Bushman iz Oza

"Kdo te pošilja?"
Ups.
"Resno sprašujem - odkod si?"
Iz Slovenije. Nič, tip me je le gledal. Začudeno, strogo, sumničavo. Imel je pogled, s katerim bi lahko rezal žile.
"Si prepričan?"
Še vedno me je gledal tako, kot da ne ve, v kateri konec Los Angelesa bi postavil Slovenijo.
"Vem, da Slovenija ni del Los Angelesa."
Ampak?
"Nehaj. Jaz sem šef kampanje."
Come again?
"Jaz sem šef kampanje!"

Kalifornijski sen

Hej, kaj ne poveš. Kako naj vem? Stala sva sredi volilnega štaba demokratske stranke. Torek, 7. november, zjutraj, dobrih 20 stopinj, center Glendalea, Los Angeles. Dan, ko je Amerika volila. Dan, ko je Amerika čakala na fotofiniš. Tip je bil kralj volilnega štaba. "Mislil sem, da si z druge strani. Da te pošilja konkurenca." Še vedno me je gledal tako, da sem se bal za svoje žile. In za svoj vrat. Visel sem. Kot Amerika. In pomislite, stal sem v volilnem štabu demokrata, ki kandidira le za mestno skupščino! Pa so me skoraj vrgli ven. "Za kampanjo smo zapravili le milijon dolarjev, zato smo za medije povsem nezanimivi. Danes nas ne bodo niti opazili." Pač, o, pač. Tip je v salo zbobnal trumo prostovoljcev, okej, aktivistov, in jim dajal inštrukcije, kako naj se zdaj razpršijo po Glendaleu in Burbanku in kako naj demokratske volilce spravijo na volišča. "Zvonite, trkajte, agitirajte - naj gredo volit. Tiste, ki so že volili, na spisku prečrtajte. Če kdo potrebuje prevoz, ga odpeljite. Samo da voli!" V akcijo! Po dva in dva v vsak kombi. Sama mularija. Tu zraven so snemali film Swingers. "Ali to pomeni, da smo špijoni," je vprašala neka Latino bejba. "Ne. Toda pazite, ko pridete na volišča - pregledate lahko spiske, na katerih piše, kdo je že volil, ne smete pa agitirati. Da ne bo kakih pritožb." Kaj če bodo? "Vas bom odpustil. Jasno?!"

V Ameriki ni predvolilnega molka. Kampanja traja, dokler ne zaprejo volišč. Predvolilni molk je obvezen le na samem volišču - cona tišine se začne 30 metrov od volišča. No, v Ameriki tudi ne volijo v nedeljo, ampak na delovni dan. Zato je bilo vse normalno. Kot vsak dan. Če ne bi bilo medijev, ne bi niti opazili, da imajo volitve. Šel sem na nekaj volišč - v gasilski dom, cerkev, šolo in povsem privatno hišo. Banalni kraji, nič posebnega. "Gospa, bi prosim stopili stran," je oficial odgnal žensko, ki je gledala možu čez rame. "Pa saj sva poročena!" "Žal mi je, gospa, toda volitve so njegova zasebna stvar." Bolj zasebna kot njun seks.

