zadovoljni. Ljudje so tudi navedli tiste tri dejavnike, za katere menijo, da najbolj vplivajo na kakovost njihovega življenja. Praktično v vseh državah so se na vrhu znašli dobro zdravje, zadostni dohodki za kritje lastnih potreb in družinski člani, ki so na voljo, ko jih posameznik potrebuje. Ljudje kot nenadomestljive sestavine dobrega življenja torej večinoma vidijo zdravje, dohodek in dobre medčloveške odnose. Vse troje je del njihovega "majhnega sveta" in vsakdanjega življenja in je daleč od velike politike. Obenem so analizirali tudi posredne vplive na kakovost življenja. Med novimi članicami EU je splošno zadovoljstvo z življenjem najbolj povezano z zadovoljstvom glede posameznikovega finančnega položaja. Drugače povedano, v teh državah je dohodek najboljši napovednik splošnega zadovoljstva z življenjem. Sledijo mu zdravje, družinsko življenje in družabno življenje. Drugače je med starimi članicami EU. V nobeni se ni kot najpomembnejši pokazal dohodek, pač pa večinoma zadovoljstvo z družinskim in družabnim življenjem ali z zdravjem. V novih članicah še ni pravih razmer za postmaterialistične vrednote.

Kaj je ta raziskava povedala o Sloveniji?

V primerjavi z drugimi novimi članicami kaže Sloveniji večinoma zelo dobro, v primerjavi s starimi članicami manj. V marsičem pa je dokaj blizu južnoevropski skupini držav. Slovenija ima med državami EU 27 v povprečju ugodnejšo situacijo glede števila tistih, ki so brez nekaj osnovnih materialnih dobrin in ki se počutijo izključeni iz družbe, pa tudi tistih, ki so zadovoljni z domom, z družinskim življenjem, s sosesko, z družabnim življenjem, z osebno varnostjo (4. mesto v EU!), z življenjem nasploh. Nekje na sredi smo glede zadovoljstva z zaposlitvijo in dohodkom ter z zdravstvenim sistemom. Drugače pa je pri dveh področjih, kjer smo uvrščeni v polovico držav z manj ugodno situacijo: gre za področje (pre)obremenjenosti z delom, torej za nevarnost pregorevanja in porušenega ravnotežja med delom in siceršnjim življenjem, ter za zdravje, saj Slovenci sami sebe ocenjujejo kot slabega zdravja in niso zadovoljni s kakovostjo zdravstva.

Kako pa je Slovenija uvrščena v drugih tovrstnih raziskavah?

S spremljanjem tega, kar je ljudem na voljo, se opazuje tudi subjektivno zadovoljstvo z življenjem nasploh, kar je neki celostni kazalec. Danes se družboslovje pri pojasnjevanju kakovosti življenja sicer opira na sistem blaginje, ki govori o vlogi različnih tvorcev blaginje. Kakovost življenja je možno meriti na različne načine. Denimo, v medicini kakovost življenja pomeni tisto, kar je možno izboljšati kljub bolezni. Nekateri raziskovalci pa opazujejo kar srečo in jo jemljejo kot celostno oceno, koliko je človek zadovoljen s svojim življenjem v celoti. Obstaja "indeks sreče", pa "bruto nacionalna sreča", kot protiutež bruto nacionalnemu proizvodu. Izračunana so tudi "leta srečnega življenja", ki kombinirajo povprečno raven sreče s pričakovano življenjsko dobo. V Avstriji ta znaša 61 let, v Italiji 54, na Hrvaškem 43, na Madžarskem 40 in v Sloveniji 50, kar je skoraj natanko povprečje vseh naših sosed.

Zakaj prihaja do tega, da so nezadovoljni tudi recimo tisti, ki so materialno preskrbljeni, imajo urejeno življenje ...

So stvari, ki jih lahko opiše zunanji opazovalec s tem, ko zabeleži višino prejemkov, prešteje kvadratne metre stanovanjske površine, oceni število zaužitih kalorij pri prehrani itd. Vprašanje pa je, kakšen pomen pripisati tem stvarem. Ali upoštevati zorni kot strokovnjakov, za katere domnevamo, da vedo, kaj je primerno, ali zorni kot samih ljudi. Strokovnjaki na primer menijo, da je za normalno življenje v razvitem svetu danes potrebna najmanj soba na osebo. A nekateri so nezadovoljni, čeprav imajo večje stanovanje, drugi pa zadovoljni, čeprav imajo manjše. Vsak posameznik pač reči ocenjuje tako, da jih primerja s svojimi predstavami, pričakovanji. Res je, da so količina virov in zadovoljstvo večkrat povezani, čeprav bi bilo zelo napak, če bi tako zvezo kar privzeli za samoumevno.

Zadnje javnomnenjske raziskave kažejo, da se splošno nezadovoljstvo ljudi v Sloveniji trenutno povečuje. Zakaj do tega prihaja ravno zdaj, ko naši državi, na splošno gledano, ne gre slabo? Gre razloge iskati v visoki inflaciji?

