Lov na dovolilnice

"Dovolj mi je vojne, nočem intifade," pravi Fatma Dib. "Palestinci živimo v strahotni bedi in zares mi je popolnoma vseeno, kje moj mož dela: tu v Gazi ali pri Izraelcih, samo da prinese denar." Ta mesec se je Fatmi sesulo življenje. Tretjega oktobra so Izraelci sinu Raedu, mehaniku, prestrelili roko, ko je metal kamenje na močno zavarovano židovsko naselje Nezarim. Četrtega oktobra so ji na istem kraju ubili sina Einmena, ki je bil voznik taksija. Petega oktobra so Izraelci možu, ki lahko zdaj edini v tej številni družini služi denar, vzeli dovolilnico, s katero je vsak dan prečkal Erez, edini prehod med Gazo in Izraelom. Dvanajst let je opravljal zidarska dela na drugi strani meje. Zdaj se vsak dan že navsezgodaj odpravi od doma in bolj ali manj zaman išče delo po Gazi. Fatma ima še enega sina in osem hčera.

Rasem M. Al Bajari, predsednik združenja sindikatov v Gazi, z obema rokama visoko v zrak sunkovito dvigne kičasto medeninasto škatlo za papirnate robce in z umirjenim glasom razloži: "Zamislite si, da je to Gaza. Nekaj časa lahko tlačiš in tlačiš stvari vanjo, ampak ko je preveč, jo raznese. Izraelci imajo popoln nadzor nad našim gospodarstvom in socialnim življenjem. Imajo absolutno moč, da nas zaprejo v naš geto, kadar se jim zazdi. In to je enostavno prevelik pritisk za tako majhen prostor."

Gaza Strip je majhen kos zemlje pod palestinsko upravo, stisnjen ob morje in Izrael. Dolg je borih 40 km in širok 6 km. Leta 1948 je na ta ozek prostor pribežalo 200.000 palestinskih beguncev, ki so po arabsko-izraelski vojni ostali brez domov. Že leta 1952, ko je v Gazi živelo "samo" 300.000 ljudi, je komisija Združenih narodov ugotovila, da je prostor prenaseljen. Številka se je do danes dvignila nad 1.300.000. Gaza ima dva prehoda: na severu v Erezu in na jugu na meji z Egiptom pri Rafahu. Oba nadzorujejo Izraelci. Prehod Rafah je bil edini izhod iz Gaze do leta 1967, ko so po šestdnevni vojni Izraelci prevzeli od Egipčanov nadzor nad tem območjem. Zdaj je tako rekoč zaprt za Palestince. Le tistim, ki imajo vozovnico za polet iz Kaira, se posreči dobiti dovoljenje. Razen redkih židovskih naseljencev (mimogrede: teh je v 20 naseljih približno 4000 in zasedajo več kot 20 odstotkov ozemlja), imajo vsi prebivalci izjemno otežen izhod iz Gaze. Tudi tistim, ki imajo palestinski potni list, ni nič laže. Tega dobijo šele, ko že imajo v žepu osebno izkaznico, ki jo izdaja izraelska oblast. Če pa že imajo srečo in si priborijo pravico do izhoda, se morajo navadno vrniti še isti večer.

Pokojninska loterija

Po mnenju predstavnikov Združenih narodov je brezposelnost v Gazi v, recimo temu, normalnih časih blizu 60-odstotna (uradno je precej manjša), zdaj, ko so Izraelci zaprli Erez, pa je ostalo brez dela še približno 70.000 ljudi. Toliko se jih namreč vsak dan udinja pri delodajalcih na izraelski strani. Od leta 1967 velja Gaza za vir izredno poceni, a dobre delovne sile za Izraelce. Vsako jutro in popoldan se približno ob istem času ta neverjetna množica ljudi vali čez mejo. Kadar je ta odprta, seveda. Že najmanjši povod je dovolj, da Izraelci zaprejo prehod v Erezu, čeprav to škoduje tudi njihovemu gospodarstvu.