Krenil sem v Pasadeno (L.A.). K večjim ribam. Specifično, v regionalni republikanski volilni štab. "Tri mesece že delamo noč in dan. Pravkar smo na teren poslali 500 aktivistov," je zadihano izdavil Tom Christy, šef štaba, ki vodi Bushevo kampanjo v tej regiji, sicer profesor na univerzi UCLA. Po zraku so frčale pice, kocke ledu, koke, zastavice. "Stopiva ven. Tu je taka gneča. Nič se ne sliši." Mimo je prikorakal starejši, etnični možak in naju ozmerjal: "Jebeni Američani. Bush - sramota!" Ja, strinjam se, stari, Kalifornija je pomembna. In ni za Busha. "Kalifornija ima eno izmed najmočnejših ekonomij na svetu. Vse več ljudi se seli sem, zato se veča tudi volilno telo." Kalifornija je odločilna. "In čez nekaj let bo še bolj odločilna." Mimo je prišla Nina, aktivistka: "Imam dva otroka, toda najela sem varuško." Za Busha. Ki se ne meni za ženske pravice. Mimo je prišel Peter Kazarian, ki skrbi za kontakte z Bushevim glavnim štabom v Austinu (Teksas): "Veste, kalifornijski republikanci smo bolj liberalni od teksaških republikancev. Zelo podobni smo republikancem iz New Yorka." Kalifornijski republikanec bi bil v Massachusettsu demokrat. "V Ameriki je 50 držav, kar pomeni, da imamo 50 republikanskih in 50 demokratskih strank." Mimo je prišla starka, aktivistka: "Niste mi rekli, da bo tu tak živalski vrt." In mimo je prišel Ed Royce, še dokaj mlad kongresnik, ki pa ima za sabo že trumo mandatov: "Dolga noč bo. Zelo tesno je. Kot Kennedy vs. Nixon." In kot Ford vs. Carter. "Točno." Huh, cliffhanger. "Menite, da bi Miloševič padel prej, če bi inštalirali radio Svobodna Jugoslavija?" Ne, pač pa bi prej padel, če bi Jugoslavijo odprli in je ne zasuli z blokadami. "Ne bi se mogel bolj strinjati." Šur, povejte to Kubi. Rokovala sva se. Petkrat. Najmanj. Potem je stopil na stol, zavihal rokave in imel krajši govor. Nihče ni slišal, kaj je govoril. Brneli so telefoni, ljudje so kričali, televizija je bučala, zrak je lovil sapo.

Skočil sem še nekaj ulic dalje, h konkurenci, v demokratski štab, kjer me je sprejela bejba, zajetna, a mobilna. Predstavila me je drugim bejbam. Samim bejbam. Mozoljastim, a mobilnim. Demokratke pač. Clintonov sindrom? Na steni je pisalo: "Ko ženske volijo, zmagajo demokrati!" Štab se je tresel. Vsi so gledali TV. Ko se je na ekranu prikazal kak demokrat, se je začela orgija. Ko pa se je na ekranu pojavil kak republikanec, se je začela vojna. Jasno, ko se je na ekranu prikazal Bush, so v televizor začeli leteti popkorn, piksne, bedži in psovke.

Teksaški overdose

V Teksas pa sem prispel ravno na dan, ko so v razvpiti kaznilnici Huntsville usmrtili 27-letnega Jeffreyja Dillinghama, ki je pred osmimi leti v Forth Worthu zaklal bogatašinjo, prvakinjo lokalnega jet-seta. Bil je bolj ali manj najeta roka. Mastermind operacije je bila namreč žrtvina pastorka, ki je hotela podedovati 12 milijonov dolarjev. Pastorka in še neki drugi tip, ki sta sodelovala pri umoru, nista dobila injekcije. Ker sta krivdo priznala, sta dobila le dosmrtno ječo. Jeffrey, odličen študent, v času umora še najstnik, krivde ni priznal.

