svet / Potovanje na konec noči

Bush je prišel v Evropo zato, da bi obiskal papeža, ki obiska menda ni bil najbolj vesel, in da bi se objel z Berlusconijem, enim izmed svojih zadnjih evropskih prijateljev, predvsem pa zato, da bi pokomemoriral D-Day, ko je začela Amerika osvobajati Evropo. Busheva PR mašina pač ve, da je ameriški predsednik v Normandiji - med belimi križi - vedno vizualni hit. V Ameriki to vedno dobro izgleda. Nikoli ne škodi. Ni čudno, da ameriški predsedniki tako radi prihajajo na obletnice D-Daya. Ronald Reagan je tam pred dvajsetimi leti "staro Evropo" pozval, da se mora upreti sovjetskemu totalitarizmu - tako kot se je nekoč uprla fašizmu. Pozval je k slogi - k skupnemu boju. Amerika, Evropa - forever! Tudi Bush, ki bi Francoze, velike žrtve lanskega vročinskega vala, težko prepričal, da globalno segrevanje ne obstaja, je računal na dober predvolilni izplen. Potreboval je Normandijo, kjer je pred šestdesetimi leti padlo skoraj 10.000 ameriških vojakov. Potreboval je retoriko II. svetovne vojne. Potreboval je to scenografijo. Potreboval je bele križe, da bi legitimiral svoje početje - in da bi izgledal kot tedaj, ko je skušal evropske voditelje prepričati, da je iraška vojna nekaj takega kot II. svetovna vojna, da je osvobajanje Iraka nekaj takega kot osvobajanje Evrope, da je Sadam Husein sodobni Hitler, da je Amerika napadena in da ji mora Evropa v Iraku pomagati, tako kot je Amerika pomagala Evropi med II. svetovno vojno.

Problem je resda v tem, da Irak ni napadel Amerike, ampak ravno obratno, toda Bush je očitno mislil, da mu bo poziranje z junaki, ki so preživeli D-Day, popravilo imidž. Ne pozabite, da si je skušal lani junija - sredi iraške vojne - imidž popraviti tako, da je poziral v Auschwitzu. Kako v to sliko paše Berlusconi, ki rad koketira z neofašisti in poka vice o Holokavstu, sicer ni jasno, toda hej - Bush je v Evropo pripotoval v trenutku, ko je njegov imidž tako na psu, da bi plesal z Ducejem, če bi mu to pomagalo. Njegovi ratingi so nižji kot kdajkoli. Evropa navija za Johna Kerryja. Okupacija Iraka je katastrofa. Ameriški vojaki padajo kot muhe. Stroški vojne so narasli na 120 milijard. Abu Grajb. Faludža. Nadžaf. "Koalicija dobre volje" izgublja voljo - Španci se umikajo iz Iraka, Bolgari tudi, Poljska in Italija sta na robu umika. Tony Blair je na poti ven. Jose Maria Aznar je odšel. Novih članic "koalicije" ni na vidiku. Po Bushevi invaziji na Irak se zdi svet vsem bolj nevaren kot prej. Cena nafte raste. Med Ameriko in Evropo je led.

No, če vprašate bušije, se iz Iraka lažje vrneš živ kot iz Evrope - že to, da si Bush upa v Evropo, je velik mednarodni uspeh. Kar je čisto res. Ko je bil nazadnje v Evropi, so morali gostitelji ustvarjati paralelne svetove, da so ga skrili pred milijonskimi protestnimi množicami - spomnite se le Azorov ali pa "posebnih koridorjev" v Londonu lani novembra. Ni kaj, emocionalni prepad med Ameriko in Evropo je prehud. Zato ni bilo pričakovati, da bo evropska politična elita na veliko pozirala z njim in mu delala predvolilno reklamo (če bi na njenem terenu izgledal kot voditelj sveta, bi bilo sploh katastrofalno!), toda Bush je zdaj tako ranljiv, da je mogoče iztržiti več kot prej. Bolje rečeno, v Združenih narodih je mogoče izposlovati tako resolucijo o Iraku, ki bo Ameriki vzela oblast, "stari Evropi" pa omogočila vrnitev v igro - okej, v regijo. Boj za kontrolo nad Irakom se, kot kaže, šele začenja. Le zakaj ne? Evropi se zdi, da ima zaradi vseh Bushevih tegob boljše pogajalske pozicije kot prej. Na Bushevih vratih piše: "Help Wanted!" Ni čudno, da je Bush na začetku marca v Beli hiši sprejel Gerharda Schroederja, ki je ob tej priložnosti dahnil, da gre pri sporu o Iraku le za "različna mnenja". Aja? Zdelo se je, da je spor bolj načelne narave.

