Moč telesa in volje

V senci vrnitve Dava Krničarja so se s paraolimpiade v Sydneyju vrnili slovenski paraolimpijci, ki so tam osvojili štiri kolajne. Čeprav so invalidi pogosto odrinjeni na rob družbe, so športniki med njimi svojevrstni ekstremisti. Glede na to, kako jim jo je življenje zagodlo s fizičnimi hibami, s svojimi športnimi dosežki dokazujejo, da prav nič ne zaostajajo za navadnimi smrtniki. Še več, z njimi se ne morejo meriti niti rekreativci, kakršni so kaveljci in korenine. Po dosežkih so nekateri zelo blizu vrhunskemu športu ali pa vanj že sodijo. Avstralska štafeta 4 x 400 metrov, v kateri so bili vsi tekmovalci brez ene noge, je na primer na avstralskem prvenstvu osvojila tretje mesto. Šprinterji brez noge pa na 100 metrov tečejo okoli 11 sekund. Še bolj bode v oči, da gre, če pogledamo slovenske nosilce kolajn, za športnike, ki so že zdavnaj vstopili v dobo veteranov, a kljub temu vsako leto izboljšujejo izide.

Na tokratnih paraolimpijskih igrah je sodelovalo 4000 tekmovalcev, tako da se je olimpijska vas napolnila s približno 7000 sodelujočimi, saj so bili tam še spremljevalci tekmovalcev in sodniki. Slovenci smo tja poslali 17 tekmovalcev, ti pa so z dvema srebrnima in dvema bronastima kolajnama osvojili 56. mesto med državami udeleženkami. Najuspešnejši so bili domačini Avstralci s kar 149 kolajnami v 18 športih, v katerih se na paraolimpiadi merijo invalidi. Letos so se paraolimpijci prvič potegovali za kolajne tudi v jadranju in v rugbyju na vozičkih. Ta je zbudil veliko pozornosti, saj se v nekakšnih oklepljenih vozičkih pomerijo precej močni fantje, ki niso nič nežnejši od zdravih kolegov, igra temelji na elementih nogometa, košarke in hokeja na ledu, igra pa se na košarkarskem igrišču. Druge discipline so bolj ali manj klasične olimpijske discipline, prirejene za invalide. Nekaj športov pa je ekskluzivnih, denimo golbal, igra z zvenečo žogo za slepe in slabovidne, pri kateri imajo vsi igralci zakrite oči, tako da so pogoji za vse enaki. "Golbal za slepe je nekakšna mešanica rokometa in odbojke. Na tekmah se je zbralo tudi 3000 do 4000 gledalcev, vladati pa mora popolna tišina, zato se med publiko ustvari precej živčno ozračje, ker tekmovalcem ne morejo pomagati z navijanjem," pravi vodja naše paraolimpijske odprave Branko Mihorko, ki je v šport invalidov zajadral kot sodnik pri sedeči odbojki, nato pa so ga zaprosili, da bi prevzel vodstvo reprezentance.

Mihorko trdi, da paraolimpijske igre niso v ničemer zaostajale za pravo olimpiado, ki je potekala pred enim mesecem. To pričajo tudi strogi varnostni ukrepi. Slovenci so stanovali zraven izraelske reprezentance, ki je bila posebej zastražena, varovali so jo posebni varnostniki zaradi dogodkov v domovini. Invalidi niso bili v privilegiranem položaju niti v primerjavi z gledalci. "Takšnih pravil, kot so veljala v Sydneyju, invalidi morda niso vajeni, saj niso smeli na nekatera prizorišča, če niso kupili vstopnic, oziroma je vsaka reprezentanca dobila določeno kvoto vstopnic, zanje pa so veljala enaka pravila kot za zdrave obiskovalce," opisuje Mihorko.

