Putinovo remek delo

Izid, ko kandidat premočno premaga preostale kandidate že v prvem krogu z več kot 65 odstotki, je indic, ki ga ni mogoče obiti. Diktature in avtoritarni režimi se ločijo od demokratičnih po volilnih izidih. Značilnost nedemokratičnih držav je množična podpora zmagovitemu kandidatu. Seveda pa zmaga z veliko prednostjo sama po sebi še ne pomeni, da imamo opraviti z lažiranimi volitvami.

Če se torej ozremo v sodobno rusko zgodovino, opazimo, da je bil na petih volitvah kar štirikrat zmagovalec odločen že v prvem krogu. Leta 1991 je Boris Jelcin dobil 58,6 odstotka glasov podpore, leta 2000 Vladimir Putin 53,4, leta 2004 Putin 71,3, Dmitrij Medvedev pa je po neuradnih podatkih dobil 70,2 odstotka glasov. Zmago v drugem krogu je dosegel le Jelcin leta 1996, ko je s 54,4 odstotka premagal komunističnega voditelja Genadija Zjuganova.

S stališča odstotkov se je družbena klima v Rusiji dramatično spremenila po prvem Putinovem mandatu, ko je zavladalo načelo plus 70. Še spomladi 2000 je Putin komajda presegel zmagovalni prag, a je bil pred volitvami več kot pol leta premier, po novoletnem odstopu predsednika Jelcina pa tudi nadomestni predsednik države. Še več, vmes je postal zmagovalec druge vojne v Čečeniji, ki je Rusiji povrnila imperialno čast, surovo je obračunal s terorizmom, ki je peklil ruske množice, in s podobo energičnega vodje zasenčil lik bolehnega in alkoholu vdanega predhodnika.

Skratka, Putin je do prvih 53 odstotkov prišel z razvidnimi dejanji, do rekordnih 71 pa z vsesplošnim dvigom življenjske ravni, z obračunom z nepriljubljenimi oligarhi in s ponovno uveljavitvijo Rusije kot svetovne supersile.

Kaj je storil Medvedev za svojih plus 70? Še decembra 2007 ni o njem nihče govoril kot o možnem predsedniškem kandidatu. Desetega decembra ga je kot naslednika predstavil predsednik Putin in v manj kot treh mesecih je dosegel najvišjo podporo med vsemi predsedniškimi kandidati v zgodovini. Zanj je glasovalo več kot 52 milijonov volivcev, Putin jih je v rekordnem letu zbral le 49,5 milijona.

Zajec iz klobuka, ki v četrt leta osvoji absolutno zmago, je fenomen, ki ga zahodne demokracije ne poznajo.

Ali lahko iz tega sklepamo, da je Medvedev zmagal s ponarejanjem glasovanj? Številke, ki prihajajo iz Čečenije, spet govorijo o več kot 90-odstotni volilni udeležbi. In to pri ljudstvu, katerega deželo je Putinova armada zdesetkala. Zoper izide volitev sta se pritožila premagana tekmeca komunist Zjuganov in nacionalist Žirinovski, četrti kandidat Bogdanov pa je dobil dobrih 1,3 milijona glasov, podporo njegovi kandidaturi pa je podpisalo 2 milijona državljanov. -!?? Da bi ga ljudje, ki so šli osebno podpisat njegovo kandidaturo, ne prišli podpret na volilni dan? Ali pa verjetnejša razlaga, da je bil pač fiktivni kandidat, ki mu je z zbiranjem podpisov pomagal kremeljski aparat prek svojih mrež, da bi ustvaril videz širše izbire.

Toda tudi iz časov Jelcinovih zmag so znani protesti, da so iz armade in iz zaporov prihajali glasovalni paketi, ki so prinašali enoglasno podporo Jelcinu.

Glede na sodobno rusko tradicijo zadnje volilne rabote niti niso ekstremni primeri.

Kazalec, ki natančno kaže volilne prevare, so povolilne demonstracije. V Moskvi in Sankt Peterburgu se je zbralo kar nekaj protestnikov, toda kadar so ljudje množično ogoljufani, to izpričajo z velikimi, vztrajnimi in bojevitimi protesti. Tega pojava v aktualni Rusiji ni bilo mogoče opaziti.

Skratka, volilni dan bi lahko označili kot dovolj fair, toda bistvo volitev ni odločilni dan, temveč meseci predvolilne kampanje.

Od kod premočna zmaga?

Najprej pogled na tri poražence. Kandidat Bogdanov, ki je dobil dober odstotek podpore, je bil za volivce popolna neznanka. Kandidat Žirinovski, ultranacionalist in agresivni klovn, redno sodeluje v predsedniških spopadih, vendar nikoli ni presegel desetih odstotkov - leta 1991 (8), 1996 (6), 2000 (3) -, tokrat je dosegel rekordnih 9 odstotkov. Kandidat Zjuganov, ostareli komunistični lider, ki si je uzurpiral večno prvenstvo med komunisti, pa iz volitev v volitve izgublja: leta 1996 (32,5 v prvem in 40,7 v drugem krogu), leta 2000 (29,5), letos (17,8).

