"Stanje duha v tožilstvu težko slabše, kot je"

O tej skupini imam sicer svoje mnenje, vendar ni vseeno, če tožilci iz te skupine odhajajo, saj je novačenje tožilcev za delo v tej skupini težko delo. To je problem, ki se vleče iz časov Zdenke Cerar. Že takrat med tožilci ni bilo navdušenja za delo v tej skupini. Moram pa reči, da se včasih napačno predstavlja - posebna skupina ni strokovni vrh tožilstva. Po okrožnih tožilstvih po Sloveniji imamo tožilce, ki premorejo vsaj toliko znanja, se pa ne prijavljajo na razpise za delo v skupini.

Pravosodni minister je za odhajajoče tožilce dejal nekako, da se ločuje zrnje od plev.

To je rekel v zagovor Brezigarjevi. Glede na to, kako težko je privabiti tožilce v to skupino in glede na to, da potem traja nekaj časa, da se privadijo na to delo, je to smešna izjava.

Bo trpelo samo delo posebne skupine ali bodo odhodi teh tožilcev vplivali tudi na stanje duha v tožilstvu?

Kar se tiče stanja duha v tožilstvu, ti odhodi po mojem ne morejo vplivati. In sicer zato ne, ker je stanje duha v tožilstvu težko slabše, kot je.

Zakaj pa je stanje tako?

Tožilstvo v celoti preveva duh, ki ni pozitiven za delo tožilcev v posameznih zadevah. Na tožilstvo je vdrl nekakšen polvojaški sistem dela. Namesto da bi bilo več kolegialnosti, timskega dela, tožilci bolj kot ne skrbijo za lastne zadeve in se držijo vsak zase.

Kdo je po vašem mnenju odgovoren za takšno stanje?

Odgovorna je kadrovska politika, ki je v domeni državnotožilskega sveta. Ta pa je orodje v rokah Brezigarjeve. Prav zaradi tega sem pred časom predlagal, da bi bilo treba sestavo tega sveta spremeniti. Trenutno namreč svetu predseduje generalni državni tožilec, po zakonu pa je član tudi njegov ali njen namestnik. Tretjega člana imenuje pravosodni minister, preostale štiri izvolijo tožilci. Lep dokaz za moje trditve je bil primer imenovanja vodje kranjskega tožilstva Irene Kuzma, ki jo je svet označil kot neprimerno za vodenje tožilstva, Brezigarjeva pa jo je mimo tega sklepa pravosodnemu ministru predlagala za vodjo kranjskega tožilstva. Treba je vedeti, da generalni državni tožilec vodi politiko prek vodij posameznih tožilstev. Vse skupaj je kot farsa, to dobro vem iz lastnih izkušenj, saj sem bi član državnotožilskega sveta, izvolili so me okrožni tožilci.

Kdo je najbolj odgovoren za razpad posebne skupine in zakaj?

Že samo rojstvo skupine je imelo v sebi klico razpada. Posebna skupina je bila ustanovljena bolj ali manj zato, da je Barbara Brezigar dobila svoj stolček, svojo funkcijo. Pred tem ji namreč ni uspelo postati vodja ljubljanskega tožilstva in generalni državni tožilec Anton Drobnič je zato ustanovil posebno skupino. Potem je bilo veliko razprav o pristojnosti skupine, kaj je sploh njen smisel. Nikdar ni zaživela s polno močjo. Ni zadeve, ki je ne bi moglo posamezno okrožno državno tožilstvo rešiti v okviru svojih pristojnosti. Ob ustrezni podpori strokovnjakov, zlasti z ekonomskega področja.

Tudi posebna skupina ni imela ustrezne podpore strokovnjakov.

Ko se ukvarjaš z zapletenimi zadevami, kot so organizirani in gospodarski kriminal, potrebuješ dobre svetovalce drugih strok. Tožilci tega znanja nimajo, ga tudi ne morejo imeti. Ti ljudje bi morali biti na tožilstvu zaposleni. Odvetniki obdolžencev imajo v gospodarskih zadevah veliko prednost. Njihove stranke so ponavadi premožni ljudje in odvetniki lahko z njihovim denarjem najamejo najboljše strokovnjake. In potem se na obravnavi tožilec praktično ne more dostojno zoperstaviti.

