Ti, ti lažnivec!

Bushu se pred očmi vse bolj megli. Nedavno je astronavte razglasil za "vesoljske podjetnike", sebe pa je - nehote, se razume - preimenoval v "guvernerja". Ja, tako je hudo, da ne ve več, kdo je. Na začetku februarja je šel celo tako daleč, da je rekel, da so boji in izzivi, ki so pred njim, "podobni tistim, ki jih je poznal Churchill". Vau! Bush misli, da je Churchill. In to čisto resno. Se mu je zmešalo? Ne, le v kavo so mu očitno zmešali rezultate sondaž. Ratinge mu je namreč butnilo na jug, deep south: podpora mu je prvič padla pod 50%. Specifično: 47 (AP), 48 (Newsweek), 49 (Gallup). Še več, 50% Američanov noče, da bi bil ponovno izvoljen - in seveda, le 37% jih pravi, da bodo jeseni volili Busha, medtem ko jih 43% pravi, da bodo svoje glasove dali demokratskemu kandidatu, recimo Johnu Forbesu Kerryju... ee, JFK-ju, ki je zdaj začel osvajati tudi ameriški jug, Bushevo dvorišče. Bush je tako obupan, da je pristal celo na veliki nedeljski TV intervju, ki naj bi mu vrnil kredibilnost in dvignil ratinge - točno, ratingi so mu po intervjuju le še padli. Ves čas je pač dajal vtis, da se ne more spomniti odgovorov. Šit - kaj so že rekli, da naj rečem? Zvenel je tako panično kot pokvarjena vinilka, pa četudi je sedel v Ovalni pisarni. Hu! Lahko si mislite, kaj bi šele bilo, če bi sedel v TV studiu.

Bushu gre vse narobe. Demokratski predsedniški kandidati, ki so že lep čas na turneji po Ameriki, ga sicer nenehno klofutajo, toda v resnici se jim sploh ni treba zelo truditi - Busha je začela klofutati sama realnost. Na začetku januarja je Pentagon na tiho odpoklical posebno 400-člansko ekipo (Joint Captured Material Exploitation Group), ki je v Iraku neuspešno in zaman iskala orožje za množično uničevanje, Bushev razlog za agresivno vojno. To je bil hud udarec za Busha. Ni bil edini - tako rekoč sočasno, 10. januarja, je Paul O'Neill, bivši finančni minister in član Sveta za nacionalno varnost, razkril, da v dveh letih, kolikor jih je preživel v Bushevi administraciji, ni videl niti enega dokaza, da ima Irak orožje za množično uničevanje, in da so z načrti za napad na Irak začeli takoj, ko je Bush prišel v Belo hišo, potemtakem 8 mesecev pred napadom na WTC. Šit. No, 20. januarja se je Bush udaril še sam - njegov kongresni govor je bil dolgčas, v katerem je naciji v glavnem le grozil, predvsem kakopak s tem, kaj vse se bo zgodilo, če ga novembra ne bo ponovno izvolila, jo pozival k spolni abstinenci, obenem pa ji obljubljal, da jo bo vzel s sabo na Mars, ki je v Bushevem teološkem imaginariju očitno sinonim za nebesa. Športnike je pozval, da naj ne jemljejo steroidov - ker so "nevarni". Ojej! Sledil je še hujši udarec: tudi David Kay, šef posebne, visoko budžetirane 1.400-članske komisije (Iraq Survey Group), ki je v Iraku iskala Sadamovo orožje za množično uničevanje, se je namreč vrnil praznih rok, oddal poročilo in ob koncu januarja odstopil, rekoč: "Kot kaže, smo smo se zmotili." Hudo, definitivno hudo! Orožje za množično je hotel najti - Kay je namreč Bushev človek, skrajno desni republikanec in veliki podpornik invazije na Irak, ki je zelo glasno verjel v obstoj iraškega orožja za množično uničevanje, toda zdaj je bil prisiljen priznati, da orožja za množično uničevanje v Iraku ni, da ga ni bilo med vojno in da ga ni bilo pred vojno - Sadam ga je uničil kmalu po koncu zalivske vojne, potemtakem že davno pred Bushevo invazijo. Aha. In kaj zdaj? Nič, Kay je rekel, da za nesporazum ni kriv Bush, ampak je odgovornost preložil na CIO, ki da je - pazite! - s svojimi "obveščevalnimi podatki zlorabila ameriškega predsednika". Ne, kje neki, Bush ni lagal - bil je le zaveden, zapeljan, dezinformiran.

