Do diplome iz naslanjača

Študij na daljavo že dolgo pooseblja svetovno znana britanska izobraževalna ustanova Open University. Ta "globalizirana" univerza je že pred leti zajahala val nove komunikacijske tehnologije in prek spletne ponudbe omogočila študij tudi tistim, ki nimajo možnosti ali želje vključiti se v klasični univerzitetni sistem. Večina njenih programov je dostopna tudi študentom drugod v Evropi in po svetu. V Sloveniji smo začeli predvsem v znanstvenih krogih resno razmišljati o strategiji medmrežnega izobraževanja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ob pomoči programov Phare smo proučevali teorijo in posamezne drugod že uveljavljene načine učenja na daljavo. Leta 2002 je ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in šport podprlo projekt študija na daljavo, nov zagon pa so pobude za uvedbo takšnega izobraževanja dobile iz ministrstva za informacijsko družbo leta 2004; to ministrstvo je s finančnimi sredstvi in z drugimi oblikami pomoči šolam in študentom spodbudilo takšen način izobraževanja. Takrat so v sklopu projekta Poučevanje in učenje na daljavo v Sloveniji predstavili tudi spletni portal o študiju na daljavo, vendar se je izkazal za preambicioznega in že v drugi polovici tega leta ga niso več posodabljali, nacionalna strategija e-izobraževanja pa je šele v osnutku.

V projekt razvoja študija na daljavo je vključen tudi Andragoški center Slovenije. Raziskovalka na Andragoškem centru Slovenije mag. Margerita Zagmajster, ki že od vsega začetka spremlja razvoj izobraževanja na daljavo in sodeluje pri njem, je povedala, da Center od leta 2005 raziskuje razširjenost in učinke študija na daljavo v slovenskih izobraževalnih ustanovah. Prvo raziskavo so naredili za šolsko leto 2005/06 in iz teh podatkov je mogoče razbrati, da je programov študija na daljavo vse več in da jih uporablja nekaj manj kot deset odstotkov oziroma 31 od skupno 319 izobraževalnih ustanov v Sloveniji. Te ponujajo okrog 6000 študijskih programov, med njimi pa je po več kot 152 programih mogoče študirati na daljavo. Odstotek teh programov narašča tudi zaradi soudeležbe Evropskih strukturnih skladov pri financiranju. Mag. Zagmajstrova opozarja, da moramo ločevati med širšim in ožjim razumevanjem e-izobraževanja. Pri prvem gre za dopolnitev in obogatitev tradicionalnega izobraževanja, njegovi konceptualni temelji ostajajo nespremenjeni, pri drugem gre za nekaj novega in je študij na daljavo v polnem pomenu besede. O pravem študiju na daljavo lahko govorimo, ko sta učitelj in učenec prostorsko ločena, ko ima izobraževalna organizacija v izobraževalnem procesu dejavno vlogo, ko uporabljamo elektronski medij za predstavitev in posredovanje izobraževalne vsebine in ko je zagotovljena dvosmerna komunikacija prek elektronskega omrežja.

Tako pedagoškega stroka, kako pa je s tem v praksi? V Sloveniji imamo ta čas že kar nekaj visokošolskih ustanov, ki omogočajo študij na daljavo. Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani izvaja študij na daljavo že od leta 1995, v tekočem študijskem letu pa je po bolonjskem programu vpisana že tretja generacija študentov na Visoki poslovni šoli. Milka Vaupotič z ljubljanske Višje strokovne šole B2, kjer ponujajo študijske programe za poslovnega sekretarja, ekonomista in informatika, pravi, da se približno polovica študentov odloča za spletni študij in da je ta čas na njihovi šoli na spletnem študiju dejavnih okrog 150 študentov, poleg njih pa ta način študija lahko uporabljajo še vsi študenti, ki so se odločili za klasični študij. Tudi na Univerzi v Mariboru so se pred nekaj leti z ustanovitvijo Centra za e-izobraževanje in vseživljenjsko učenje začeli resno ukvarjati z možnostjo uvedbe študija na daljavo. Dr. Metka Zorič Venuti, samostojna svetovalka na Centru, pravi, da so v tem času že vpeljali elektronsko knjižnico, ukvarjajo se tudi s preoblikovanjem "klasičnega študijskega gradiva v e-gradivo", Fakulteta za logistiko pa že drugo leto izvaja kombinirano izobraževanje, izpeljano delno na klasičen način, delno z uporabo e-okolja Moodle in videokonferenčnega sistema. "Opažamo, da študentje to obliko izobraževanja sprejemajo v veliki večini z zadovoljstvom," dodaja Venutijeva.

