Napisi ali mediji?

"Manjšina naj se sama odloči, kaj se ji zdi pomembnejše: več dvojezičnih napisov ali podpora otroškim vrtcem in medijem." Tako je na tiskovni konferenci neposredno pred praznovanjem 80. obletnice koroškega plebiscita dejal koroški deželni glavar Jörg Haider. Še istega dne se je skupaj s predsednikom države Thomasom Kleistilom in kanclerjem Wolfgangom Schüsslom znašel na paradi kiča, s katero Koroška vsako leto praznuje dan, ko je leta 1920 večina koroških Slovencev glasovala proti SHS in se obsodila na germanizacijo. Haiderjev govor je bil emocionalen, poln razumevanja in strpnosti; koroški glavar je spomnil na plebiscitno obljubo deželnega zbora iz leta 1920, da "bo dežela svojim slovenskim sodeželanom za vedno zagotovila jezikovne in nacionalne pravice", in z besedami, ki jih doslej na Koroškem še niso slišali, zagotovil, da " je obljuba iz leta 1920 naša zaveza". Za lingvistično dekoracijo različnosti je nato poskrbel predstavnik koroških Slovencev Bernard Sadovnik. Razpoloženje je bilo tako prisrčno, da je celo avstrijski kancler Schüssel odložil že napisani govor in kar s slovenskim stavkom pozdravil navzoče. Tudi predsednik Kleistil je izustil veliko prijaznih o sožitju v pokrajini. Nekaj ur kasneje se je po za promet zaprtem Celovcu razvil slavnostni sprevod, ki se ga slovenska manjšina, z nekaj izjemami, zaradi "spomina na zlovešče čase korakanja in izseljevanja" ni udeležila. Raje je odšla na organizirano "evakuacijo" v Italijo na obisk k tamkajšnji nemški manjšini, ki si je v prizadevanju za strpnost z nekajletnim bombardiranjem italijanskih daljnovodov izborila precej prijaznejše okolje. O morečem ozračju, ki je medtem vladalo na Koroškem, priča tudi to, da se je pred prireditvijo za nastop z dvojezičnimi napisi odločila le občina Bilčovs.

Toda ali manj dvojezičnih napisov - v skladu s Haiderjevo definicijo deželne manjšinske podpore - pomeni vsaj več denarja za medije?

Naivno vprašanje. Seveda ne. Samo nekaj dni pred znamenito proslavo so trije slovenski radii na avstrijskem Koroškem - Radio Agora, Korotan in MORA - ostali brez državnih subvencij.

Dušenje medijev

Urad zveznega kanclerstva je že konec julija 2000 pisno sporočil, da je konec podpore trem manjšinskim radiem in da zvezna vlada prihodnje leto načrtuje odpravo finančnih podpor vsem nepridobitniškim radiem v Avstriji. Sočasno so bile odpravljene subvencije pri poštnih storitvah za tisk. S tem sta avstrijski vladni stranki jasno pokazali, da jima ni mar za toliko opevani pluralizem. Kanclerjeva odločitev napoveduje tudi konec sedanjega trojnega sistema medijev, ki temelji na javnopravnem, zasebno-komercialnem in nepridobitniškem oziroma svobodnem radiu. Odprava pomoči torej pomeni korak nazaj v čas popolnega monopola državnih medijev (ÖRF), zaradi katerega je Avstrija že dalj časa tarča kritik mednarodnih organizacij. Svobodni in nepridobitniški mediji so tako poslej odvisni le od trga. Ta pa jim ne more zagotoviti obstoja.

Oglejmo si podrobneje le en primer. Radio Agora, ki na Koroško prinaša "svež veter", potrebuje za vsakodnevno dvanajsturno oddajanje na leto 6,5 milijona šilingov. Dobra tretjina tega so obratovalni in materialni stroški. Vse to je potrebno za zaposlitev štirih urednikov in urednic in več kot 60 svobodnih oblikovalcev in oblikovalk sporeda, ki so doslej pripravili približno 30 tedenskih oddaj v slovenskem ali nemškem jeziku, pa tudi v srbohrvaščini in španščini. Z reklamami je mogoče napolniti približno desetino programa - toda ker je radio nekomercialen, še to ni dovoljeno. V železni repertoar sodijo med drugim izčrpni intervjuji, poročila dopisnikov, pogovori v živo, program šolskega radia in svetovna poročila radia BBC v slovenskem jeziku, vse to pa je doslej podpirala tudi Evropska unija. Glasba, ki se predvaja na Radiu Agora, je prav tako povezana predvsem z regionalno sceno (mladi koroški bendi, glasba iz Slovenije in Furlanije, novejša elektronska glasba iz Avstrije in Slovenije itd.), radio pa rad predvaja še glasbene zvrsti, ki jih ÖRF in druge v tem delu sveta slišne postaje večinoma zanemarjajo (jazz, svetovna glasba, rock, filmska glasba, hiphop, alternative-indie sound idr.). To je tudi radio, ki si prizadeva za samoumevno in enakopravno uporabo obeh jezikov - slovenščine in nemščine - in s tem najbolje udejanja strpnost, o kateri tako radi svetohlinsko govoričijo politiki.