Največ zanimanja je bilo za plavanje, zanj je po besedah udeležencev vladalo celo večje zanimanje kot na OI, to je potrdilo tudi končno število obiskovalcev. Ti so po nekaj ur stali v vrsti, da bi prišli do vstopnic. Spektakel je bila tudi košarka na vozičkih, kjer je bila prav tako razprodana dvorana za 18.000 gledalcev. Kraljica paraolimpiade pa je, enako kot pri športu zdravih, atletika. In prav tu smo Slovenci imeli najboljšo bero, saj smo osvojili kar tri kolajne. "Kategorije v atletiki so določene glede na vrsto invalidnosti. Med sabo tekmujejo tisti, ki so, recimo, brez noge, ki imajo nekatere bolezni ... Pri teku na 100 metrov je, mislim, več kot deset kategorij. Izidi pa so neverjetni, še posebej, če jih primerjamo z izidi zdravih vrhunskih športnikov. Nekateri atleti brez noge tečejo na 100 metrov že okoli 11.00, kar je šokantno," pravi Mihorko. Neka ameriška tekmovalka na 200 metrov, ki je v prometni nesreči izgubila obe nogi, je, denimo, tekla na 200 metrov okoli 28 sekund, to je le nekaj sekund slabše od zdravih kolegic.

Pri tekmovalcih vlada tolikšna vnema, da so pri tekih vozičkarjev doživeli številne karambole. Mihorku se je pri atletiki najbolj vtisnil v spomin kenijski tekač na 5000 metrov, to je razdalja, kjer Kenijci poleg Etiopijcev tako ali tako kraljujejo. "Slepi tekmovalci na 5000 metrov imajo zraven spremljevalca, ki teče poleg njih in jih usmerja po progi. Tekač iz Kenije je držal tako strahovit tempo, da ga spremljevalec ni mogel vzdržati. Povezana sta s polmetrsko elastično vrvico, vendar ne smeta vleči drug drugega. Slepi tekač je spodbujal svojega spremljevalca, ta se je nazadnje vlekel že po tleh in se na cilju zgrudil s peno na ustih. Slepi tekač je postavil nov olimpijski rekord in nato še nekaj časa tekel brez spremljevalca." Svojevrstno je tudi tekmovanje invalidov s cerebralno paralizo na vozičku v balinanju; invalidi s posebno rampo, prestavljajoč jo z brado, spuščajo krogle proti balinčku.

Naše kolajne

Slovenski paraolimpijci, ki so se vrnili iz Sydneyja s kolajnami, so že pravi veterani, saj so kolajne osvajali tudi na prejšnjih paraolimpiadah. Najstarejša med njimi je 48-letna metalka krogle Dragica Lapornik, ki je na štirih olimpiadah osvojila tri bronaste kolajne, v Atlanti pa nesrečno četrto mesto. Kljub starosti so njeni dosežki vedno boljši. Njeni začetki v metanju krogle so bili povsem amaterski. Pomagala si je tako, da je okoli krogle navila klobko volne, da jo je nato lahko povlekla nazaj. "To so bili časi, ko še nismo imeli trenerjev, težava je tudi bila, kako jih plačati. Težko je najti primerne ljudi, saj morajo biti strokovno podkovani, zraven pa imeti še nekaj človeškega čuta. Trening invalidov se ne konča s strokovnim delom, ampak je treba ponuditi še posebno pomoč, pomagati invalidom pri treningu, uporabljamo namreč posebne metalne stole. Zaradi vseh teh zadev se že sam trening močno podaljša," pripoveduje Dragica, ki sedaj trenira petkrat na teden. Za njen prvi bron je zadoščalo 5,20 metra, letos je morala za isti dosežek kroglo vreči že 6,94 metra. Paraolimpijska zmagovalka Nemka Marianne Buggenhagen, le leto mlajša od Dragice, je kroglo zalučala kar 9 metrov.