V Teksasu ljudje nimajo nič proti smrtni kazni. Hudo? Še huje - v Teksasu nimajo nič proti smrti kazni niti obsojeni na smrt, bi človek sodil po pisanju najvišje nakladnega teksaškega časopisa. "Teksačani res fanatično podpirajo smrtno kazen. Ne le republikanci, ampak tudi demokrati. Če hočeš postati guverner Teksasa, moraš biti za smrtno kazen," mi je rekel Ted Harpham, profesor z univerze Teksas, ki seveda ni Teksačan. George W. Bush, guverner Teksasa, je dal letos usmrtiti že 34 ljudi. Tudi enega retardiranca. Kar polovico vseh letošnjih eksekucij v Ameriki so izvršili v Teksasu. Predvolilno leto pač. Leto kampanje. Bushevo leto. Leto Bushevega slogana "Prihaja pomoč". Ne, Bushu ni bilo treba študirati Amerike. Vraga, sploh mu ni bilo treba misliti. Zadostovalo je, da je pogledal na barometer, na katerem piše, da 66% Američanov odločno podpira smrtno kazen. Okej, dal vam bom, kar hočete. In dal jim je 34 injekcij. Mož-beseda. "Ne maram Clintona. Poznam pa Busha - če da besedo, jo drži," mi je v tennesseejski teksaščini zapel fanatični republikanec Jay Joslin, finančni magnat in nič manj magnatski rančar iz teksaških Aten (okej, Athens), ki ga je oče zapustil pri šestih. "Šel je. Pustil nas je s petimi dolarji. Bil je pijanec." Huh, Bush bi ga lahko vzel za svojo predvolilno maskoto. Alkohol ne laže. Bush ne laže. Ni kot Clinton! Nerodno je le to, da injekcije in podobne giljotine lažejo. Kot namreč kažejo raziskave, je bilo v Ameriki po letu 1900 usmrčenih 23 nedolžnih, napačnih oseb. Saj veste, pomotoma. "Bush si za preučitev posameznih smrtnih obsodb in prošenj za pomilostitev ni vzel več kot 15 minut," je besno zategnil Will L. Wilkins, poslovni konzultant iz Dallasa, fanatični demokrat, ki Busha ne prenese: "Kaj je naredil za Teksas? Nič! Nič ni naredil. Vse so opravili očkovi prijatelji. Tudi za njegov biznis so poskrbeli očkovi prijatelji. Medtem ko je on igral golf." In podpisoval smrtne obsodbe. Lenuh. "Tudi predsedniku Lyndonu Johnsonu, teksaškemu demokratu, so pomagali naftarji, toda znal jih je krotiti. Znal jih je ustaviti - fantje, kar je dovolj, je dovolj." Bush bo igral golf. Prijatelji bodo jahali.

Južnjaška uteha

Zato je bil res že skrajni čas, da se odpravim na redakcijo časopisa The Dallas Morning News, ki je tudi uradno, povsem deklarativno podprl Bushevo kandidaturo za predsednika. Stavba tega časopisa ni mala. Zelo starinsko, zelo stilizirano, zelo sterilno. Občutek imate, da ste stopili v non-smoking muzej. Nisem vedel, na kateri stol lahko sedem in na katerega ne. Med eksponatom in namenskim stolom tu težko ločiš. Verjetno so to tudi hoteli. No, iskreno rečeno, tudi med republikanci in demokrati v tej palači težko ločiš, kajti nenehno sem imel občutek, da sedim na partijski seji republikanske celice. Ekipa mnenjskih voditeljev, komentatorjev in kolumnistov, ki je sedela v konferenčni dvorani, se je namreč v vsem strinjala z Reno Pedersen, glavno urednico mnenjskih strani. Bush je kralj. Le prikimavali so. Eksponati? Okej, pravite, da podpirate Busha - ali to pomeni, da podpirate tudi smrtno kazen? In seveda, ali to pomeni, da niste pro-choice? "No, veste, pisali smo že o tem, da bi bilo sistem kaznovanja v Teksasu malce reformirati in posodobiti, pa tudi nikar ne mislite, da smo o abortusu v redakciji vsi istega mnenja," se je izmotavala gospa Pedersen, ki je skušala ustvariti vtis, da sedimo na uredništvu Mladine. Nihče ni niti pisnil, zato nisem vedel, kdo se tam s kom ne strinja, toda v Teksasu je s časopisi bržkone tako kot s kandidaturo za guvernerja - če si proti smrtni kazni in za abortus, ne boš niti poklican niti izbran.