Za kako resen udarec slovenski skupnosti gre, je mogoče presoditi samo v primerjavi s preteklostjo; več kot deset let prizadevanj je bilo potrebnih, preden je poleg enournega slovenskega sporeda avstrijske radiotelevizije ÖRF slovenska manjšina dobila prvo zasebno radijsko frekvenco. Uspeh bodo torej želi dobri dve leti, od začetka oddajanja oktobra 1998 do konca decembra 2000.

Avstrijska vlada se ob odpravi pomoči slovenskim medijem sklicuje na pravne nedorečenosti. Avstrijsko ustavno sodišče je spoznalo, da je do zdaj pristojni urad za zasebno radiodifuzijo, ki manjšinskim radiem podaljšuje licence, protiustaven. Vlada je napovedala ustanovitev novega urada za medije, predvidoma sredi leta 2001. Toda sočasno želi manjšinske medije znova povezati z "javno" televizijo ÖRF. Ta naj bi v prihodnje oddajala dodatne sporede za narodne skupnosti. Da vlada hkrati odreče finančno podporo zasebnim in za pravne zaplete nič krivim manjšinskim radiem, je mogoče razumeti le kot omejevalen ukrep, naperjen proti pluralizmu narodnostnih in manjšinskih medijev. In ne samo teh. "Učinki vladne politike, kar zadeva nekomercialne medije, so uničevalni," meni o avstrijski politiki Fiona Steinert iz Freie Radia Orange (Svobodni radio Orange). Njeni sodelavci so to pokazali dobesedno. V znak protesta so na enem od dunajskih trgov svojeročno uničevali kasete s programi. Manjšinski radii so izbrali drugo pot. Da bi Radio Agora in drugi radii lahko še nekaj časa delali, so zaprosili javnost, pa tudi Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu za finančno podporo. Pismo je dobil državni sekretar Zorko Pelikan. Na odgovor še čakajo.

Da gre za načrtno in perfidno dvotirno politiko, ki svetu kaže prijazen obraz, medtem pa izvaja pritiske na vse drugače misleče, dokazujejo tudi pogromi, ki jih nova avstrijska modro-črna vlada izvaja proti številnim drugim medijem, kritičnim intelektualcem in umetnikom. Odvetniška pisarna pravosodnega ministra je že pred meseci pričela množično vlagati tožbe, ki na sodiščih zaradi simbolične dvojne vloge, v kateri nastopa pravosodni minister, doživljajo lepe uspehe.

Vlada pa odpravo subvencij manjšim in kritičnim medijev zagovarja s sklicevanjem na svoj "varčevalni paket". A socialistični "finančni minister v senci" Rudolf Edlinger je pravkar dokazal, da je vladno varčevanje velika prevara. Avstrija naj bi letos z novimi davki pobrala kar 65 milijard šilingov več, hkrati pa naj bi porabila 33 milijard šilingov več kot lani. In namesto da bi država varčevala pri sebi, si "jemlje denar pri državljanih", in to prav pri najrevnejših, ki zaslužijo manj kot 30.000 šilingov. In ki naj bi jih nova ureditev menda "varovala". V primerjavi s temi številkami je tistih nekaj milijonov šilingov za manjšinske medije (letos naj bi kancler za tri manjšinske radie predvidel samo 10 milijonov šilingov, to je enkrat manj kot lani) malenkosten znesek.

Še posebej zato, ker ima Avstrija do slovenske manjšine številne neizpolnjene obveznosti po 7. členu avstrijske državne pogodbe (ADP). In te obveznosti so trajne, ne glede na to, ali Avstrija Sloveniji priznava status naslednice podpisnice ADP ali ne. Avstrija tudi pri tem uporablja taktiko "dvojne " politike. Je podpisnica evropske listine regionalnih in manjšinskih jezikov in t. i. manjšinske okvirne konvencije, a na državni ravni sploh nima "globalnega" manjšinskega varstva. Za varstvo slovenske manjšine skrbi zmedeni koktajl ADP, odločitev sodišč in Volksgruppengesetza (zakon o narodnih skupnostih) iz leta 1976, ki sploh ne varuje manjšin, pač pa zagotavlja le uporabo jezika. Posledice so predvidljive; uporaba slovenskega jezika in manjšinske pravice so odvisne od odločitev strank na oblasti v posameznih pokrajinah in okrajih. Ali kot ugotavlja neka mednarodna raziskava, ki se je ukvarjala s tem vprašanjem: "Posledica te ureditve je vrsta različnih zakonov in predpisov, ki urejajo to področje. V Koroški je 35 dvojezičnih občin. Samo šest med njimi jih ima topografske napise v obeh jezikih. V 30 je slovenščina priznana za uradni jezik v občevanju pred lokalnimi organi, toda samo v devetih med njimi slovenščino lahko uporabljate v komunikaciji s policijo." Tako je slovenska skupnost že po definiciji "bilingvistična", hkrati pa le redki nemško govoreči Avstrijci znajo slovensko.