S takšnim vprašanjem vstopamo na ozemlje, ki ga imajo politične stranke za svoje lovišče. Stranke pridobivajo svoje volivce prav s tem, da vzroke za pozitivna družbena dogajanja pripisujejo sebi, negativna pa drugim. Obenem izbirajo, kaj naj bo v središču pozornosti in kaj naj ostane v ozadju. Če politika vzroke za težave išče le v obdobju, ko je vladala neka druga stranka, vzroke za uspeh pa le v času svojega vladanja, se s tem v očeh volivcev seveda polepša. Ampak ali je denimo lansko povečanje števila rojstev res uspeh lanskega ukrepa družinske politike? Problem ni le ugotoviti, kaj je vzrok in kaj posledica, ampak tudi, kateremu vzroku pripisati natanko katero posledico, v kolikšnem deležu in v katerem času ne glede izid.

Kako si sami razlagate skokovito povečanje nezadovoljstva prebivalcev Slovenije?

Lahko se naslonim na eno klasičnih družboslovnih pojasnjevalnih shem - Runcimanovo relativno deprivacijo. Po njej so ljudje nezadovoljni takrat, ko dobijo nekaj, kar se zelo razlikuje od pričakovanega. Potemtakem vzroke za nezadovoljstvo lahko najdemo v prevelikem razkoraku med tem, kar so ljudje v zadnjih letih pričakovali, in tem, kar dojemajo kot današnjo resničnost. Kot relevantni časovni okvir v tem primeru vzemimo obdobje, ki ga določajo vstop v EU in domače parlamentarne volitve oziroma ambiciozne razvojne reforme, ki jih je napovedovala nova domača politična smer, ki so šli z roko v roki z velikimi, celostnimi pričakovanji. Večina ljudi si je obetala opazne izboljšave na vseh frontah. Od razvite in omikane evropske družbe naj bi verjetno pridobili pri urejenosti in učinkovitosti v vodenju javnih zadev, pa seveda tudi gospodarske spodbude, morebiti tudi nekaj varnosti in stabilnosti v tej druščini. Nova domača politika je v javnih zadevah obetala, da bo naredila prepih, pretrgala mreže klientelizma in nepotizma, gospodarski razvoj pa bi brez teh spon dobil nov polet in ponesel više tudi življenjsko raven posameznika.

So bila ta pričakovanja pretirana?

Evropa, ta omikana gospa, je ostala dokaj nezainteresirana, kdaj pa nas tudi pokara. V javnih zadevah smo ostali sami z našimi dotrajanimi bolnišnicami, sodišči in železnico, imamo pa sodobne tanke. Imamo javne ustanove, ki se med sabo prepirajo, kdo naj ustavi črnograditelja, nasilneža ali prevaranta. Gospodarstvu bojda ne gre slabo, toda veliko ljudi vse težje kupuje hrano in zaskrbljeno opazuje inflacijo. Kruh v smetnjakih je ponovno postal tema za pogovor in to pooseblja vse prej kot blaginjo in prosperiteto. Ko se predstavniki oblasti med sabo pričkajo, kot bi se sosedje prek plota, to kaže na podobo rastočih napetosti, konfliktov in tekmovalnosti v družbi. Kaže torej na nove težave, namesto na sodelovanje pri reševanju starih. Skratka, od te petletke so ljudje pričakovali preveč. Seveda pa imajo pri tem pomembno vlogo mediji, ki sooblikujejo to, kar ljudje pričakujemo, in potem tudi to, kar dojamemo kot realnost.

Kako bi lahko država pripomogla k večjemu zadovoljstvu živečih v Sloveniji? Je to sploh njena naloga?

Oh, naj se država nikar preveč ne trudi osrečevati ljudi. Kar v redu bo, če se bo držala svoje osnovne vloge. Skrbi naj za infrastrukturo, za enake priložnosti ljudi na strateških področjih, ter seveda za to, da so pravila igre na različnih področjih družbenega življenja pregledna, vnaprej znana in spoštovana. Tako pač vsakdo dobi večji nadzor nad svojim življenjem in lahko napravi izbire po svoji pameti, virih in okusu. Seveda pa bi lahko država z razvojem neposredne demokracije več pripomogla k temu, da bi se ljudje prepoznavali in delovali kot člani skupnosti. Nekateri problemi so namreč rešljivi le s skupnimi močmi, skupne rešitve pa je možno iskati le, če za to obstajajo institucionalne poti.

Katere konkretne probleme imate v mislih?

V vsakdanjem življenju je veliko stvari, ki ljudem grenijo življenje in se lahko med sabo seštevajo, recimo strašanske kolone na poti v službo ali nepotrebno čakanje pri zdravniku brez naročanja ... Urejanje vseh teh zadev pade brez neposredne demokracije in državno podprtega delovanja nevladnih organizacij na pleča posameznika in njegove družine. To velja tudi za usodnejše teme, kot so pokojnina, zdravstvo, stanovanje itd. Tudi tu lahko skupno informiranje, učenje, preudarjanje, odločanje in delovanje posameznika razbremenijo številnih tveganj in bremen. Ampak vse to je dolgotrajen proces demokratizacije in seveda bo tudi ob njem veliko ljudi nezadovoljnih. Seveda pa bi k splošnemu zadovoljstvu prebivalcev Slovenije lahko prispevali tudi boljši rezultati naše nogometne reprezentance.