"Vedeti morate, da je Bush za teksaške standarde še zmeren. Konzervativen je predvsem ekonomsko, ne pa tudi religiozno. Sodi med country-club republikance, ne pa med religiozne republikance, ki jih vodi Krščanska koalicija. Te zanimajo le verska vprašanja, recimo molitev v šoli. Bush je obe frakciji spravil skupaj. V tem je zelo dober," pravi Harpham. Teksas je republikanski, navkljub temu, da je teksaški senat v rokah demokratov. Brez skrbi, vsa sodišča so v rokah republikancev. In vsi ostali državni organi tudi, se razume. Demokrati so le banane. Demokrat, ki kandidira za ameriški senat, je za svojo predvolilno kampanjo zbral le 4.000 dolarjev - Kay Bailey Hutchison, njegova protikandidatka, republikanka kakopak, pa je zbrala kar 5 milijonov! Tipu je ime Gene Kelly. Hej, morda bo kdo mislil, da kandidira the Gene Kelly, nekdanji zvezdnik h'woodskih mjuziklov in ameriški nacionalni junak, in volil zanj, so si rekli demokrati - ter njegovo kampanjo opremili s sloganom "It's a good name to run on!" Točno, tip ni bil nič realnega - le eksponat. Ni bilo vedno tako. Nekoč - niti ne tako daleč nazaj - je bil Teksas demokratski. Republikanci so bili redka, prezirana vrsta. Samo pomislite, prvi republikanski guverner v stotih letih je bil izvoljen šele leta 1978. V času atentata na demokratskega predsednika Kennedyja je bil Dallas demokratski. Toda da ne bo nesporazuma - to so bili južnjaški demokrati, zelo konzervativni pravzaprav, saj so agilno in odločno podpirali rasno segregacijo, vse tja do sredine šestdesetih. Ne da so se teksaški demokrati kaj spremenili. Zelo so konzervativni, heh, tako zelo, da so videti kot republikanci. Kar pomeni, da so proti abortusu, za močno obrambo, proti socialnim podporam in za močno subvencioniranje kmetijstva. Lahko bi jih vodil tudi Bush. "Bush ne mara ljudi. Ne mara malih ljudi. Ne mara delavcev. Če voliš za Busha, je tako, kot da bi kradel revnim," me je pomiril Greg Thielman, simpatični, debelušni profesor z univerze Teksas. Drži, večina teksaških obsojencev, ki čakajo na eksekucijo, je s socialnega dna...z etničnega socialnega dna.

Prvi sin

Ironično, dan zatem, ko so usmrtili Jeffreyja Dillinghama, je teksaški magnat Allen Blackthorne, ki je naročil in zrežiral umor svoje bivše žene, dobil le dosmrtno ječo, pa čeprav je kri izdatno zalila in prestrašila njene četverčke. "Hudiča, zakaj vsi mislijo, da v Teksasu niso vsi enaki pred zakonom in pred smrtno kaznijo?! Glejte, belci, ki so linčali in umorili temnopoltega Jamesa Byrda, bodo usmrčeni. Zakon je zakon in velja za vse," se je v dallaškem volilnem štabu republikancev razburjal Stephen "Steve" Strong, energični, zgovorni, napeti magnat, ki v vsakem drugem stavku poudari, da je Bushev osebni prijatelj, da ga ljubi in da se poznata že od desetega leta. "Oba sva naftarja." Steve je res Strongman - tehta kakih 120 kil, veliko kadi in nenehno strelja, bliska, buči, špona. V oklahomski teksaščini. "Za sabo imam že celo serijo srčnih infarktov. Vsak trenutek lahko umrem, toda George me je prosil, da naj vodim kampanjo v severnem Teksasu." Še dobro - Steve je namreč boljši retorik od malega Busha. Če umre, bo padel za resnico. "Gore laže. Bush govori resnico. In to ne pravim le zato, ker je moj prijatelj." Okej, da je Bush za smrtno kazen, razumem. Da je proti abortusu, tudi razumem. Ne razumem pa, zakaj hoče odpreti črpališča nafte na Aljaski - če ste videli film Aljaska v plamenih, si zlahka predstavljate, kaj bi mu naredil Steven Seagal. "Ah, ekologija. Bushu demokrati očitajo, da ni poskrbel za polucijo v Teksasu. Kar je hinavsko. Jasno, da imamo v Teksasu - predvsem na jugu, okoli Houstona - polucijo, toda v Teksasu je vse polno rafinerij in cela Amerika živi od naše nafte." Živi? Cela Amerika? Če prav razumem, bo pod Bushem znaten del te ameriške celote komaj dihal - Bush kani davke dramatično znižati predvsem najbogatejšim Američanom, socialni eliti, zgornjemu procentu.