Slovenska servilnost

Slovenska politika na vse te avstrijske grožnje slovenski, v desetletjih germanizacije zdesetkani manjšini (po uradnih podatkih slovenščino na Koroškem uporablja le še 17.000 ljudi ali 3 % prebivalstva) sploh ne odgovarja. Kakor šahist, ki v strahu pred matom dopušča žrtvovanje "manjvrednih" kmetov, slovenska zunanja politika, ohromljena zaradi Haiderjevih groženj, brani le še nekaj svojih ključnih zahtev (vstop v EU) in prav s tem izgublja diplomatsko bitko. Opozorila o neprimernosti servilnega vedenja prihajajo le iz tujine. Karel Smolle, nekdanji kandidat za predsednika Narodnega sveta, obsoja "nečastno ravnanje z obljubami manjšini". Po vseh pogovorih s strankami, zastopanimi v koroškem deželnem zboru, je edina koncesija avstrijskih strank koroškim Slovencem v zadnjem času " podpora glasbeni šoli, glede drugega pa je vse ostalo le pri obljubah". Karel Smolle je v pismu pred praznovanji 10. oktobra jasno zahteval, naj organizaciji Slovencev prekličeta sklep o sodelovanju na proslavah. "Gre za temeljno odločitev: če Haider vleče manjšino za nos s steklenimi biseri, potem je bil sklep o sodelovanju napačen. Haider je za mednarodno razglasitev demokratičnega modela sožitja nujno potreboval sodelovanje Slovencev."

Protest zaradi sodelovanja Bernarda Sadovnika, predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev, v nacionalistični koroški predstavi in zaradi udeležbe osrednjih slovenskih koroških organizacij ter konzula Republike Slovenije na proslavi ob obletnici koroškega plebiscita je izrazil tudi Svetovni slovenski kongres. SSK meni, da je bil govor predsednika Narodnega sveta Bernarda Sadovnika na proslavi deželnega parlamenta "dejanje nepotrebnega udinjanja in dokaz servilnosti v odnosu do pronacističnih protagonistov proslave". SSK je ob tem napovedal, da se bo zavzel za to, da bo Slovenija financirala zgolj tiste organizacije, "ki ob zgodovinskih priložnostih izkažejo najvišjo stopnjo narodne zavesti in so v celoti zavezane spoštovanju in krepitvi slovenstva na Koroškem". Slovenski konzulat v Celovcu je očitke zavrnil in poudaril, da je bilo sodelovanje konzula Jelovška "dejanje odprtosti".

Avstrijski pritisk na medije ne bi smel ostati brez odgovora tudi zaradi številnih preteklih vandalskih napadov na slovenske medije. Zadnji, ki je bil eden najbolj grobih, se je zgodil v noči s 3. na 4. december 1996 v Celovcu, ko so neznanci vdrli v prostore Slovenskega vestnika, porisali stene s kljukastimi križi, ukradli računalnike, odnesli večjo količino denarja in diske. Napad je sledil seriji grozilnih pisem, v katerih so neznanci sporočali, da "vas bomo že poklali, slovenske svinje". Dva meseca pred tem je bil podoben napad izpeljan na slovenski gimnaziji. Storilcev, kot navadno, niso našli. Zaradi obeh dogodkov se je Avstrija znašla v letnem poročilu organizacije Amnesty International. Malo zatem so slovenski mediji dobili nekaj enkratnih finančnih injekcij.

Zato res ni težko uvideti, kaj je treba storiti; na Haiderjev izsiljevalski ultimat: "Topografski napisi ali mediji?" je samo en pravilen odgovor: "Haider, topografski napisi in mediji!" Če odgovor ne bo takšen, bodo najprej šli rakom žvižgat mediji, potem pa še tisti eksotični dvojezični krajevni napisi v šestih avstrijskih koroških občinah.

Toda morda vlada v odhodu ne misli tako? Je morda prepričana, da je treba biti tiho zaradi "dejanj odprtosti"? Tudi prav. Toda potem naj bo enako "odprta" pri finančni pomoči manjšini in naj ji takoj nakaže tistih nekaj za "odprtost" in svež medijski veter na Koroškem potrebnih milijonov šilingov. Številka žiroračuna Radia Agora je: 8.057.069 lt.auf Radio AGORA, BLZ 39130 Posojilnica Bank Železna Kapla.

povezava

povezava

povezava