Z e-izobraževanjem je naredila zavidanja vredne korake Fakulteta za menedžment v Kopru. Po besedah Viktorije Sulčič, ki je predstojnica Centra za e-izobraževanje, so na tej fakulteti takšno izobraževanje začeli v študijskem letu 2003/04, ko so prek e-učilnice izpeljali prvi predmet, hkrati pa so se na fakulteti odločili za "t. i. kombinirani način e-izobraževanja, kjer klasično izobraževanje kombiniramo s študijskimi dejavnosti, ki se izvajajo prek spleta". Danes se lahko pohvalijo, da njihovo "moodle", prostokodno učno okolje, že uporablja 4800 študentov in učiteljev. Seveda pa imajo zelo pomembno vlogo v tem procesu izobraževanja mentorji, ki študente spremljajo od začetka do konca študija nekega predmeta. "To nalogo," pojasnjuje Sulčičeva, "lahko opravljajo asistenti in visokošolski učitelji, ki smo jih na FM še dodatno usposobili. Usposabljanje smo razvili na FM in ga prek vseživljenjskega učenja ponujamo tudi na trgu."

Najdlje je v Sloveniji šla Visoka poslovna šola Doba Maribor, ki se je tako rekoč specializirala za študij na daljavo, saj so v "študijske programe želeli pritegniti ciljne skupine, ki se sicer ne bi mogle vključiti v izobraževanje, bodisi zaradi službenih ali družinskih obveznosti bodisi zaradi oddaljenosti od večjih študijskih središč". Po višješolskem programu Poslovni sekretar, kjer so prvo generacijo študentov vpisali leta 2000, in po visokošolskem programu Poslovanje, ki so ga vpeljali pred tremi leti, danes študira že več kot 1400 študentov. Med njimi je rokerka Lara Baruca, ki pravi, da je takšen študij "vsekakor odlična rešitev za vse, ki imajo razgiban urnik, imajo radi samostojno delo in radi uporabijo splet pri svojih raziskovanjih", zadovoljen pa je tudi direktor Narodnega doma Maribor Vladimir Rukavina, ki je študij na Visoki poslovni šoli Doba označil kot "izjemno dobro koncipiran in učinkovit sistem študija na daljavo, izjemen pa je predvsem odnos učiteljev do študentov, vsekakor neprimerljiv s tistim, ki smo ga bili vajeni nekoč, ko je bil sistem izobraževanja zelo rigiden".

Zdaj se sicer tudi stari sistemi izobraževanja posodabljajo z novimi pedagoškimi prijemi, saj jih v to sili nekakšna konkurenca, kajti diploma, pridobljena s študijem na daljavo, ima enako veljavo kot "klasična". Polona Baloh, vodja projektov na Visoki poslovni šoli Doba, pravi, da je Svet RS za visoko šolstvo leta 2004 akreditiral njihov program Poslovanje, ki je skladen tudi z bolonjsko deklaracijo. Po študiju pridobi diplomant strokovni naziv diplomirani ekonomist tako kot tisti, ki redno študira na Ekonomski fakulteti. Balohova zatrjuje, da je "študij na daljavo samo eden od načinov izvajanja izrednega študija ... Pri študiju na daljavo gre torej za popolnoma enake formalne pogoje in standarde znanj, zato posebna verifikacija diplome ni potrebna, saj gre za študij po akreditiranem programu. Diploma, ki si jo pridobi študent, ki študira v tradicionalni obliki ali na daljavo, ima popolnoma enak status." Torej je drugačna le pot do znanja!