PRVO IZKRCANJE

Bush je hitro postal evropski sovražnik št. 1 - prej kot v 100 dneh. In dobro veste, zakaj - ker je unilateralist, ker je agresiven in aroganten, ker napenja in zastruplja atmosfero, ker je ameriško zunanjo politiko napumpal z ideologijo, teološkim moraliziranjem in dramami ameriške notranje politike, ker je obseden s smrtno kaznijo in ker bojkotira zbliževanje obeh Korej, Palestince in Kjotski protokol, ki da ogroža "ameriške nacionalne interese". Ko je začel govoriti o protiraketnem ščitu, je bilo jasno, da hoče posneti rimejk hladne vojne in sequel Reaganove Vojne zvezd - in da hoče berlinski zid zamenjati s transatlantskim zidom. Na drugi strani tega zidu smo lahko slišali, da bo potrebna "deamerikanizacija Evrope". Bušiji so imeli raje izraz "kanadizacija Evrope": Evropa je za nas le ena izmed držav! Kot Kanada. Ne ravno Busheva prva jutranja misel. Težko bi rekli, da je bilo ljubezni med Evropo in Bushem v trenutku konec - nikoli je niti ni bilo.

Toda Bush je kljub vsemu sklenil, da se izkrca v Normandiji - junija 2001 je krenil na svojo prvo evropsko turnejo in se v Sloveniji dobil z ruskim predsednikom Putinom, ki se mu je prej zdel "sumljiv". No, ko je bilo njunega podalpskega kvikija konec, se mu je zdel sprejemljiv. Trustworthy. Kot je rekel, mu je pogledal v dušo - in ni je mogel prehvaliti. Z razlogom: Putin se je šel tedaj v Čečeniji "vojno proti terorju". In verjetno mu sploh ni bilo treba posebej reči, hej, Georgij, uči se pri meni! Če hočeš kontrolirati situacijo in ostati na oblasti, potrebuješ "teroriste"! Moje "teroriste" prepusti meni, ti pa si najdi svoje - in živel boš srečno do konca svojih dni! Putin se je Busha na Brdu dotaknil, bolje rečeno - Bushu se je obisk Slovenije izplačal. Zato je ime Putin vedno izgovoril pravilno. Za razliko od imena Aznar, ki ga je stalno izgovarjal narobe - Anzar. A kot vemo, se mu je obisk Španije kljub bučnim protestom španskega ljudstva, ki ga je pošiljalo domov, izplačal. Dobil je novega velikega prijatelja, Anzarja... ne, pardon... Aznarja, ki ni bil nikoli čisto prepričan, ali Bush ve, s kom se pogovarja, toda nobenega dvoma ni bilo, da ga ljubi onstran slovnice in pravopisa. Le zakaj ne? Ameriška neokonzervativna doktrina o Evropi ni imela nobenih iluzij: Evropa je le postnacionalistični, postkrščanski skupek držav, ki jih zlahka obvladuješ - dovolj je, da jih med seboj spreš. In Bush je to spremenil v politiko. Vedel je to, kar ve vsak ameriški neocon: Evropo - in njene integracijske procese - je treba destabilizirati, to pa najlažje storiš tako, da izbrane evropske države obrneš proti Franciji in Nemčiji, ki bi to Evropo radi vodili.