Medvedev je torej premočno premagal outsiderja, radikalnega nacionalista s konstantno podporo manj kot 10 odstotkov in usihajočega vodjo komunistov, ki nastopa brez poletnih idej.

Zmaga je torej več kot samoumevna. Toda zakaj so na volitvah nastopili le vnaprejšnji luzerji? Ali ni bilo nikogar drugega, ki bi želel zasesti kremeljsko oblast?

Iz igre je bil izločen kandidat Mihail Kasjanov, ki je zbral potrebna 2 milijona glasov, toda pri preverjanju je bilo ugotovljeno, da jih je 13 odstotkov neveljavnih, in Kasjanov je bil izločen. In kdo je Kasjanov? Nekdanji predsednik ruske vlade, ki je vodil državno administracijo med letoma 2000 in 2004, torej v času gospodarske prosperitete, danes pa eden od vodij strankarske koalicije Druga Rusija, ki jo sestavljajo tudi nekdanji šahovski prvak Kasparov, razvpiti pesnik Limonov in serija nekdanjih politikov Jelcinovega kroga.

Kandidat, ki bi lahko pomenil alternativo, saj je bil dokazano dober predsednik vlade, ni smel sodelovati na volitvah. Seveda s stališča legalitete ni sporna zavrnitev, pač ni zbral zahtevanih 2 milijonov podpisov. Toda od kod tako velika zahteva? Dobiti podporo 1,4 odstotka prebivalstva bi za slovenske razmere pomenilo 14.000 podpisov podpore.

Za časa Putinovega vladanja je bila spremenjena zakonodaja, ki je drastično zvišala število potrebnih podpisov za vložitev kandidature in prag za vstop v parlament dvignila na 7 odstotkov ter tako skrčila število parlamentarnih strank, ki imajo pravico postaviti predsedniške kandidate.

Sistematično je torej omejeno število predsedniških kandidatov, toda problem izvira iz medijske slike, ki jo prinašajo televizije in drugi množični mediji. V času zadnje kampanje Medvedev sploh ni izkoristil možnosti televizijskih soočenj, a je vseeno gladko zmagal. Kako je to mogoče? Kandidati se vendarle vsepovsod pulijo za vsak trenutek, ko se lahko pojavijo na televizijskih zaslonih. Dmitrij Medvedev ni potreboval soočenj, zakaj vsak njegov korak je snemalo hkrati po deset kamer, kot je pikro pripomnil voditelj stranke Jabolko Grigorij Javlinski.

Medtem ko so kandidati poskušali z besedami v soočenjih prepričati volivce, je Medvedev v funkciji podpredsednika vlade odletel v Beogradu in tam podprl srbsko politiko do Kosova ter obtožil ZDA, da povzročajo spore v Evropi. S tem je pridobil naklonjenost množic, ki se veselijo podob Rusije kot odločilne supersile. Ko je Gazprom napovedal, da bo Ukrajini zaradi neplačevanja zmanjšal dobave zemeljskega plina, je rusko moč spet utelesil prvi mož Gazproma - predsednik uprave Dmitrij Medvedev. Tik pred volitvami je oblast napovedala zvišanje penzij in kot dobrohotni lik je znova nastopil podpredsednik vlade Medvedev.

Predvolilno kampanjo je sistematično izvajal skozi svojo ministrsko funkcijo, televizije pa so poudarjale njegove zasluge.

Splet, nekateri časopisi in radio Svoboda so mediji, ki so enakovredno predstavljali tudi druge kandidate ter prinašali kritike in analize putinske oblasti, a v državi, kjer je dominantni medij televizija, je odločilna televizijska slika resničnosti.

Toda ali bi iz tega sklepali, da je propaganda postavila Putinovega kandidata Medvedeva na čelo države? Da je bilo ljudstvo neposredno prevarano?

Dejstvo je, da sodobni Rus primerja zgodovino Putinove vladavine z Jelcinovim obdobjem, pa tudi s časom Gorbačova. Nedvomno se je v putinski dobi splošni standard izdatno izboljšal in Rusija ima spet imperialno moč. Bizarno pa je splošno verovanje, da takšne razmere državljanom zagotavlja samo Putinov krog. Njegova trpka posledica je nesmisel volitev, ki so samo farsična igra, sicer v obliki demokratičnega vabila državljanom, naj svoje verovanje potrdijo še z glasovanjem na volitvah.

Kdo je novi prezident?

Dmitrija Medvedeva opisujejo kot politika liberalnih pogledov, ki je kariero začel kot univerzitetni politik. Res, Medvedev se je rodil leta 1965 v Leningradu, tam je leta 1987 diplomiral iz prava, leta 1990 pa že obranil doktorat. Vsekakor sanjski znanstvenik, ki je leta 1991 postal docent pri vsega 26 letih!