In kako poteka študij na daljavo v praksi? Potrebujete računalnik z dostopom do spleta, svojo lastno servisno podporo, prejeli boste tudi navodila v obliki Vodnika za študij na daljavo. Študij poteka modularno, se pravi predmet za predmetom. Priprava na izpit za en predmet traja navadno od štiri do sedem tednov, svoje napredovanje lahko spremljate z elektronskimi testi za preverjanje. Pri študiju so sestavni del programa različne strokovne vsebine na spletnih straneh z gradivom, avdio- in videoposnetki, elektronska pošta, spletne klepetalnice in forumi. Za komunikacijo med udeleženci izobraževalnega procesa uporabljajo tako imenovane upravne sisteme za študente, ki na istem mestu združujejo možnosti objave gradiva, komunikacijo z možnostjo skupinskega dela, preverjanje znanja, prek teh strani pa lahko študent opravi tudi vse administrativne obveznosti pri študiju. Najpogosteje v študijskem procesu uporabljajo odprtokodni sistem Moodle, med komercialnimi sistemi - te uporablja tudi šola Doba - pa je najpogostejši Blackboard. Oba sistema omogočata študentom izmenjavo izkušenj, razpravo z mentorji in med študenti - skratka vse, da študent v virtualnem okolju čim prej najde pot do cilja, ki je osvojitev znanja in nato uspešno opravljen izpit. Seveda se morajo študentje iz tega virtualnega sveta za izpit izseliti, saj izpite lahko opravljajo le v enem izmed osmih študijskih središč in svoje znanje tako preverijo v "realnem svetu" izobraževanja.

Ta način izobraževanja pa skriva kar nekaj pasti. Ker gre za sistem, po katerem si sam gospodar svojega časa, potrebuješ kar nekaj volje in samoiniciativnosti, da se pripelješ do cilja. Začetni zagon lahko kaj hitro pojenja. Prav zato je tako pomembna vloga mentorjev, ki študente usmerjajo k cilju in jih lahko tudi motivirajo, ko popusti študijski zagon. Naloga mentorjev praktikov "je svetovanje študentom, podpora pri študiju, vsakodnevno spremljanje dela študentov, spodbujanje, vzdrževanje motivacije, organiziranje dela študentov, dajanje povratne informacije o napredovanju. Mentor je na voljo študentom v virtualnem učnem okolju 7 dni na teden, kjer v učnem okolju, forumih in klepetalnicah ali po elektronski pošti odgovarja na vprašanja študentov. Vsak mentor ima v skupini največ 30 študentov," pojasnjujejo pri Dobi. Poleg formalnih pogojev morajo mentorji imeti še ustrezne komunikacijske in osebnostne lastnosti, končati pa morajo tudi dvomesečno online usposabljanje.

Seveda se poraja vprašanje, kako takšna oblika posega v tradicionalne načrte. Za mnenje smo povprašali dr. Ivana Svetlika s Fakultete za družbene vede in strokovnjaka za področje trga delovne sile, zaposlovanje, izobraževanje in upravljanje človeških virov. Opozoril nas je, da to sicer ni njegovo področje, vendar je to po njegovem bolj "oblika za odrasle in za študij ob delu. K njenemu razvoju prispeva informacijska in komunikacijska tehnologija. Ne more pa nadomestiti osebnega stika, študija v skupinah itd., podobno kot velja tudi za delo na daljavo. Učinkovita je bolj pri posredovanju informacij in t. i. pozitivnega znanja, manj primerna pa je za kontekstualizacijo znanja." Kakorkoli se bo obseg študija na daljavo povečeval, klasičnih oblik študija zagotovo ne more povsem nadomestiti, to pa je za oblikovalce visokošolskih študijskih programov poseben izziv za razmišljanje, da se ne bi znašli v razmerah, v kakršnih smo ta čas pri ustanavljanju novih fakultet in univerz. Slovenija mora skrbno odmeriti svoje kadrovske in finančne zmožnosti na izobraževalnem področju, da se ne bi kar nenadoma znašla v okolju, kjer diploma nekaterih visokih šol dejansko ne velja nič, njihovi diplomanti pa doživijo velik nateg, ko s plačilom študija dobijo ničvredno listino o opravljenem študiju, za katero ne stoji znanje.