Minister Mate ponaredil uradni dokument

Afera Plut, ena od najpomembnejših zgodb leta 2006, se je tisto leto končala z grešnim kozlom: policijo. "Policija v zadevi Plut ni storila vsega," je junija 2006 osrednji slovenski dnevnik Delo naslovil vest s tiskovne konference notranjega ministra Dragutina Mateja, na kateri je ta predstavil poročilo o izrednem nadzoru nad delom policije. Podobno so poročali tudi drugi elektronski ali tiskani mediji. "Slovenska policija v primeru Plut ni storila vsega, kar bi lahko, je pokazal izredni nadzor ministrstva za notranje zadeve," je RTV Slovenija podnaslovila svojo zgodbo. Krivec je bil identificiran in afera je poniknila.

Silvo Plut je bil leta 1990 zaradi umora obsojen na 15 let zaporne kazni, leta 2002 pa je bil izpuščen na pogojni izpust, ki se mu je iztekel februarja 2005. Javnost je postala nanj pozorna šele marca ali aprila 2005, ko je ljubljanski Interpol prejel faksirano sporočilo iz Beograda o umoru v Aleksincu, v Srbiji, za katerega je bil osumljen Plut. Toda policija je, kot izhaja iz dokumentov, ki smo jih dobili na podlagi zahteve po dostopu do informacij javnega značaja, Plutu sledila že od junija 2003, ko je v Kočevju na bencinski črpalki ukradel bencin.

Delo policije

Kaj je torej počela policija? Avgusta 2003 so podali predlog sodniku za prekrške, ko so ugotovili, da je Plut v Zalogu pri Ljubljani zažgal svoj avtomobil. Naslednji dan so našli v nekem šotoru ukradene predmete, ki so izvirali iz vlomov v vikende, pri čemer so ponovno osumili Pluta. Čez pet dni so policisti Pluta zasačili z ukradenimi registrskimi tablicami, dva meseca pozneje, oktobra 2003, pa je Plut ponovno ukradel gorivo v Ljubljani, za kar so ga kazensko ovadili okrožnemu državnemu tožilstvu. Isti mesec je bil Plut povzročitelj prometne nesreče, v začetku leta 2004 pa so ga policisti ponovno zasačili, da je ponarejal registrske tablice. Že tedaj so policisti v kazenski ovadbi okrožno državno tožilstvo opozorili, da je Plut predkaznovan in na pogojnem izpustu.

Mesec dni pozneje, marca 2004, ko mediji še vedno niso poznali njegovega imena, je policija ugotovila, da je Plut po vsej verjetnosti zagrešil oborožen rop v Polhovem Gradcu. Ob preiskovanju ropa je Plut pobegnil iz Slovenije, čez nekaj tednov pa so policisti Pluta osumili še za oborožen rop v trgovini Spina v Moravčah. Državnemu tožilstvu so ponovno sporočili, da je obsojen na 15 let in pogojno na prostosti. Zapisali so, da bo Plut nadaljeval kazniva dejanja, zato so tožilstvu ponovno predlagali, da predlaga pripor zoper njega. Maja 2004 so ljubljanski kriminalisti ugotovili, da je Plut zelo verjetno z orožjem oropal še pošto v Kresnicah. Okrožnega državnega tožilca so opozorili, da je "odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, saj je Plut osumljen tako hudega kaznivega dejanja, za katero je zagrožena kazen zapora najmanj pet let, storjeno pa je bilo v sostorilstvu in uporabljeno orožje". Sodišče je 1. aprila 2004 končno odredilo pripor.

Junija 2004 policija Pluta osumi še vloma v ljubljansko župnišče, januarja 2005 pa poskušajo prepričati ljubljansko okrožno sodišče, naj razpiše mednarodno tiralico, saj naj bi bil Plut že na begu v Srbiji, Črni gori ali Bosni. Tiralica kljub temu ni bila razpisana in vmes poteče še nekaj mesecev. V tem času, 24. marca 2005, dobi Interpol Ljubljana faksirano sporočilo iz Beograda o umoru v Aleksincu, za katerega je osumljen Plut. Medtem je Plut že v Sloveniji in 4. aprila 2005 ga policija na podlagi odredbe sodišča iz 1. aprila 2004 končno aretira v Rimskih Toplicah ter ga privede v ljubljanske zapore. Mine več kot leto dni. Vsi, poleg policije še tožilci, sodišče in tudi javnost že vedo, da je Plut v Srbiji verjetno ponovno moril. Plutova usoda je v tem trenutku odvisna od sodišča in ne od policije. Tožilci - kot je ugotovila nadzorstvena skupina MNZ - v tistem času policiji ne dajo nobenih posebnih usmeritev v zadevi Plut.