Bush je nekaj dni kasneje pristal v ustanovitev posebne komisije, ki naj bi odkrila, zakaj je prišlo do te "obveščevalne motnje", toda že vnaprej je dal vedeti, da bodo rezultati preiskave znani šele po predsedniških volitvah - jasno, komisijo, ki bo preiskala tudi obveščevalne podatke o Iranu, Libiji, Indiji in Pakistanu (kakšen blef! kaj ima to z napadom na Irak!?), je za vsak primer nafilal s svojimi ljudmi, tako da jo naj bi vodil Laurence Silberman, šampion "patriotske" zakonodaje in upokojeni Reaganov sodnik, ki je oprostil polkovnika Oliverja Northa, glavnega igralca v aferi Iran-Contra. Kot veste, so pobje z ilegalno prodajo orožja Iranu ilegalno financirali protikomunistične Contrase v Nikaragvi. Toda hej - Reagan je svaril, da lahko komunisti iz Nikaragve "v nekaj urah" napadejo Teksas! Huh, za razliko od Iraka, ki bi lahko jedrske rakete lansiral "v 45 minutah". Iskreno rečeno, komisija bi lahko rezultate objavila že zdaj, saj bi zadoščalo že to, da bi prepisala Ciine demantije, ki so jih ameriški mediji objavljali pred Bushevo invazijo na Irak. Specifično: CIA in druge ameriške obveščevalne agencije so tedaj opozarjale, da ni nobenih dokazov, da ima Sadam orjaške količine biološkega in kemičnega orožja, nuklearno orožje in zveze z al-Kajdo, in da Irak ne ogroža Amerike. Bi lahko poročilo te komisije vsebovalo kaj drugega? Očitno ne - tudi George Tenet, direktor CIE, ki je že lani poudaril, da Busheva trditev, da je Irak skušal od Nigra kupiti uran, ne drži, je 5. februarja, takoj po Kayevi "obtožbi", odgovoril: "Rekli smo, da Sadam Husein nima nuklearnega orožja." Da bi pa Busha še bolj udaril, je dodal, da niso nikoli rekli, da "Irak neposredno ogroža Ameriko".

Kdor veruje, mu je lažje

Zoprno - Bush je ves čas trdil ravno obratno. In to kategorično. Trdil je, da ima goro neovrgljivih dokazov o obstoju iraškega orožja za množično uničevanje - in da tudi točno ve, kje je skrito! Bušiji so začeli resnico hitro zvijati: CIA je bila slabo informirana... ne, CIA je nasedla Iraškemu nacionalnemu kongresu, emigrantskemu lobiju, ki je hotel za vsako ceno zrušiti Sadama... ne, Sadam je finančno podprl razvoj orožja za množično uničevanje, toda znanstveniki, ki naj bi to orožje razvijali, so denar vtaknili v žep, nategnili Sadama in le hlinili, da delajo na projektu. Sam Bush je začel formirati čudne, nesmiselne fraze, recimo, da je David Kay v Iraku "identificiral mnoge dejavnosti, povezane s programi orožja za množično uničevanje". Ali pa: "Bagdad je imel namen in sposobnost prizadejati hudo škodo." Razlika med "intenco" in "posedovanjem orožja za množično uničevanje" je velika, toda Bushu, očitno hudo zblojenemu, se zdi, da je to ista stvar: "Če ne bi ukrepali, bi diktatorjevi programi orožja za množično uničevanje trajali do današnjega dne." Logično, ne. In zakaj se mu zdi, da je to ista stvar? "V mojem srcu ni bilo niti najmanjšega dvoma, da Sadam ogroža Ameriko." Točno - Bush je verjel v obstoj orožja za množično uničevanje. Tako kot verjame v obstoj Boga. Hej, verjemite še vi - lažje vam bo!