Ameriški sen se je vrnil v h'woodsko fantazijo, kjer arogantni magnati na koncu vedno spregledajo in poskrbijo za male ljudi. Le da mi ni jasno, zakaj Hollywood potem tako sovraži Busha. "Zelo preprosto - ker ve, da bo vpeljal bolj restriktivno zakonodajo. V filmih in na TV je preveč nasilja." V teksaškem mestecu Carlton je nedavno šolar v razred prikorakal s pištolo ter za talce vzel sošolce in učiteljico, ker se ni strinjal z njenim načinom poučevanja. Bolj na splošno bi lahko rekli, da se ni strinjal z "briljantnim" teksaškim šolskim sistemom. Šolar s pištolo? Lepo prosim, le zakaj ne - prav Bush je namreč proti kakršnikoli kontroli orožja! Strongman mi je začel hitro pojasnjevati, da vse vendarle ni tako divje in da ne moreš kar okrog paradirati s pištolo, naštel mi je pa tudi kopico javnih krajev in poslopij, kamor ne moreš z orožjem, ker bi te takoj zbili na tla in uklenili. "Tudi mene bi takoj aretirali. Nihče mi ne bi mogel pomagati." Niti Bush. Dvomim, da je pomagal onemu šolarju. Še dobro, da mali ni koga ustrelil. Zbodli bi ga. No, morda bi ga v celici smrti držali 10 let, da bi malce dozorel in da bi lahko časopisi potem brez slabe vesti napisali "Man put to death", ne pa "Boy put to death".

"Upam, da bomo zmagali. Upam, da bo Bush predsednik. In upam, da bo kongres ostal v republikanskih rokah. Če ne se Ameriki slabo piše," je sopihal magic Steve, the Man. Ampak, Steve, če boste imeli republikanci v rokah vse, tako Belo hišo kot oba domova kongresa, potem Ameriko čaka komunizem - ali pa fašizem, skratka, nekaj totalitarnega?! "Pa kaj še! Clinton je dal veto na vsak zakon, ki ga je sprejel kongres. Veto, veto, veto! To se mora nehati. In to se lahko neha le, če sta Bela hiša in kongres v rokah republikancev." Drži, republikanci so enotni. Partijsko enotni. "Bush povezuje, združuje." Tako enotni so, kot že dolgo ne. Res dolgo.

Niti pisnili niso, ko so se rolale glave Američanov, ki so mislili drugače. Medtem je telefonska banka v dallaškem štabu republikancev delala s polno paro. Okrog mene je namreč čemela truma prostovoljcev, ki so telefonarili republikanskim volilcem. "Živjo, sem John in kličem v imenu guvernerja Busha. Letošnje volitve bodo zelo tesne. Smem guvernerju Bushu reči, da lahko računa na vaš glas?" Z ljudmi, ki jih kličejo, ne smejo diskutirati: "Če vas kdo vpraša, kakšno je Bushevo stališče o kaki stvari, ga pošljite na spletno stran ali pa v najbližji urad republikancev," je pisalo na listu zraven vsakega telefona.

Odločitev 2000

V Kaliforniji se je na torek spustila tema. Volišča so bila še odprta, toda z vzhodne strani, ki je tri ure pred zahodno obalo, so že začele butati prve projekcije, prvi rezultati paralelnih volitev in tudi prvi uradni rezultati. Bush je močno potegnil. Potem se je reč naglo obrnila - Gore je imel nenadoma veliko prednost, še zlasti ko so oznanili, da je dobil mogočno Pensilvanijo, na katero je računal Bush, in nič manj mogočnejšo Florido, v kateri je guverner Bushev mlajši brat Jeb. Gore je bil spredaj. Daleč. Predaleč.

Novi predsednik ZDA!