Zaradi hitrejšega prehoda, predvsem pa boljšega pregleda so Izraelci za palestinske delavce uvedli posebne magnetne prepustnice. Do njih pridejo po daljši legalni poti, kar lahko traja tudi eno leto, to je prek palestinskega ministrstva za delo, ki je povezano z izraelskim ministrstvom za delo, ali pa jo preprosto kupijo za 200 do 300 dolarjev od družb, ki so povezane z izraelsko varnostno službo. Tedaj jih dobijo takoj. Pogoji so v obeh primerih enaki: nikoli nisi smel biti član PLO, moraš imeti otroke in nobenega madeža v policijski kartoteki. Poleg tega, da izraelska varnostna služba mimogrede zasluži precej denarja, so na izgubi palestinska država in delavci sami. Prispevke za socialno zavarovanje, pokojnino in druge prispevke trgajo enim in drugim, le da denar tistih, ki so do dovoljenja prišli ilegalno, ostaja izraelski državi. Poleg tega se pogosto zgodi, da dovolilnico, ki jo je delavec drago plačal, mimogrede prekličejo.

In kaj izgubi s tem palestinska vlada? Avtoriteto in denar. Po pariškem gospodarskem sporazumu bi moral Izrael 75 odstotkov denarja, ki ga iztrži z davki legalnih delavcev, izročiti Palestincem. Poleg tega je Rasem M. Al Bajari prepričan, da je izraelska registracija delovnih dni tako in tako goljufiva: delavcem sicer dajo plačo, ki jo zaslužijo, uradno pa registrirajo manj delovnih dni in tako palestinsko državo prikrajšajo za davek.

Pokojnina za palestinskega delavca je prava loterija. "Si lahko zamislite število delavcev, ki so delali v Izraelu od leta 1967?" sprašuje Rasem M. Al Bajari. "Več kot milijon Palestincev je delalo zanje. Šeststo dvainštirideset jih dobiva pokojnino. Če delaš v Izraelu in si česa obdolžen, izgubiš vse pravice do pokojnine, socialnega zavarovanja ali kompenzacije. Izraelci enostavno nočejo dati preveč denarja na to območje, ker se bojijo našega razcveta. Revščina pa je po vseh statistikah pri nas iz leta v leto hujša."

"Palestinci smo šibkejši in nimamo druge možnosti, kot da sprejmemo mir," nadaljuje. "Mi želimo mir, da bi lahko živeli kot drugi ljudje. Do zdaj nismo imeli občutka, da izraelski voditelji razumejo, kaj pomeni mir."

Petindevetdeset odstotkov palestinskega gospodarstva je odvisnih od Izraelcev. Zaki Zoarob, uslužbenec ministrstva za okolje, je prepričan, da je izraelski dolgoročni načrt čim bolj omejiti Palestincem možnosti, da bi delali v drugih arabskih državah, kot sta Jordanija in Egipt, samo da bi bili čim bolj odvisni od njih. Ta hip, ko je meja zaprta, ne more delati vsaj še 200.000 delavcev v sami Gazi, ker so odvisni od izraelskih surovin oziroma nasploh od povezave s svetom. Lep primer je tekstilna industrija: 80 odstotkov izdela za izraelski trg in za tamkajšnje delodajalce. V Gazo pripeljejo že ukrojeno blago, tam ga sešijejo in na izdelke napišejo, da so narejeni v Italiji, potem pa jih prodajajo v Izraelu. Podobno je s kmetijstvom. Sadje iz Gaze zložijo v škatle, na katerih piše Made in Izrael, saj je to edini način, da ga bodo Izraelci kupovali.

Šestnajstletnega dijaka Alija Abdelaha El Vadija so prejšnji teden Izraelci iz helikopterja s strojnico zadeli v bok, ko je metal kamne na oborožene vojake. Najbrž lahko pozabi na svoje želje, da bi obiskoval vojaško akademijo. Oče je leta in leta zidal hiše po Izraelu. Z življenjem je bil zadovoljen: zaslužil je nekaj več kot 200 dolarjev na mesec; res da je od tega 25 dolarjev porabil za prevoz, ampak družina je dostojno živela. Z izraelskim delodajalcem sta bila prijatelja, saj je bil prepričan - in še vedno je -, da je treba delo ločiti od politike. Zdaj je meja že dolgo zaprta, sicer pa tako in tako pričakuje, da bo zaradi Alija izgubil delovno prepustnico. Zgodba več, zaradi katere bodo statistični kazalci revščine v Gazi drugo leto še slabši.