Zgodba o tem, da je Bush nedolžen, da ni nič vedel (saj veste, "tako kot 11. septembra"), da je CIA pretiravala in da je spet zatajila (saj veste, "tako kot 11. septembra"), ne bo držala vode. Iz štirih povsem očitnih razlogov: prvič, še Marsovci vedo, da je Bush svojo administracijo nabutal z ultra desnimi in skrajno militantnimi jastrebi (Dick Cheney, Paul Wolfowitz, Donald Rumsfeld, Richard Perle, Douglas Feith, Elliott Abrams ipd.), ki so leta in leta živeli le za eno - za napad na Irak (okej, za "zamenjavo režima"... ee, za iraško nafto), drugič, vsi se spomnijo insiderskih poročil o tem, kako so bušiji pritiskali na CIO, da naj "priskrbi" ustrezne obveščevalne podatke, ki bodo "dokumentirali" in podprli trditve Busheve administracije, še posebej pa da naj upošteva obveščevalna priporočila Iraškega nacionalnega kongresa (ki je itak govoril le to, kar so hoteli slišati Bushevi jastrebi), tretjič, splošno znano je, da je Pentagon že ob koncu leta 2001 ustanovil Urad za posebne načrte (Office of Special Plans), katerega naloga je bila, da zaupne podatke o Iraku, ki jih lifrajo ameriške obveščevalne agencije, filtrira in prireja tako, da bodo ustrezali ideološkim blodnjam Busheve administracije (CIA je do Iraka "premehka"), in četrtič, George Tenet leta 2002 v svojem Poročilu o nuklearnih grožnjah samega Iraka ni niti omenil.

Nič, bušiji so vedeli, da Irak nima orožja za množično uničevanje. In napadli so ga prav zato, ker so vedeli, da nima orožja za množično uničevanje. Ker so vedeli, da jim nič ne more. Toda prav iraška vojna, ki naj bi bila povsem varna in dobra za ratinge, je začela Busha utapljati. Pa ne le zato, ker je v Iraku padlo že več kot 530 ameriških vojakov (in okrog 10.000 iraških civilistov), ampak tudi zato, ker je ameriških žrtev v Iraku bistveno več. Bušiji namreč kot žrtve ves čas navajajo le tiste, ki so umrli, ne pa tudi tistih, ki so bili fizično, psihološko in mentalno ranjeni - in ki so bili potem tudi evakuirani. Teh žrtev je že več kot 20.000! Kaj to pomeni? Točno - Američani so v Iraku izgubili že celo divizijo! Dokler govoriš, da si izgubil 530 vojakov, to še ni tako hudo, toda ko ljudje izvejo, da si v resnici izgubil celo divizijo, se jim vojna zagnusi - le še 46% Američanov odobrava Bushevo menedžiranje vojne. Bušijem prikrivanje, prirejanje in friziranje statistik tolče nazaj.

