svet / Potovanje na konec noči

Bush je prišel v Evropo zato, da bi obiskal papeža, ki obiska menda ni bil najbolj vesel, in da bi se objel z Berlusconijem, enim izmed svojih zadnjih evropskih prijateljev, predvsem pa zato, da bi pokomemoriral D-Day, ko je začela Amerika osvobajati Evropo. Busheva PR mašina pač ve, da je ameriški predsednik v Normandiji - med belimi križi - vedno vizualni hit. V Ameriki to vedno dobro izgleda. Nikoli ne škodi. Ni čudno, da ameriški predsedniki tako radi prihajajo na obletnice D-Daya. Ronald Reagan je tam pred dvajsetimi leti "staro Evropo" pozval, da se mora upreti sovjetskemu totalitarizmu - tako kot se je nekoč uprla fašizmu. Pozval je k slogi - k skupnemu boju. Amerika, Evropa - forever! Tudi Bush, ki bi Francoze, velike žrtve lanskega vročinskega vala, težko prepričal, da globalno segrevanje ne obstaja, je računal na dober predvolilni izplen. Potreboval je Normandijo, kjer je pred šestdesetimi leti padlo skoraj 10.000 ameriških vojakov. Potreboval je retoriko II. svetovne vojne. Potreboval je to scenografijo. Potreboval je bele križe, da bi legitimiral svoje početje - in da bi izgledal kot tedaj, ko je skušal evropske voditelje prepričati, da je iraška vojna nekaj takega kot II. svetovna vojna, da je osvobajanje Iraka nekaj takega kot osvobajanje Evrope, da je Sadam Husein sodobni Hitler, da je Amerika napadena in da ji mora Evropa v Iraku pomagati, tako kot je Amerika pomagala Evropi med II. svetovno vojno.