Komu koristi sprevračanje zgodovine?

Povojno evropsko (in svetovno) ureditev so ukrojili zmagovalci in je temeljila na protifašizmu. Evropska skupnost se je na politični ravni začela graditi s francosko-nemškim premagovanjem razlik. Del tega je bila tudi denacifikacija v Nemčiji (ne pa tudi v Italiji). Razširitev Evropske unije pa je bila večplasten pojav: ni namreč vnesla le izrazito pozitivnih procesov, ampak tudi številne travme novih članic, ki želijo svoje notranje težave pri vrednotenju preteklosti razširiti na celotno EU in v svojih državah, pa tudi na ravni EU vsiliti svoj pogled na preteklost.

Po zlomu sovjetskega imperija je bilo v nekaterih evropskih državah opaziti skrb zbujajoč pojav: težnje, ki so bile sicer desetletja prisotne znotraj skrajne desnice, ki je želela prevrednotiti pomen druge svetovne vojne in rehabilitirati poraženo stran, so se močno okrepile, češ propad komunizma je dokazal, kako prav so imeli protikomunisti, da so se uprli komunističnim odpornikom, čeprav za ceno kolaboracije. Moralni zmagovalci evropske civilne vojne, ki je divjala med letoma 1939 in 1945, so pravzaprav oni. S svojo krvjo in z žrtvami so ustvarili obrambni okop, ki je preprečil popoln triumf boljševizma.

V Nemčiji in Avstriji se poskus zgodovinskega revizionizma povezuje z zanikanjem holokavsta in rehabilitacijo Wehrmachta, katerega vojaki "niso bili nikakršni brezkrvni plačanci v službi tujih oblastnih interesov", temveč možje, ki "so se borili edino in samo zaradi vere v novo, svobodno Nemčijo". Pri tem avtorji omenjene teze pozabljajo na grozodejstva, ki jih je nemška vojska s svojimi rednimi in pomožnimi enotami zagrešila v zasedenih deželah, zato pa se toliko bolj živo spominjajo trpljenja tistih Nemcev - med katerimi ni manjkalo Hitlerjevih privržencev -, ki so bili leta 1945 izgnani iz Poljske in Češkoslovaške. V Avstriji, ki ni nikoli povsem opravila s svojim nacizmom, se pozablja, da je bil edini aktivni odpor, veljaven v očeh protifašistične koalicije, odpor slovenskih partizanov na avstrijskem Koroškem. Avstrija se hoče ne glede na znana dejstva v zvezi z anšlusom in nacifikacijo še danes poudarjeno pokazati v vlogi žrtve nacizma, čeprav ji je bila ta vloga na moskovski konferenci leta 1943 dodeljena z marsikaterim pogojnikom.

Italijanska interpretacija zgodovine se začne s "krivično" pariško mirovno pogodbo, fojbami in z eksodusom Italijanov iz Istre in Dalmacije. Pri tem ne gre več le za obžalovanje svoje usode, temveč se vedno bolj neprikrito izražajo zahteve po reviziji povojnih meja. V tej interpretaciji ni prostora ne za italijansko fašistično ravnanje s primorskimi Slovenci, požig Narodnega doma v Trstu, dveinpolletno okrutno okupacijo tako imenovane Ljubljanske pokrajine, ki se v ciljih in ravnanju od leta 1942 ni prav nič razlikovala od nemške, ne za bombardiranje in zaplinjanje etiopskih plemen v času abesinske vojne. Ni prostora za desetine italijanskih koncentracijskih taborišč. Za ponazoritev: v času štiriletne okupacije je v nemških kocentracijskih taboriščih umrlo približno 10.000 Slovencev, med dveinpolletno italijansko v italijanskih taboriščih 2.000 (najstrašnejši je bil otok Rab), v madžarskih in ustaških (zlasti Jasenovcu) pa po nekaj sto.