Veliko sreče je imel drugi slovenski veteran, 47-letni Janez Roškar, ki je tekmoval v metu diska in kopja. Zaradi diskvalifikacije enega izmed dobitnikov kolajn je nazadnje osvojil svojo drugo olimpijsko kolajno. "V Barceloni sem bil le za dva centimetra prekratek za medaljo. V Atlanti sem moral za bronasto kolajno vreči kopje 25,86 metra, v Sydneyju pa že 27,25," pravi Roškar. Amaterizma tudi v invalidskem športu ni več. Njegovi treningi potekajo v profesionalnem duhu. "Moj dan se začne ob štirih zjutraj v domačem fitnesu, nato grem v službo, potem na trening metov na štadion, pred spanjem pa spet končam v fitnesu. Treniram praktično vsak dan. Tudi drugi tekmovalci trenirajo podobno, vendar so drugod v rahli prednosti pred nami. Metalci potrebujejo masaže, teh pri nas še nimamo. Marsikateri tekmovalec ima psihologa, ki ga zna pripraviti na tekmo. To pri nas počne trener, ki je hkrati še psiholog in maser, kar je zelo veliko breme zanj." Do brona se je dokopal zaradi dobesedne goljufije sotekmovalca, ki ni sodil v isto kategorijo kot Roškar. Kolajno je dobil šele po pritožbi slovenskega vodstva. "Klasifikacije se ne opravijo na olimpiadi, temveč na svetovnih in drugačnih prvenstvih. Američan, zaradi katerega smo se pritožili, je imel klasifikacijo z nekega ameriškega prvenstva, podpisal jo je zdravnik in potrdil, da izpolnjuje določene norme. Bil je na vozičku in ne bi smel stati, po tekmovanju pa so ga videli na WC-ju, kjer je normalno stal," pravi Mihorko. Seveda pritožbe niso zastonj, za vsako je bilo treba vplačati 300 dolarjev, to pa za ne prebogate zveze športnikov invalidov pomeni velik strošek.

Najboljše dosežke v atletiki že nekaj časa dosega Franjo Izlakar, ki je na olimpiadi v Barceloni postavil svetovni in paraolimpijski rekord v metu krogle ter paraolimpijski rekord v metu diska. Na zadnjih dveh olimpiadah se je ovenčal z dvema srebroma. Franjo, ki ima cerebralno paralizo, tekmuje tudi na "normalnih" atletskih mitingih. "Treniram skupaj z zdravimi atleti, hodim na njihove mitinge, ker ima naša skupina C 37 premalo svojih tekmovanj. Imam cerebralno paralizo, skupine pa so od C 30 do C 38; ta je že skoraj zdrava." Kaj je največja hiba v primerjavi z zdravimi atleti? "Odvisno od poškodbe. Če imaš poškodbo noge, se ne moreš toliko opreti na nogo, to pa je pri suvanju krogle in diska zelo pomembno," pojasni 35-letni Izlakar.

Franc Pintar si je srebrno kolajno pristreljal. Njegov dosežek je bil še toliko odmevnejši, saj je na olimpijskem strelišču še vedno prisoten duh zlata Rajmonda Debevca. Streljanje pa je tudi ena izmed disciplin, kjer so športniki invalidi z izidi že skoraj ujeli zdrave kolege. "Strelski šport invalidov zelo hitro napreduje, bližamo se izidom, ki jih dosegajo zdravi športniki. Dvajset minut sem celo držal svetovni rekord s 591 krogi, nato me je Korejec potolkel s 593 krogi, to je sedaj nov svetovni rekord. V finalu je pristreljal 104,1 kroga, kar pomeni, da je svetovni rekord s finalom vred 697,1. Svetovni rekord pri zdravih strelcih pa je, mislim, 700,6 s finalnim rezultatom. Tudi pri malokalibrski puški invalidi ne zaostajamo več kot deset krogov." Edina razlika je v tem, da pri stoječem položaju, kjer je Pintar osvojil srebro, strelci sedijo na vozičkih, toda podobno kot zdravi streljajo v zravnanem položaju.

Šport invalidov je nedvomno že v vodah vrhunskega športa. O tem pričata tudi vedno večje število športnikov na olimpiadi ter odnos Rusije in Kitajske, ki sta letos v Sydney poslali izjemno močni zasedbi. Seveda paraolimpijske igre ne zaostajajo za OI niti po temni plati. Sydneyjske igre so potekale v znamenju dopinga in številnih odvzemov kolajn, doping pa ni izostal niti pri invalidih, saj so bile zaradi njega odvzete kolajne tudi na paraolimpiadi. "Vsak športnik skuša doseči maksimum v svoji disciplini in nekateri pri tem uporabljajo tudi prepovedana sredstva. Dopinška kontrola je bila v Sydneyju zelo stroga. Že prvi dan, ko smo prišli v vas, je bil neki naš športnik izžreban za dopinško kontrolo. Prvi trije v vsaki disciplini so morali na obvezno kontrolo, in to z istimi merili in z isto ekipo kot na pravi olimpiadi. Doping se je tudi najpogosteje pojavljal, prav tako kot na OI, v dviganju uteži, kjer so bili najhujši primeri," pravi Mihorko.

povezava

povezava