Vojna proti terorju kot samomor in posilstvo

Z iraško vojno je vse narobe. Bush je 1. maja 2003 na letalonosilki Abraham Lincoln pod orjaškim transparentom "Misija končana" oznanil, da je "konec večjih vojaških operacij", po tem oznanilu pa je umrlo že več kot 400 vojakov, skoraj trikrat toliko kot v času "večjih vojaških operacij". Bush ni prišel na niti en pogreb. Vojakom je obljubil, da bo vojna hitra in kratka, le "kirurška operacija", in da se bodo hitro vrnili domov, zdaj pa poseg traja že skoraj eno leto - in ni videti konca. Vojake je v Irak poslal neustrezno opremljene, mnoge s "flak jacketi" iz časa vietnamske vojne, tako so jim potem starši pošiljali neprebojne jopiče in podobno zaščitno opremo. Nekateri so si za oklepnike sami nabavljali dodatne oklepe. Na dan so doživeli po 24 gverilskih napadov. Mnogi so bili povsem nepripravljeni in neizkušeni - rezervisti. Dal jim je uniforme, ki pa so bile premajhne ali prevelike. Plače so zamujale. Ali pa jih sploh ni bilo. Mnogi so hoteli domov. Mnogi se niso hoteli vrniti. Obljubljal jim je bajne beneficije, potem so pa morali sami plačevati letalske karte, ko so se domov vračali na dopust. Umirali so za skrivnostnimi boleznimi. Medicinska pomoč je bila šlampasta. Ranjenci so bili po vrnitvi domov le nebodijihtreba. Kompenzacije so bile minimalne - in žaljive. Nekateri so postali brezdomci, medtem ko je korporacija Halliburton, ki ji je prej dirigiral podpredsednik Cheney, v Iraku mastno bogatela (da bi bila mera polna, se je izkazalo, da je bencin in hrano vojski pretirano zaračunavala!). Piloti so bili preutrujeni in prenapeti - helikopterji, preslabo zaščiteni, so padali kot muhe. Bush je zadnji, ki bi lahko rekel, da podpira svojo vojsko.

In seveda - kar 22 vojakov je naredilo samomore (neuradno menda še več, saj tistih, ki so samomore naredili po vrnitvi v Ameriko, ne štejejo), 37 vojakinj in ameriških civilistk pa se je zadnje mesece pritožilo zaradi spolnega nadlegovanja in posilstva. Ne, niso jih posilili Iračani ali pa "Sadamovi lojalisti", ampak ameriški vojaki, tako nadrejeni kot podrejeni. Bušiji niso niti trznili. Nobenih preiskav. Nobene pravne, medicinske in psihološke pomoči posiljenim. Prej narobe: vojakinjo, ki jo je posilil podrejeni, bodo postavili pred vojaško sodišče - zaradi "bratenja s podrejenimi" in "prešuštva". Neko drugo zlorabljeno vojakinjo so evakuirali šele, ko je skušala narediti samomor. Ni kaj - Bush ni v Iraku sposoben zaščititi niti svojih pred svojimi! Iraška vojna izgleda kot farsa iraške vojne, kakršno je hotel videti Bush. Irak zaradi prijetja Sadama Huseina ni nič bolj varen, prej narobe - zdaj je še bolj nevaren. Januarja je padlo 45 ameriških vojakov, 5 več kot decembra, ko so prijeli Sadama.

A po drugi strani - tudi sama Busheva "vojna proti terorju" je le še farsa. "Protiteroristična koalicija", ki je nastala kmalu po 11. septembru, je sprta, neke sorte papirnati zmaj... Busheva administracija je dala vojni v Iraku absolutno prednost pred "vojno proti terorju", s čimer je vse povedala (zdaj skuša nacijo in svet prepričati, da je Irak glavna fronta "vojne proti terorju", toda heh - nihče se ji noče pridružiti!)... Bush, fanatični lovec na "malopridne" imetnike orožja za množično uničevanje, je nedavno praktično blagoslovil "očeta pakistanske atomske bombe", ki je atomske skrivnosti prodajal tujim, tudi "malopridnim" deželam (recimo Libiji)... kanadski časopis Toronto Sun pa se je nedavno prebil do tajnega dokumenta, ki kaže, da imajo bušiji na spisku teroristov in potencialnih teroristov že več kot 5 milijonov imen (and counting), ergo, dve Sloveniji in pol! Kar je absurdno. To kaže predvsem na to, da je postala "vojna proti terorju" zelo približna, arbitrarna in kontraproduktivna. Dodajte še rekordni proračunski deficit, orjaško brezposelnost, zelo počasno ustvarjanje novih delovnih mest, stagniranje plač, davčno reformo, ki bogati le bogate (heh, saj veste, kdor je bogat, je moralen, in ker je moralen, mu je treba davke znižati), propadlo reformo zdravstvenega zavarovanja in obnovljeno debato o Bushevem dezertiranju med vietnamsko vojno (zdaj pravi, da je "vojni predsednik"!), pa dobite topike, ki Bushu kopljejo grob - in ki bodo poganjale letošnjo predvolilno kampanjo.