beograd / Poslavlja se generacija zaljubljencev v smrt!

Vladimir Arsenijević je eden najbolj uveljavljenih predstavnikov mlajše generacije pisateljev na območju bivše Jugoslavije. O njem se ne napiše predstavitveni odstavek, ne da bi se omenilo, kako je kot najmlajši avtor v zgodovini dobil prestižno Ninovo nagrado za najboljši roman leta, torej srbskega kresnika. To je bilo leta 1994 za prvenec U potpalublju, ki upodablja Beograd v zadnjih treh mesecih leta 1991, v obdobju, ki ga najbolje zaznamuje barbarsko uničenje Vukovarja.

Vmes sta izšla še roman Anđela in vojni dnevnik emigranta Mexico, te dni pa se je mudil pri nas v sklopu festivala Fabula ter zraven še malo popromoviral svojo zadnjo knjigo, roman Išmail, ki govori o najstniškem beograjskem pankerju ob koncu sedemdesetih.

Si ob prelomu tisočletja v Mehiko pobegnil pred plimo srbskega nacionalizma ali pred Natovimi bombami?

Pred obojim. Do takrat se mi je zagabilo prav vse. Nacionalizem je na nas pritegnil bombe - s tem, da res ni lahko doseči, da te Nato zbombardira. To je nek ogromen dinozaver, ki rabi strašno veliko iritacije, da vstane in se premakne. Na tem velikem in resnem projektu so Milošević in njegovi požrtvovalno garali polnih sedem let. A ko dinozaver enkrat juriša nate, potem se ne ustavi - ker se tudi ne zna ustaviti. In če k temu dodaš cunami antizahodnjaštva, ki so ga bombe sprožile v že tako turbonacionalistični Srbiji - e, potem vsaj pri meni nekih kolebanj pri migraciji ni moglo biti. Ker antizahodnjaštvo, ki je ostalo tam vse do danes, ni tisti kul antikapitalistični sentiment, ki ga najdemo med urbanimi mladimi po vsej Evropi ... Ne, gre za neko retrogradno in atavistično sovraštvo do napredka in normalnega življenja.