Pa vendar ljubljanski policisti 30. novembra 2005 zoper Pluta na državno tožilstvo osebno vložijo dopolnitev sedmih kazenskih ovadb v upanju, da Plut ne bo izpuščen na prostost. Policisti ponovno poudarijo, da je Plut predkaznovan. Sodišče je namreč še vedno imelo čas (do februarja 2006) za ugotovitev, da je Plut kršil pogojni izpust. Po drugi strani pa bi lahko sodišče Pluta na podlagi dodatnih poročil in forenzičnih dokazov, ki jih je vložila policija, še naprej zadrževalo v zaporu, dokler se ne bi razčistilo razmerje s Srbijo glede umora v Aleksincu. Pa vendar je bil Plut 1. decembra izpuščen iz zapora. Spet je bila na vrsti policija, ki bi morala sestaviti novo kazensko ovadbo. Zato je bil januarja 2006 na njihovo pobudo v Novem mestu sklican odločilni sestanek med policisti, vodjem novomeškega okrožnega državnega tožilstva in vodjem kazenskega oddelka okrožnega sodišča v Novem mestu.

Tožilci policijo preusmerijo

Bi lahko tedaj policija zaradi informacij iz Srbije Plutu odvzela prostost? Na policiji hranijo uradni zaznamek tega sestanka. V njem piše, da so policisti tedaj dobili usmeritve, in sicer da ovadbe proti Plutu na tožilstvo še ne morejo vložiti, ker še ni zadoščeno pogojem mednarodne pravne pomoči. Tako je policija dobila cel seznam novih nalog. Da bi Pluta spet spravili za rešetke, bi morali pridobiti soglasje svojcev pokojne iz Srbije, kazensko ovadbo srbske policije, zapisnik zaslišanj, ki so bila opravljena, skratka, celoten spis zadeve. Seveda se je zapletlo: srbska policija je zadevo med tem že predala na sodišče v Nišu, tako da bi za predajo dokumentacije morala Slovenija prositi po poti mednarodne pravne pomoči. In tako je prišel februar 2006, ko je Plut na prostosti zagrešil posilstvo in nov umor Ljubice Ulčar na grozovit način. Tokrat v Sloveniji, v kraju Dolgo Brdo. Šele tedaj je policija Pluta lahko aretirala.

Ker je represivna pravosodna mašinerija očitno nekje zaškripala, so na tožilstvu, sodišču in v notranjem ministrstvu na pritisk javnosti preverili svoje postopke. Notranji minister Dragutin Mate je izredni nadzor nad postopki policije v primeru Plut odredil marca 2006. Vrhovno sodišče in vrhovna državna tožilka prav tako, vendar slednja do jasnih ugotovitev ni prišla. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je v državnem zboru celo dejala, da policisti na sestanku v Novem mestu niso dobili nobenih (v bistvu zavajajočih) usmeritev tožilstva. Šlo naj bi zgolj za posvet o tem, kako je možno prenesti zadevo od srbskih oblasti v Slovenijo. "In ni mi jasno, zakaj bi bil odvzem prostosti v nasprotju z danimi usmeritvami," je povedala Brezigarjeva marca pred notranjepolitičnim odborom. Junija 2006 pa je pred javnost stopil notranji minister, ki je po seji vlade predstavil rezultate izrednega nadzora nad postopki policije, ki so ga opravili strokovnjaki znotraj MNZ. Skupino je vodil Zdravko Mele, namestnik generalnega direktorja direktorata za policijo in druge varnostne naloge na MNZ, člana nadzorstvene skupina pa sta bila še Bećir Kečanović, tedaj vodja nadzora MNZ nad policijo na direktoratu za policijo in druge varnostne naloge, in Iztok Štucin, direktor postojnske policijske uprave.