V sodobni zgodovini Italije je mogoče opaziti še pojav, ki je po svoje podoben nemško-avstrijski gonji proti Poljakom in Čehom zaradi izgnanih sudetskih, šlezijskih in vzhodnopruskih Nemcev. Gre za odkritje italijanskih "ezulov", ki so že med vojno, še bolj množično pa po njej, v strahu pred zavezniškimi bombami, pozneje pa pred "slavokomunizmom" zapustili Zadar, Reko in Istro. Poleg tega pa tudi za dramatizacijo "fojb", kraških brezen, v katera so po razpadu Italije septembra 1943 in po osvoboditvi Trsta in Gorice pripadniki IV. jugoslovanske armade in IX. slovenskega korpusa vrgli trupla ubitih fašistov in kolaborantov.

V Sloveniji se je pod sedanjo vlado na uradni ravni oblikoval izrazito pasiven odnos, češ da bi se morali najprej sami očistiti svojih povojnih grehov, potem pa bodo tudi drugi, recimo Italijani, spoznali, da nismo več "slavokomunisti", ampak dobri, prijazni in demokratični sosedi (in bodo morda tudi sami priznali kakšen svoj greh). Uradno stališče, ki ga je ob Napolitanovem govoru izrazil Janez Janša, je bilo, da je treba vprašanja polpretekle zgodovine v sklopu EU reševati strpno, s tem da vsak pomete pred svojim pragom in da to ne obremenjuje sedanjih odnosov. S tem mnenjem se je mogoče v celoti strinjati, vendar, žal, ne odgovori na vprašanje, kaj storiti, če kdo pometa pred tvojim pragom, pred svojim, precej bolj zasmetenim, pa ne.

Med omenjene nemško-avstrijske in italijanske revizionizme se vključuje tudi slovenski. Poseben vpliv na revizijo zgodovine pa ima spremenjena ideološka in politična podoba Slovenije. Pretežno liberalne vlade so se vse od osamosvojitve z zgodovino ukvarjale bolj obrobno in so jo prepuščale stroki, sedanja koalicija pa je odnos do preteklosti postavila kot eno od prioritet - v obvladovanju znanosti in v šolskih programih, pa tudi pri praznovanjih ter javnih manifestacijah.

Nova oblast je sprejela več ukrepov, s katerimi je hotela doseči prevrednotenje zgodovine. Razdelila je zgodovinarje na tiste, ki so ji bolj všečni (in zato primerni za različne javne funkcije), in na tiste, ki ji niso. S svojimi ljudmi je zasedla nekaj ključnih mest v institucijah, odgovornih za preučevanje in prikazovanje bližnje preteklosti, na ministrstvu za pravosodje pa je ustanovila tudi nekakšen "sektor za popravo krivic" (ta naj bi, po občasnih namigovanjih, prerasel v inštitut za "spravo"). Ob njihovi pomoči je sprožila široko zasnovano propagandno akcijo, katere namen je bil pavšalno obsoditi nekdanji socialistični režim in z njim vred OF.