Kaj menite o javnem obračunavanju Brezigarjeve s Penkom?

To, da je delo tožilca skušala prikazati kot slabo z javno predstavitvijo notranje revizije, je vsaj nedostojno. Dobro se spomnim zadeve Depala vas, ko je Brezigarjeva odstop od pregona obrazložila z besedami, da je to odločitev sprejela na podlagi svoje vesti in zakona. Takrat je javno nihče ni kritiziral. Znotraj tožilstva je sicer doživela kritiko, a v javnosti nismo obračunavali. Zdaj pa Brezigarjeva isto pravico odreka Penku. Ne bi smelo biti dvoma - ko tožilec ugotovi, da ni dovolj dokazov, mora odstopiti od pregona. Sploh pa je za to odločitev Penko potreboval sopodpis vodje skupine Furlana in zato ni šlo za odločitev enega tožilca, pač pa je bila odločitev sprejeta znotraj skupine.

Veliko se govori o delitvah na vaše in naše na vrhovnem tožilstvu, o pomanjkanju komunikacije, odločanje v ozkem krogu ljudi.

Krog Brezigarjeve se je oblikoval že za časa, ko je bil vodja ljubljanskega okrožnega tožilstva Tomaž Miklavčič. Takrat so posamezni tožilci zaradi slabih odnosov in razmer na tem tožilstvu odšli, ostali so predvsem somišljeniki sedanje generalne tožilke. To so ljudje, ki danes vodijo vrhovno tožilstvo. Sanjo Javor Pajenk Brezigarjeva vzame povsod s seboj. Tako je bilo na okrožnem tožilstvu, ko je bila pravosodna ministrica, pa je bila Pajenkova vodja njenega kabineta. Pri tem moram povedati, da je v tožilskih krogih in tudi v mojih očeh Pajenkova, vodja za nadzor nad tožilskim delom, kar se tiče strokovnosti, na ravni, ki ne opravičuje njene funkcije. Kako naj potem kakovostno nadzoruje delo vrhunskih tožilcev, kot je Penko in podobni? Najtesnejši sodelavci Brezigarjeve niso dovolj strokovni, da bi lahko delovali na vrhovnem tožilstvu. In to na tožilstvu vsi vedo, gre za splošno oceno.

Kakšno je sploh pravilno razmerje med zavezanostjo tožilcev stroki in zavezanostjo politiki?

Okrožni tožilci so zavezani najprej stroki. In za večino višjih tožilcev to velja. Na vrhovnem tožilstvu pa je razmerje drugačno. Vendar pa vrhovno tožilstvo nima pristojnosti vplivati na delo posameznih tožilcev, lahko le odvzame zadevo. Kot so recimo storili v primeru Ribičič, čeprav gre za običajno zadevo, ki bi jo moralo obravnavati pristojno tožilstvo.

Takih odvzemov je bilo v zadnjem času več.

Gre za nezaupanje. Če vrhovno tožilstvo potegne zadevo k sebi, pomeni, da pristojnemu tožilcu ne zaupa. Zakaj mu ne zaupa? Ker meni, da zadeve ne bo reševal, tako kot bi bilo všeč politiki, ali pa meni, da na tistem tožilstvu niso dovolj strokovni. S tem se diskvalificira celotno okrožno tožilstvo, ne le tožilec. Če ta tožilec zadevi ni kos, bo vodja tega tožilstva zadevo dodelil drugemu tožilcu na istem okrožnem tožilstvu. Ti odvzemi s strani vrhovnega tožilstva so defekt v sistemu. Če posamezno okrožno tožilstvo potrebuje pomoč pri posamezni zadevi, se za nasvet obrne na vrhovno tožilstvo. Sam sem bil velikokrat s posameznimi vprašanji iz gospodarskih kaznivih dejanj pri vrhovnem tožilcu Francu Maziju, ki te zadeve dobro pozna.

Kaj bo treba storiti, da se razmere na tožilstvu izboljšajo?

To bo lahko spremenil le dober generalni državni tožilec, ki bo branil tožilstvo pred političnimi pritiski in ki bo pri kadrovski politiki upošteval izključno strokovnost.

Doslej še nismo imeli takšnega generalnega državnega tožilca?

Ne, nismo ga imeli.