Minister Mate na tej tiskovni konferenci ni povedal svojega mnenja, ampak je predstavil rezultate dela nadzorstvene skupine. Tudi na gradivu, iz katerega je minister novinarjem citiral, je bilo jasno zapisano, da gre za "ugotovitve poročila" o izrednem nadzoru nad aktivnostmi in postopki policije v primeru Plut, za nekajmesečno delo, v katerem so nadzorniki preverili vse postopke, pregledali vso dokumentacijo, intervjuvali zaposlene in končno vse to primerjali z zakonodajo in pravili dela.

Nadzorstvena skupina, smo slišali, je ocenila, da se je policija "preveč usmerila v mednarodno sodelovanje ... ni pa na podlagi razpoložljivih dokazov podala ovadbe ali poročila državnemu tožilstvu, ki bi tudi na podlagi te nepopolne ovadbe lahko zahtevalo dodatne ukrepe". Javnost je izvedela, da policija ni zahtevala "pisnega usmerjanja predkazenskega postopka, temveč je ocenila, da ustno usmerjanje zadostuje ter tako sledila ocenam državnega tožilstva in sodišč, ki pa so vsa vodila v ukrepe mednarodne kazenskopravne pomoči in ne v aktivnosti policije, ki bi pripeljale do ustreznega dokaznega standarda. Če bi policija zahtevala pisne usmeritve o aktivnostih, ki naj jih izvede, bi mogoče prišlo tudi do drugačne odločitve državnega tožilca v konkretni zadevi". Z drugimi besedami, policija je bila kriva, ker bi morda dobila drugačne, boljše usmeritve od tožilstva.

Zaradi namiga, da je ministrstvo na čelu z ministrom Matejem na tej tiskovni konferenci javnost napačno informiralo in celo ponaredilo prvotne ugotovitve ekspertne skupine, je Mladina na podlagi zakona o dostopu do javnih informacij zahtevala originalno poročilo "o izrednem nadzoru nad aktivnostmi in postopki policije v primeru Plut". Dokument, ki smo ga dobili z notranjega ministrstva, objavljamo tudi na naši spletni strani. Na teh 16 straneh poročila nadzorstvene skupine očitkov policiji, ki jih je MNZ predstavila javnosti, ni najti. Prav nasprotno je v poročilu zapisano, da "nadzorstvena skupina ocenjuje, da slovenski policisti v tej situaciji, ko je bil Plut v priporu pod neposredno pristojnostjo slovenskega sodišča, umor v Aleksincu pa v pristojnosti srbskega sodišča, niso smeli mimo soglasja državnega tožilstva in mednarodne kazenskopravne pomoči samostojno ukrepati". Tega javnost ni slišala.

Pogorevc ni ukrepal

Prav tako javnost ni slišala kritike ekspertne komisije proti vodstvu policije. Eden glavnih očitkov ekspertne skupine MNZ proti policiji leti na bivše vodstvo, na tedanjega generalnega direktorja Marka Pogorevca. V poročilu piše, da je Pogorevc na vprašanje novinarke Večera Damijane Žišt dejal, da bi bilo Pluta "treba nekako nadzirati, ko je leta 2002 prišel iz zapora, saj je bil tam zaradi umora, a tega očitno nihče ni počel, prav tako ne, ko je decembra lani prišel iz zapora ... S tožilci smo se v takšnih primerih strinjali, da je treba takšnega človeka nekako nadzirati, ko pride iz zapora". Zaradi tega so nadzorniki pregledali vso dostopno dokumentacijo generalne policijske uprave, vključno z zapisniki kolegijev generalnega direktorja policije, opravili so razgovore z zaposlenimi in ugotovili, da direktor generalne policijske uprave v tistih letih ni ničesar ukrenil, da bi ugotovljene sistemske pomanjkljivosti odpravil, s čimer bi policistom na terenu omogočil, da vzpostavijo temeljitejši nadzor, čeprav se je problema skupaj s tožilci zavedal. Da obstajajo pomanjkljivosti v predpisih, kar lahko privede celo do negativnih odločitev sodišč v škodo policistov, se zavedajo tudi v policijskem sindikatu, kjer pa razlike med obema poročiloma niso želeli komentirati.