Revizija zgodovine, zlasti relativizacija zgodovine partizanskega prispevka k osvoboditvi, v navedenem kontekstu poteka na več načinov. Izhodišče je relativizacija pojma kolaboracije, redukcija zgolj na termin t. i. "funkcionalne" kolaboracije, ki je bila menda nujna in zapovedana, tako rekoč "dana od boga". To se nato razširi s tezo o domnevni sočasni "kolaboraciji" komunistov z Nemci (zaradi pakta med Hitlerjem in Stalinom), nato pa s Sovjetsko zvezo, zaradi česar naj bi v Slovenji potekala poleg okupacije treh napadalk še "boljševistična okupacija"; čeprav je popolnoma jasno, kdo je sestavljal protifašistično koalicijo. Dodatno naj bi k relativizaciji prispevala teza o "banditizmu", dokazovanje, da vsaj v prvem obdobju vojne, do leta 1943, partizani niso bili legitimno gibanje, zato so imeli okupatorji - v imenu "ohranjanja reda in miru" - pravico do obračunavanja z odporniškim gibanjem in tudi do represivnih ukrepov, celo do streljanja talcev. Ta proces je dosegel vrhunec s prevodom iz Slovenije naročene študije sedaj že pokojnega nemškega pravnika Dietra Blumenwitza Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941-1946). Po njegovem je bil upor slovenskega naroda po mednarodnem pravu ilegalno dejanje, to pomeni, da so bili vsi tisti patrioti, ki so v njem sodelovali, prestopniki. To tezo je slovenska desnica s prepričanjem sprejela, kakor priča nedavni poseg nekdanjega državnega tožilca Antona Drobniča v Dragi na Opčinah, ko je na začetku septembra na vsakoletnem srečanju zamejskih katoličanov razglasil svojo resnico: vsaka okupacijska oblast je po mednarodnem pravu zakonita in je treba torej z njo sodelovati. Tudi če je okupator prišel v deželo z zločinskimi nameni. Upor proti zakoniti oblasti je kaznivo dejanje. Če pa se ta upor izvaja z nasilnimi sredstvi, je zločin. "Po tej jasni logiki," je Anton Rupnik zapisal v svojem protestnem pismu, objavljenem v Primorskem dnevniku, "so štirje bazoviški junaki, ki so jih fašisti leta 1930 ustrelili, ker so se uprli režimu - zločinci." In z njimi Charles de Gaulle, ki je organiziral oboroženi upor priti nemškemu okupatorju, katerega zakonitost je priznala celo francoska država. Pravzaprav je bil po tej logiki ves boj proti nacifašizmu zločin. Edino zakonito in torej moralno dejanje pa je bilo sodelovanje z okupatorjem, tudi s tistim, ki je z balkona mestne hiše v Mariboru ukazal iztrebitev Slovencev.

S selektivno časovno obravnavo, s krčenjem zgodovinske obravnave zgolj na vprašanje revolucije ter s poudarjanjem, da sta se slovenski razkol in državljanska vojna začela zaradi komunističnega ravnanja jeseni 1941, se želi težišče razprave osredotočiti zgolj na medslovenski konflikt, okupacija pa naj bi bila manj pomemben, "prehoden" dejavnik. Dokazuje se, da je bila Kraljevina Jugoslavija demokratična parlamentarna država, čeprav je bila v resnici centralistična in diktatorska, v letih pred vojno je sprejemala protisemitsko zakonodajo. Parlament, izvoljen na zrežiranih javnih volitvah leta 1938 s fašizmu nakonjeno stranko, pa je bil leta 1939 razpuščen in marca 1941 se je država pridružila silam osi. Iz teze o "normalnosti" Jugoslavije se izpelje mnenje, da so bili predstavniki meščanskih strank legalno izvoljeni in legitimni predstavniki slovenskega naroda tudi med vojno, čeprav so se, vsaj javno, odrekli svoji stari državi in na začetku okupacije potrdili vključitev dela slovenskega ozemlja v Italijo ter izrekli lojalnost okupacijskim oblastem in prisego italijanskemu kralju. Kasneje pa so domobranci na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944, prisegli, da se bodo borili proti komunizmu in zaveznikom ter za hitlerjevsko Evropo pod vodstvom Führerja velikega Reicha (prisega naj ne bi bila kolaboracionistična, ker ni neposredno omenjeno Hitlejevo ime!?). Nasprotno pa naj bi bila pred vojno ilegalna Komunistična partija - in z njo tudi Osvobodilna fronta - nelegitimen, celo nelegalen predstavnik slovenskega naroda. Komunistična revolucija med vojno in po njej naj bi bila izničila pred vojno doseženi ekonomski standard in demokracijo, torej naj bi Slovence v vsakem pogledu speljala na stransko pot razvoja. Na podlagi navedenih tez naj bi bilo delovanje komunistov - majhne zarotniške skupine - zgolj revolucionarne narave in ne tudi narodnoosvobodilne.