Moment - projekcija za Florido ne drži. Ergo, Florido umaknejo iz seštevka. Bush začne pobirati države srednjega zahoda. Tudi jug pospravi. In nenadoma spet močno vodi. Ob 20.00 - po našem, kalifornijskem času, se razume - je bilo odprtih še 9 držav. Vodi Gore. 231 vs. 225.

Floride še ni, toda Bush tam vodi. Uro kasneje se nič ne spremeni. Floride še ni, toda Gore manjša razliko. Potem Bush pobere še nekaj manjših držav. 242 vs. 231. Šit. Floride še vedno ni, toda Gore vztrajno manjša razliko. Ob 21.07 Gore izenači. 242 vs. 242. Triler. Odločila bo Florida, jebena Jebova Florida - kdor jo dobi, bo novi predsednik. Floride še ni, toda Gore se bliža Bushu.

Šok: s Floride sporočijo, da so nekaj volilnih skrinjic založili! Misterij? Zarota? Goljufija? Zarota? Jeb?

Bush pobere Nevado. 246 vs. 242. Floride še vedno ni, toda Gore je vse bližje. Ob Floridi so nepreštete le še tri države, Iowa, Oregon in Wisconsin, v katerih Goreu igro kvari Ralph Nader, kandidat zelenih, prvak ekonomske demokracije. Nov šok: s Floride sporočijo, da se bo štetje zavleklo, ker je več kot milijon glasovnic prišlo po pošti! Jeba? Jep. Florida se res vleče. Ob 23.10 Gore končno dobi Iowo. 249 vs. 246. Ostanejo še tri države. Kdor dobi Florido, bo zmagal. Definitivno. Pozabite na Oregon in Wisconsin - Florida! Jeb!

Ob 23.18 je bilo vsega konec - Bush je pobral Florido. 271 vs. 249. Kar je dovolj. 270 zadostuje. Vseeno je, kaj bosta rekla Oregon in Wisconsin. Florida je izvolila Busha. Jeb je izvolil Georgea. Ja, brat je izvolil brata... sina bivšega ameriškega predsednika. Američani so nori na dinastične romance. Spomnite se mrtvih Kennedyjev.

In tako je George Walker Bush, harvardski diplomant, ki je obogatel z naftnimi špekulacijami, ilegalnimi finančnimi transakcijami, kul imenom, strici, očkovimi prijatelji in veliko bejzbolsko mahinacijo, postal novi ameriški predsednik. Pred petimi leti je bil še direktor teksaške bejzbolske ekipe - v torek je postal vladar sveta. Gore pokliče Busha in mu čestita za zmago.

Toda potem nov šok, šok šokov, antologijski šok: stop - ni še konec! Bolj ko se je namreč štetje individualnih glasov na Floridi bližalo koncu, bolj je Busheva prednost kopnela - na 10.000 glasov... na 6.000... in na 1.200. Ja, le 1.200 glasov! Ker je rezultat tako tesen, bo potrebno novo štetje. Avtomatično. Po zakonu Floride. Bizarno! Plus: nekatera okrožja še niso preštela glasov... in seveda, glasovnice, ki so bile poslane iz tujine, imajo še 10 dni časa, da pripotujejo na Florido, v cono somraka. Ker je rezultat rekordno tesen in ker bo očitno štel čisto vsak glas, bo treba počakati do konca štetja. Še 10 dni! Jeba! Zaradi Jeba! Nov šok: bolj ko štejejo individualne glasove volilcev, bolj postaja jasno, da je Gore pobral več individualnih glasov kot Bush. Ameriški predsednik lahko tako po 112 letih spet postane človek, ki ga je izvolila manjšina ameriških volilcev - državni glasovi potemtakem, ne pa glasovi individualnih volilcev.

In še en šok: Gore pokliče Busha in prekliče čestitke za zmago. Dokler ne bo preštet zadnji floridski glas, se kampanja nadaljuje! So volitve sploh regularne? So legalne? So legitimne? Je bil Gore žrtev političnega atentata? Južnjaške zarote? Ne da bi bil izstreljen en sam strel? Eh, Amerika. Kafka. V Disneylandu. Via Freud.

povezava

povezava