Zaradi zapisanega smo na notranje ministrstvo poslali več vprašanj. Predvsem nas je zanimalo, zakaj je minister v povzetku "ponaredil" vsebino poročila o izrednem nadzoru in ali potemtakem še lahko zaupamo notranjemu ministrstvu, ko poroča o svojem notranjem nadzoru. Za komentar smo prosili tudi Zdravka Meleta, ki je ekspertno komisijo vodil. Zanimalo nas je, ali je ministra opozoril, da se objavljeni povzetek bistveno razlikuje od originala, ki ga je v sodelovanju s še drugimi strokovnjaki pripravil.

Njegovega odgovora nismo dobili in na MNZ nam niso povedali, ali ne sme odgovoriti na vprašanje ali noče. Z ministrstva so odgovorili, da Mate ni ponaredil poročila. "Minister je poudaril, da je policija ravnala strokovno, vendar se je preveč usmerila v mednarodno sodelovanje in ni zahtevala pisnega usmerjanja državnega tožilstva. Policija bi na podlagi razpoložljivih podatkov hipotetično lahko podala poročilo državnemu tožilstvu, ki bi na podlagi tega poročila lahko zahtevalo tudi dodatne ukrepe policije." Dodajmo, da je bilo v tistem trenutku državno tožilstvo o zadevi pisno obveščeno tudi iz medijev.

Ker pojasnila od Meleta nismo dobili, smo se obrnili na Kečanovića, ki ni več zaposlen na MNZ, ampak dela v komisiji za preprečevanje korupcije. Zanimalo nas je, ali je kot eden izmed avtorjev originalnega sporočila ministra opozoril, da je minister njihov tekst drugače predstavil javnosti. "Res je," nam je povedal Kečanović, "zaradi tega sem protestiral. In sicer pri generalnem direktorju direktorata za policijo in druge varnostne naloge Srečku Jarcu. Protestiral sem zato, ker me je po Matejevi tiskovni konferenci poklical Rastko Kanižar, tedanji direktor kriminalistične policije, in od mene zahteval pojasnila, kako lahko napišemo dve različni verziji poročila. Tedaj sem stopil do Jarca, ki mi je povedal, da je poročilo spremenil minister. Kakšne argumente so imeli za to, mi ni znano, niti se za to nisem več zanimal."

Kaj pa aktualni generalni direktor policije Jože Romšek? Je ugotovil, da je Mate v škodo "njegove" policije ponaredil poročilo? Romšek nam je pojasnil, da je policija zoper Pluta v letih od 2003 do 2006 vložila več kazenskih ovadb zaradi suma storitve več različnih kaznivih dejanj. V nasprotju z Matejem meni, da "interni nadzor MNZ ni ugotovil procesnih ali sistemskih napak v delovanju policije". Generalni direktor policije naj bi tudi večkrat poudaril v medijih, da je policija ravnala zakonito in strokovno, so nam sporočili iz njegove službe za stike z javnostjo.

Dr. Rajko Pirnat, dekan ljubljanske Pravne fakultete, poudarja, da je minister prvi pooblaščen za dajanje javnih izjav o delu ministrstva in da glede tega nikakor ni vezan le na stališča, ki so izražena v različnih dokumentih, vezan ni niti na poročila ekspertnih skupin v primeru izrednega nadzora. "Minister vedno lahko pove svoje videnje določene zadeve," pravi Pirnat. "Problem bi bil le, če bi minister posredoval neresnične podatke ... Kljub temu pa bi bilo prav, da minister v svoji izjavi jasno pove, kaj je vsebina poročila in kaj je njegova interpretacija poročila in celotne zadeve."

Četudi je torej minister ponaredil originalno poročilo ekspertne skupine, kakšne druge odgovornosti, razen politične, za to ne nosi. Kar pa ne pomeni, da ministrovo preusmerjanje pozornosti z državnega tožilstva na policijo nima neposrednih posledic. Takoj po tiskovni konferenci se je namreč Mirko Ulčar, mož umorjene Ljubice Ulčar, odločil, da od države zahteva 25 milijonov tolarjev odškodnine in po 30 tisoč tolarjev mesečne odškodnine za vsakega od dveh otrok, ker policija in tožilstvo po njegovem mnenju nista storila vsega, kar bi lahko, da bi preprečila tragedijo.