Trenutno najaktualnejši je poskus rehabilitacije katoliške cerkve z ljubljanskim škofom Rožmanom na čelu, v širšem kontekstu pa vaških straž, protifašistične prostovoljne milice, predvsem pa domobranstva, zaradi njihovega sodelovanja najprej z italijanskim, pozneje pa z nemškim okupatorjem. Ta poskus zaznamuje nadvse enostransko branje zgodovine, sloneče na tezi, da je bilo narodnoosvobodilno gibanje samo pretveza, s katero so komunisti skušali udejanjiti svojo krvavo revolucijo. Izhajajoč iz te premise, je oboroženi boj proti OF prikazan kot legitimna obramba, pri čemer je hlapčevanje tujcem - najhujšim sovražnikom našega naroda in evropske civilizacije nasploh - potisnjeno v ozadje, skoraj ignorirano ali prikazano kot nujno zlo, ki ni omadeževalo etičnih in svobodoljubnih vrednot tistih, ki so se odločili za kolaboracijo.

Upati je bilo, da bo po osamosvojitvi Slovenije slovenska cerkev v imenu narodne sprave nadaljevala politiko pomiritve, ki jo je uresničevala od šestdesetih let, ko so se odnosi med njo in državno oblastjo kolikor toliko uredili. Spravna slovesnost v Kočevskem rogu, na kateri sta si predsednik Kučan in ljubljanski nadškof Šuštar podala roko ob spominu na pobite domobrance, je dosti obetala v tem smislu. "Je čas vojne in je čas miru," je tedaj rekel Kučan in se pri tem navezal na stavek biblijskega preroka, stavek, ki pa ga slovenska katoliška cerkev ni prevzela za svojega. Pozabljajoč na tisto Kristusovo zapoved, ki pravi, da se ne približaj oltarju, preden se ne spraviš s svojim bratom, je odprla vse zapore dolgo potlačenih zamer in se vzporedno z zahtevami po obnovitvi svoje gospodarske moči angažirala tudi v poskusu rehabilitacije škofa Rožmana. Pri tem je bila njegova vloga v drugi svetovni vojni prikazana izkrivljeno, kakor da bi šlo za verskega voditelja, ki je v svojem pastoralnem delovanju samo udejanjal pravila univerzalne cerkve. Pozabljeno je bilo, da so se že v tridesetih letih v Dravski banovini uveljavile razmere, ki so bile edinstvene v vsej Evropi, saj je tu pod plaščem Jugoslovanske radikalne zajednice imela vso oblast klerikalno usmerjena Ljudska stranka. Katoliška elita ljubljanske škofije s škofom na čelu se v takih izjemnih razmerah ni znala upreti skušnjavi teokracije v prepričanju, da je njena politika edina zveličavna za slovenski narod.

Iz napuha, ki je bil jasno izražen tik pred izbruhom druge svetovne vojne na ljubljanskem kongresu Kristusa Kralja, je naravno sledila tudi nadaljnja zgrešena politika škofa Rožmana in njegovega klera v času italijanske in nemške okupacije. Zaverovani vase, ker naj bi bili pastirji naroda na polju religije in morale, pa tudi na polju civilne družbe, niso znali ločiti zrna od plev in so se v svetovnem spopadu v strahu pred brezbožnim boljševizmom postavili na stran fašističnega in nacističnega totalitarizma. Čeprav ta dva nista skrivala svojih genocidnih načrtov glede slovenskega naroda, čeprav sta se s svojimi rasnimi ukrepi in zakoni že odpovedala bistveni vrednoti krščanstva in evropske civilizacije, namreč tisti, ki pravi, da so vsi ljudje po dostojanstvu enaki, so se škof Rožman in njegovi duhovniki odločili za taktično zavezništvo s temi heretiki okrvavljenih rok. Njihova odločitev je seveda dala slovenski kolaboraciji digniteto, kakršne bi sicer ne imela, saj se je lahko opirala na moralno avtoriteto, ki jo je imela cerkev v slovenski družbi, in se povzdignila iz dejanske vloge, v kateri je bila, namreč vloge hlapca in rablja policaja, odvisnega od okupatorjev, v vlogo zaščitnika življenjskih interesov naroda. Od tod teza o državljanski vojski, ki naj bi bila divjala na Slovenskem med letoma 1941 in 1945, kakor da bi bilo mogoče spraviti OF in kolaborantske enote raznih poimenovanj na isto raven vojaške časti.