Toda kakšno pravo so predavali konec osemdesetih let v Sovjetski zvezi? Vsekakor marksistično in mladenič je moral bil sestavni del še partijske nomenklature, če ga je tako hitro promovirala in mu namenila predavateljsko mesto na univerzi, na kateri je potem predaval do leta 1999. Seveda je treba priznati, da so nadarjeni znanstveniki živeli tudi v času komunističnega režima, toda signifikantna je kariera mladega profesorja. Ko je leta 1991 z Jelcinom prišla demokracija, se je profesor Medvedev vzporedno zaposlil še kot pravni izvedenec za mednarodne odnose v uradu prvega demokratično izvoljenega župana Anatolija Sobčaka, ki je Leningrad preimenoval nazaj v Sankt Peterburg. To bi seveda lahko razumeli kot klic k pomoči pri demokratizaciji Rusije, toda že leta 1993 je Medvedev nastopil še tretjo sočasno službo, postal je direktor za pravne zadeve v podjetju Ilim Pulp, ki je izvažalo les in lesno kašo. V njem je direktoroval vse do leta 1999, medtem pa je podjetje raslo, prevzemalo druga podjetja, tako da je od leta 2002 največje v državi v svoji panogi, leta 2008 pa se uvršča med deset največjih na svetu. Vmes, leta 1998, je študiozni profesor postal še član upravnega odbora velike papirnice Bratski LPK, nato pa je nenadoma opustil profesorsko kariero in vodstvene položaje.

Kaj prelomnega se je takrat dogodilo v njegovem življenju? Novembra 1999 so ga poklicali iz Moskve, da bo zasedel uradniško mesto v ruski vladi. Kdo drug kot Vladimir Vladimirovič Putin, ki ga je potem postavil v svoj štab za predsedniško volilno kampanjo 2000. Nato je postal predsednik uprave naftnega giganta Gazprom, novembra 2005 ga je predsednik Putin postavil za namestnika predsednika ruske vlade, decembra 2007 ga je razglasil za svojega naslednika in marca 2008 je bil izvoljen za ruskega predsednika.

Kakšna bo odslej putinova moč?

Vladimir Putin je bil absolutni vladar kot pred njim sovjetska voditelja Stalin in Brežnjev, ki okrog sebe nista trpela tekmecev. Njegov edini hendikep je čas demokracije, ki je zakonsko prepovedala, da bi kdo tri mandate zapored vodil Kremelj. Putin je bil torej s svojim krogom v dilemi, ali naj spremeni ustavo, da bi mu dopustila tretjo izvolitev na predsedniški položaj, potem pa se je odločil, da po poiskal novega kandidata.

Toda izbira je bila delikatna: koga izbrati, da ta ne bo ogrozil najmogočnejšega vladarja Rusije?

V igri je bilo več imen. Prvi je bil njegov dolgoletni sodelavec in obrambni minister Sergej Ivanov, tudi rojeni Leningrajčan, ki ga je Putin leta 1998 postavil za svojega namestnika vodje Zvezne varnostne službe, med letoma 2001 in 2007 je bil njegov obrambni minister, potem pa ga je februarja 2007 Putin povišal v prvega namestnika predsednika vlade, kar je veljalo za jasen indic, da postaja njegov naslednik v Kremlju.

Drugi je bil sedanji predsednik vlade Viktor Zubkov. Zubkov je prav tako star preverjen Putinov kader. Ko je bil Putin vodja urada župana Sobčaka, je Zubkova leta 1992 zaposlil kot namestnika vodje oddelka za mednarodne zadeve, in ko je septembra 2007 odstavil predsednika vlade Mihaila Fradkova, je na njegovo mesto postavil Zubkova. Kazalo je, da Zubkov postaja njegov naslednik, saj je, glede na to, da je letnik 1941, razmeroma v letih in se ni bati njegove energične preobrazbe, še posebej pa zato, ker je 13. septembra lani že dejal, da bo verjetno kandidiral na predsedniških volitvah.

Toda sredi decembra se je Putin nenadoma odločil za Medvedeva. Očitno je precenil, da je njegov psihološki lik najbolj vdan. Izbiral je po Jelcinovi metodi nenadnega promoviranja, nato tihega opazovanja in zatem hipnega izločanja nezanesljivih naslednikov. In Medvedev deluje kot idealen lik nenevarnega predsednika, ki ne bo poskušal sam prevzeti absolutne oblasti. Celotno kariero je namreč zgradil kot Putinov protežiranec. V Sobčakov urad ga je leta 1991 povabil prav Putin, njegovim direktorskim funkcijam v Ilim Pulpu in v Bratski LPK ter v devetdesetih letih v Gazpromu je spet botroval Putin, Putin ga je postavil za ministra in zdaj za predsednika države. Medvedev je tako rekoč Putinovo remek delo.

Vladimir Vladimirovič Putin, nekdanji polkovnik KGB, mož, ki je povezal policijske tajne službe, vojsko in ekonomijo v skladen konglomerat, torej veliki prezident Putin bo odslej vodil Rusijo s položaja predsednika vlade, njegov zvesti sodelavec, ki ni kazal samostojnih potez odločanja, pa bo predstavljal simbolno oblast. Ne nazadnje, v psihološki lik Medvedeva gre všteti tudi podatek, da je 10 centimetrov nižji od svojega zaščitnika.