ESKALACIJA

11. septembra je Bush končno dobil svoje "teroriste" in svojo "vojno proti terorju", toda 11. september je bil fatalen tudi za transatlantsko antiromanco: pred 11. septembrom so bili odnosi med Ameriko in Evropo slabi - po 11. septembru bodo še slabši. Okej, takoj po 11. septembru je Evropa izkazovala vso potrebno solidarnost do Amerike, še več, Bushu je uspelo sestaviti celo koalicijo, s katero je šel nad Afganistan, toda Evropi je bilo jasno, da Busha zdaj ne bo več mogoče zadrževati in da ima zdaj vse potrebne alibije za unilateralizem in militarizacijo mednarodnih odnosov. Koalicija ni pomenila transatlantskega prijateljstva, ampak le transatlantsko premirje, ki ga je bilo konec nekaj mesecev kasneje, 29. januarja 2002, ko je Bush v agresivnem, skrajno populističnem kongresnem govoru izumil "os zla". Najprej so se oglasili evropski mediji in mu očitali, da skuša z vojnami reševati notranje ameriške probleme (gospodarska kriza, recesija), po taktičnem "premisleku" pa so drug za drugim udarili še evropski zunanji ministri: francoski zunanji minister je rekel, da Bush poenostavlja, ko vse probleme tega sveta zvaja na "vojno proti terorju", evropski komisar za zunanje zadeve ga je obtožil "absolutizma" in "unilateralističnega pretiravanja", nemški zunanji minister je poudaril, da koncepti a la "os zla" niso v skladu z evropskim političnim etosom, njegov namestnik pa je rekel, da je "vojna proti terorju" le Busheva pretveza za obračun z Irakom. Le malo je manjkalo, pa bi citirali Leva Trockega, ki je že leta 1928 svaril, da se bo Amerika v trenutkih hude krize reševala na račun Evrope.

Hladna vojna med Ameriko in Evropo je doživela eskalacijo. Iz ruševin Svetovnega trgovinskega centra je vstal geopolitični ogenj - in drug proti drugemu sta si tako stala velika rivala, dve viziji globalizacije (trda in mehka), dva trgovinska bloka, ki se nista mogla dogovoriti, kako naj si razdelita svet. Bolje rečeno, na eni strani je stal imperij, "novi rimski imperij", ki je pripravljal invazijo na Irak in ki svojega imperializma ni skrival, na drugi strani pa imperij, ki se je šele združeval in šele iskal svojo politično identiteto in ki je bil prisiljen svoj imperializem v imenu višjih civilizacijskih standardov tajiti. Vmes je bil kakopak "most" - Britanija, ki je hotela biti del obeh "združenih držav", ergo, del novega, nastajajočega imperija in obenem sodelovati pri novi delitvi sveta, no, pri novem boju za naftne kolonije. Poti nazaj ni bilo več. Amerika je skušala Evropo pregnati iz naftnih regij (srednja Azija, Bližnji vzhod), Evropa pa je skušala Ameriko izolirati. Obema je misija uspela: Evropa je ostala brez besede v naftnih bazenih - Amerika je bila izolirana. Ko so med Evropo in Ameriko prišli še neurejeni status zapornikov v Guantanamu, mednarodno kazensko sodišče, "načrt za invazijo na Haag", sloviti natovski "Article 5", usoda Jaserja Arafata, Bushevo ignoriranje Združenih narodov, sporazum o antibalističnih raketah, satelitski sistem Galileo, "freedom fries", subvencije za kmete, carine na jeklo in gensko spremenjena hrana, niso evropske sondaže puščale več nobenega dvoma, da Bush najbolj ogroža svetovni mir, čimer se je strinjal tudi londonski župan, Ken Livingston.