Šlo je za nenavadno politično zaslepljenost, ki jo zgovorno prikazuje pisatelj Alojz Rebula v svojem zadnjem romanu Na reki Babilon, tam kjer pravi, da so domobrancem bila "pod nemškimi uniformami angleška srca". Skratka, borili so se skupaj z Italijani in Nemci proti OF, ki je bila članica protihitlerjevske koalicije Združenih narodov, a to samo iz kontingentnih, lokalnih razlogov, sicer pa so bili po svojem intimnem prepričanju na strani zahodnih zaveznikov, takoj pripravljeni prestopiti v njihove vrste, komaj bi bili Nemci premagani in bi se vnela tretja svetovna vojna med zahodnimi zavezniki in Rusi. Škoda, da ta način razmišljanja, ki zgovorno priča o intelektualni nebogljenosti slovenskih klerikalnih in fašistoidnih elit med vojno in danes, ni bil uveljavljen pri Britancih, saj so ti maja 1945 Jugoslovanom izročili domobrance, ki so pribežali na Koroško v njihovo varstvo, brez moralnih pomislekov, čeprav niso mogli imeti iluzij, kaj jih čaka na oni strani Kravank.

Pokol, ki se je takrat zgodil na slovenskih tleh, ima različne razloge, ki gredo od maščevanja do nuje, znebiti se enot, potencialno nevarnih ob oboroženem spopadu z Anglo-Američani, na katerega so jugoslovanski voditelji gledali kot na realno možnost. Slovenska desnica interpretira omenjeni pokol kot logični zaključek narodnoosvobodilnega boja in kot potrdilo, da so imeli prav tisti, ki od samega začetka vojne niso hoteli sodelovati s komunisti. Ta razlaga je zapeljiva, kajti treba je priznati, da so voditelji KPJ in KPS ob prevzemu oblasti z odločitvijo za množični pokol prevzeli nase odgovornost, za katero je težko najti opravičilo. Z druge strani pa je treba tudi pribiti, da OF slovenskega naroda ta zločin ne more omadeževati, ker ga preprosto ni mogoče poistovetiti s peščico komunističnih voditeljev, odgovornih zanj. Znotraj OF so slednji imeli pomembno vlogo na organizacijskem in na vojaškem področju. A če bi narodnoosvobodilno gibanje ne imelo široke podpore prebivalstva, če bi ne sprostilo kolektivnih uporniških in državotvornih sil najboljših hčera in sinov slovenskega naroda, bi ne moglo postati tisto, kar je bilo: maturitetni izpit našega nacionalnega osebka, ki se je z njim vključil v zgodovino Evrope s svojim specifičnim izrazom. Cezura, ki loči OF od povojnih pobojev, bo postala jasnejša, če se ozremo na podobne dogodke drugod po svetu. Med drugo svetovno vojno in po njej je Sovjetska zveza doživela množične poboje in gulage, ki jih je ukazal Stalin. Ti pa ne zmanjšujejo pomena ogromnih žrtev in zaslug ruskega naroda in drugih sovjetskih narodov za zmago nad nacifašizmom. Tako bombardiranje Dresdna februarja 1945 ne bremeni Britancev in atomski napad na Hirošimo in Nagasaki ne bremeni Američanov. Enim in drugim mora biti človeštvo hvaležno za odločilni prispevek k porazu nacifašizma. Ob tem, da so se njihovi voditelji odločili za maščevalne ukrepe, ki so se zdeli tisti trenutek potrebni, a nas danes navdajajo z grozo, se postavlja vrsta etičnih vprašanj o upravičenosti njihovih odločitev. Ne more pa vplivati na sodbo, ki jo je dala zgodovina o tem, kdo je stal na pravi in kdo na napačni strani v velikem svetovnem spopadu.