V imenu potrošnika

Potrošniki postajajo vse pomembnejši člen sodobne tržne družbe. Mednarodni dan potrošnikov praznujemo 15. marca že petindvajset let, EU ima v Barrosovi administraciji komisarko za potrošnike, potrošniške pravice pa postajajo eno ključnih označb sodobne demokracije. EU skuša v zadnjih letih vzpostaviti enotni trg za potrošnike. Potrošniško zaupanje postaja nekakšen novi družbeni cement razširjene EU. Potrošniki postajajo prav sedaj z močjo svoje izbire in nadzorno vlogo potrošniških organizacij hkrati tudi pomembno protiinflacijsko orodje. V Sloveniji potrošniški trg ni dovolj razvit. Vlada v antibirokratski vnemi celo ukinja svoj urad za varstvo potrošnikov in zanemarja tudi nevladne potrošniške organizacije. V teh razmerah pa ne moremo dosledno uveljaviti niti konkurenčne politike niti nimamo evropsko primerljive inflacije.

Evropska zgodba s potrošniki je razmeroma nova. EU je doslej stavila na druge vidike institucionalne povezanosti. Najprej so bili v ospredju ekonomski dejavniki, ki so omogočali prost pretok blaga, kapitala in podjetniškega povezovanja. EU je ustvarila razmere za tržno oblikovanje skupne ponudbe. Pozneje so to podkrepili s fiskalno koordinacijo (Pakt stabilnosti in rasti), monetarno integracijo in skupno valuto. Politična integracija je zadnje desetletje cvetela zaradi širitve EU v postsocialistični prostor, toda nova ustavna pogodba je hkrati razkrila resne politične probleme. Kriza evropske legitimnosti traja že nekaj časa, in ko so iskali nove rešitve, so se domislili novega evropskega temelja. Potrošništvo je skupno vsem, potrošnikove pravice sodijo med temeljne človekove pravice, državljani EU pa so najprej potrošniki skupnega trga. Potrošniki lahko uresničujejo svoje pravice in maksimirajo svojo blaginjo, če jim zagotovimo varstvo pravic in če jim EU omogoča krepitev njihove vloge na nacionalnih in lokalnih trgih. EU je dobila s potrošniki svoj novi pomen in smisel. Močnejši potrošniki pomenijo močno in uspešnejšo EU, kot sta pred časom zapisala Barroso in njegova komisarka za zaščito potrošnikov Meglena Kuneva. Razširjena EU potrebuje svež konsenzualni veter. Njena skrb za zaščito potrošnikov je dobra ekonomska ideja in hkrati koristna politična poteza skupne ekonomske politike.

Instrumentalizacija skupnega potrošniškega trga in potrošnikih pravic ima tudi dobro teoretsko zaledje. Ne gre zgolj za tradicionalno ekonomsko teorijo in marketinško stroko, kjer so povpraševanje, potrošnja in potrošnik vedno v ospredju ekonomskih sprememb. Pomembnejši je globlji političnoekonomski razmislek s širšo socialno teorijo, od Veblena (1899) in Simmla (1900) do Bourdieuja (1979) in Milesa (1998). Tu postaja potrošnja ne le del ekonomskega sistema, temveč način sodobnega življenja, nova civilizacijska kultura, moda in identiteta postmoderne tržne družbe. Ko potrošnik postane osrednji državljan tržne družbe, trči tudi ob nevarnosti in tveganja njene mcdonaldizacije, postaja žrtev različnih odtujenosti in tržnih manipulacij. Zato potrošnik potrebuje pregledne in konkurenčne cene, informacije o kakovosti izdelkov in storitev, možnost primerjav in izbire, ki sili ponudnike h konkurenčni, inovativni in kakovostni ponudbi. Evropa je polna razlik na potrošniških trgih. Za primerljive proizvode in storitve imamo različne cene, ohranjajo se številne necenovne ovire, in to zmanjšuje koristi in učinkovitost skupnega trga.

Evropski projekt opazovanja potrošniških trgov je pripeljal do spoznanja, da slovenske cene hrane naraščajo hitreje kot drugod in da za tem stoji tako nekonkurenčnost slovenskega trga kot tudi premajhna informiranost potrošnikov. Potrošnik sicer izbira z nogami, toda veliko možnosti in moči za spremembe pri koncentrirani trgovini nima. Evropski trg za potrošnike dokazuje, da obstajajo velike cenovne razlike med državami, na notranjih trgih pa gre pogosto za cenovno usklajeno delovanje ponudnikov. Cenovna konkurenca ni v modi in pospeševanje prodaje dosega sodobna trgovina z drugimi trženjskimi triki. Konkurenca, na katero se pogosto sklicujemo tudi v Sloveniji, tukaj nima prave moči. Trgi preprosto delujejo slabo, tržne napake pa lahko odpravijo z javnim delovanjem potrošniških organizacij in nadzornikov potrošniških trgov. Ti lahko primerjajo cene in kakovost blaga, spoštovanje zakonov in tržnih uzanc, vplivajo na tržno in družbeno odgovornost ponudnikov in potrošnikov. Pri tem potrebujejo tudi sodelovanje razgledanih potrošnikov, ki se zavedajo svojih potrošniških državljanskih pravic in jih tudi uveljavljajo. Akcija "Precenimo cene", ki jo izvaja Zveza potrošnikov Slovenije, je dober primer tega pristopa. Trgovci so takoj pričeli popravljati svoje napake, postali so družbeno bolj odgovorni pri obvladovanju cen, pritisk na zniževanje inflacije pa se je povečal.

V Sloveniji je vlada najprej premalo podpirala nevladne potrošniške organizacije. Njihove koristnosti se je zavedala šele ob zadnjih inflacijskih pritiskih. Še bolj čudaško je ravnala z januarsko objavo, da razpušča svoj potrošniški urad. Urad za varstvo potrošnikov v okviru ministrstva za gospodarstvo morda ni bil čudež birokratske učinkovitosti, toda vlada potrebuje potrošniško organizacijo kot del izjemno pomembnega obvladovanja trga. EU je dober zgled, kam mora Slovenija usmeriti svojo pozornost. Vlada potrebuje institucijo za varstvo potrošniških pravic in izvajanje potrošniške politike, ki postaja evropsko vse bolj relevantna. Potrebuje nadzornike trgov, ne samo z vidika konkurenčnega prava za ponudnike, temveč tudi kot zaščito potrošnikov. Prihodnji vladni mandatar bi ravnal modro, če bi celo imenoval novega ministra na tem področju, v vsakem primeru pa bi morali uradu nameniti poseben vladni status.

Do takrat pa Janševo vlado čaka še nekaj preizkušenj. Potrošniška politika, od varstva potrošnikov do politike konkurence na potrošniškem trgu, je namreč eno pomembnih orožij v boju z inflacijo. Monitoring cen s strani potrošnikov je povsod izjemno legitimna in učinkovita metoda vplivanja na cenovno politiko ponudnikov in brzdanje inflacije. Od zaupanja potrošnikov do kredibilnosti politike ni veliko korakov. Tu tiči eden ključev jesenske volilne zmage. Politiki morajo zgolj doumeti, da so potrošniki tudi volivci.