MED PRINCIPI IN NAFTO

Tudi Bushevi izleti v Evropo so bili vse bolj samomorilski. Ko je maja 2002 - v času lobiranja za invazijo na Irak - prišel v Berlin, ga niso sprejeli kot Kennedyja, ampak so ga izžvižgali. In to povsod, kjer se je prikazal. "Os miru" je bila nedvoumna: "Nočemo vaših vojn!" Že septembra - več kot pol leta pred invazijo na Irak - se je na evropskih ulicah v več kot 100 mestih od Dublina do Ženeve in od Rima do Londona zbralo milijon in pol ljudi, ki so demonstrirali proti Bushu in ga primerjali s Hitlerjem, hja, tako kot nemška pravosodna ministrica Herta Daeubler-Gmelin. Ne, še nikoli ni toliko Evropejcev demonstriralo proti kakemu državniku kot proti Bushu. In množica je le še rasla - po napadu na Irak se je prelevila v orjaški živi zid, prek katerega sta si žogo podajala Bush in evropska politična elita. Drži, Evropa je bila proti vojni in proti Bushu, kar so stalno potrjevale tudi sondaže, toda ko je prišlo do političnih elit, je vsaka igrala svojo igro. Ko je Rummy Evropo razdelil na "staro" in "novo", je bilo to "novi Evropi" tako všeč, da je z vilensko deklaracijo podprla napad na Irak in se zlila v "koalicijo dobre volje". No, sedem drugih držav - Britanija, Danska, Španija, Italija, Poljska, Madžarska in Portugalska - je že pred tem podpisalo svojo provojno in probushevsko deklaracijo. Bushu je uspelo Evropo razdeliti - jasno, delno s podkupovanjem in izsiljevanjem, delno s širitvijo Nata, delno pa z izigravanjem evropskih držav druge proti drugi in miniranjem evropskega konsenza. 17. aprila 2003, kmalu po napadu na Irak, so evropske države na atenskem vrhu sprejele zelo milo izjavo, s katero so ameriško oz. "koalicijsko" okupacijo Iraka praktično blagoslovile. Kot da bi hotele reči: George, vzemi nas s sabo! In medtem ko je Bush Irak spreminjal v svoj protektorat, so evropske države debatirale o tem, kakšna naj bo vloga Združenih narodov v povojnem Iraku - "centralna" ali le "pomembna".

Štiri evropske velikanke - Britanija, Španija, Italija in Poljska - so ušle v Irak, Francija in Nemčija, ki sta do I. zalivske vojne kontrolirali Irak, pa sta hlinili, da sta na drugi strani, bolje rečeno, ves čas sta po malem taktizirali. Saj veste, nista hoteli požgati vseh mostov, prej narobe - izboljšati sta si hoteli pogajalske pozicije. Bush je tu in tam dobil kak nepričakovan Chiracov klic, Schroeder, ki se ni nikoli zares identificiral z nemškimi protivojnimi množicami (dela ameriških vojaških baz v Nemčiji ni motil) in ki se je moral leta 2002 ostro obrniti proti Bushu, če je hotel dobiti volitve, pa se je tu in tam nepričakovano dobil s Tonyjem Blairom. Igra je bila preprosta: Bush ni vedel, kako naj razbije ta tandem, kako naj torej loči "gospodovalnega" Chiraca in "kooperativnega" Schroederja, ki je v Afganistan poslal celo svojo vojsko (in ki mu ni do tega, da bi Amerika svoje vojaške baze iz Nemčije preselila v "novo Evropo"), Chirac in Schroeder pa nista vedela, kako naj prideta v Irak. Ker so bušiji odločno rekli, ne, Nemčija in Francija ne bosta v Iraku dobili nobenih koncesij, in ker je bilo javno mnenje v obeh državah odločno proti vojni (glejte, kaj se je zgodilo z Aznarjem, ki je ignoriral voljo ljudstva), je "nemško-francoski osi" preostala le možnost, da v Irak pride pod dežnikom Združenih narodov (oh, ali pa Nata), da torej "Bushevo os" z resolucijo o Iraku, ki bo en passant legitimirala invazijo na Irak (!), podredi Združenim narodom in s tem ustvari moralni kontekst, v katerem bi lahko svojo filantropijo združila s profitno margino izgubljenih naftnih vrtin. Ne, francosko-nemški "ne" vojni in "da" suverenosti Iraka ni nikoli izključeval apetita po širitvi imperija, kolonijah in nafti. Logika je jasna: okupacija naftne regije je okej, dokler je okupator "stara Evropa". Ni principa, ki ga nafta ne bi požrla.