Sreča v nesreči

V manj kot tednu dni smo dobili dve napovedi gospodarskih gibanj za letošnje in prihodnje leto. Najprej je vladni UMAR postregel s Pomladanskim poročilom, nekaj dni pozneje pa je Banka Slovenije predstavila svoje Poročilo o cenovni stabilnosti. V obeh primerih napovedi oznanjajo nižjo gospodarsko rast in zvišanje inflacije ter opozarjajo na tveganja, da bo inflacija morda še višja in rast nižja. Njune napovedi so si podobne, poudarki različni, napotki glede rešitev pa prelagajo odgovornost drug na drugega. Dejansko je pri tem še največje tveganje, kako oblikovati in koordinirati ustrezne makroekonomske politike med vlado, BS in socialnimi partnerji.

Obe makroekonomski poročili prihajata v pravem trenutku. Mednarodne ocene in analize razmer v svetovnem gospodarstvu se množijo kot gobe po dežju, hkrati pa vlada pripravlja rebalans proračuna za leto 2008. Igre številk niso posebno vsaksebi. UMAR letno rast BDP ustavlja pri 4,4 odstotka, BS pri 4,2, povprečna inflacija je za UMAR pri 5,2 odstotka, BS stavi na 5,6. UMAR je torej nekoliko bolj optimističen glede višje rasti in nižje inflacije, BS je nasprotno previdnejša. Stavi na nižjo rast in višjo inflacijo. Pomembnejša je razlika v razlagi vzrokov glede inflacije in ocenjevanju preloma gospodarske rasti. Oba akterja pa se sprenevedata glede soodgovornosti dosedanjih ocen in priporočil ukrepov.

V strukturi in dinamiki rasti prihaja do pomembnih premikov. Lansko leto je visoka rast BDP temeljila predvsem na povečanju povpraševanja, manj pa na izboljšanju ekonomike ponudbe in učinkovitosti podjetij, na katero stavi lizbonska strategija. Dejstvo je, da rast izhaja predvsem iz povečanja zaposlovanja in ne iz povečane produktivnosti, da jo napaja zunanje zadolževanje in ne domače varčevanje. Imamo rast brez pravih kvalitativnih podjetniških, regionalnih in makroekonomskih strukturnih sprememb in to je slab obet za prihodnost. Ta vlada je zgrešila pri vseh strukturnih elementih rasti, ki vplivajo na se celovito družbeno produktivnost. Velike sistemske težave so v šolstvu, znanosti, zdravstvu, kjer se je naselil reformni prevratniški duh deregulacije in privatizacije brez jasne vizije in sposobnosti vodenja sprememb. Grozeče stavke in plačne zahteve so tu zgolj vrh ledene gore. Pozabljamo, da so kvalitativni poslovni dejavniki rasti, od regionalnih do podjetniških, že nekaj let na meji konkurenčnih sposobnosti. Potrebujemo radikalni zasuk tudi v tej smeri. Mislim na regionalni vidik privabljanja tujega kapitala v Slovenijo in ofenzivno strateško kombinacijo ukrepov podjetij in izvoza kapitala na nišnih trgih v tujini.

Ključna razlika v obeh ocenah temelji na razumevanju zunanjega ravnotežja države. Sedanja gospodarska rast temelji namreč na zunanjem zadolževanju in prestrukturiranju finančnih virov rasti. BS ocenjuje, da sta skokovito povečanje strukturnega primanjkljaja plačilne bilance in visoka inflacija lahko nevarna mešanica, ki ogroža rast in konkurenčnost. UMAR nasprotno ocenjuje, da so te razmere neproblematične in da kažejo predvsem proces realne konvergence in lažjega zadolževanja v tujini. Po mnenju BS prav zunanje neravnotežje kaže, kako slovensko gospodarstvo ustvarja pozitivno proizvodno vrzel, ki spodbuja inflacijske pritiske. Zato je negativno stanje na tekočem računu plačilne bilance v sedanjih okoliščinah veliko bolj nevarno tako za kakovost rasti kot tudi za inflacijo. In tu ima BS prav. S primanjkljajem je tako kot s holesterolom, imamo "dobrega" in "slabega". Mi imamo težave s slabim, kar pomeni, da primanjkljaj spreminjamo v potrošnjo namesto v produktivne namene. Zato bomo na koncu imeli težave z zadolževanjem in servisiranjem dolgov, pa z inflacijo in konkurenčnostjo. Zdravniki vedo, da slab holesterol zvišuje krvni tlak, ki ga v našem primeru merimo z nadpovprečno inflacijo.

Inflacijske nevarnosti so velike in s tega vidika sta obe oceni optimistični. Zato je UMAR popustil pri enostranski oceni vzrokov, BS pa je temu dodala predvsem napake dosedanjih vladnih politik, ki jih UMAR kajpada ne vidi. BS vladi očita preveč ekspanzivno fiskalno politiko, UMAR nasprotno ponavlja vladno trditev, da je restriktivna in da vlada ni odgovorna za inflacijo. Toda pomemben del rasti cen izvira iz domačih pritiskov povpraševanja in za njim stoji tudi vlada, ki je dejansko vodila prociklično in posledično tudi proinflacijsko ekonomsko politiko. Proračunska politika je bila navidezno nevtralna, toda odvodov je bilo veliko (DARS) in pomenijo povečanje državne potrošnje. In zato BS upravičeno upira prst v vladne strukturne in fiskalne politike. Toda pri tem pozablja, da je tudi sama delno soodgovorna za nastale razmere. Podobno kot vlada se je prepozno odzvala na inflacijske nevarnosti, posebno pri zapiranju možnosti zunanjega zadolževanja bančnega sektorja.

Ni treba prisluhniti učenostim teorije ali pa sestankovanju finančne in bančne smetane na Brdu ali v Washingtonu, da bi doumeli temeljno rešitev. Potrebujemo koordinacijo pravih ekonomskih politik. Problem ni nabor instrumentov, temveč soglasje glede ukrepov na svetovni, regionalni (EU) in lokalni ravni. In kajpada v prerazdeljevanju stroškov in odgovornosti za stagflacijo. Pogoj za takšen pristop sta transparentnost teh politik in potrebna demokratičnost odločanja. To zahtevajo tudi načela omejene racionalnosti zasebnih ekonomskih subjektov. Zato je povsem odveč, da med vrsticami obeh državnih poročil beremo prelaganje odgovornosti drug na drugega. Pustimo pretekle zablode in zamude na obeh straneh. Potrebujemo strokovni konsenz in skupen nastop ekonomskih politik pri spremembah fiskalne politike, politike plač in konkurence, pa tudi pri stabilizaciji bančnih in finančnih sistemov.

Slovenija ima še vedno čas, da sprejme prave ukrepe. Da postavi fiskalno politiko v ospredje boja proti inflaciji ter strukturne politike pri kvalitativni podpori konkurenčnosti in rasti. Očitno Janševa vlada tega letos ne bo zmogla. Toda to je celo sreča v nesreči. Če ne stori ničesar, bo morda še najbolje in družbeni stroški napak bodo najnižji. Zato pa bo politična cena ekonomskega preživetja višja in plačevati jo bomo začeli čez leto dni. Z novo vlado na star račun.