Drugi obraz ženske

Dobrega četrt stoletja mineva, odkar je Larry Flynt, bržčas najkontroverznejši prvoborec za pravico do necenzuriranega pogleda, ugotovil, da se nekaterim strahovom, fobijam in predsodkom zanesljivo izteka rok trajanja, zato ne bi bilo slabo, če bi proces njihovega izganjanja rahlo pospešil in pri tem še kaj zaslužil. Flynt je smatral, da je zahodna civilizacija dovolj stara in ameriška demokracija dovolj zrela, da pozabi na dvojno moralo in se sooči z resnično podobo enega od najstarejših tabujev človeštva. Čeprav je bilo razlogov za tako razmišljanje na pretek, so se valovi seksualne revolucije, ki so iz zahodne Evrope butali ob ameriške obale, še vedno lomili na čereh tradicionalnega puritanstva, kar se je med drugim manifestiralo tudi v kazenskih ovadbah tistih, ki so v kinu vrteli Globoko grlo, ter stigmatiziranju onih, ki so si Globoko grlo ogledali. Drži, valovi spolnega liberalizma so se dobesedno raztreščili že na vzhodni in zahodni obali ZDA, zato njihov učinek v notranjost ni prodrl in ga še dandanes niso občutili. Larry je sklenil, da ustvari medij, ki bi pozitivne vibracije detabuizirane seksualnosti ponesel širom Amerike. Po možnosti vsak mesec. Hotel je biblijo ultimativnega nonkonformizma, ki bo s prvim amandmajem zagotovljeni svobodi govora, mišljenja in izražanja - ter potemtakem tudi gledanja - nastavila ogledalo in se ne bo tako kot denimo Playboy ustavljala na kolenih, medtem ko bo lezla pod krilo.

Kmalu po izidu Hustlerja, ki bo julija letos praznoval častitljivih 27 let izhajanja, se je zgodilo tisto, kar smo čakali skoraj dva tisoč let. Pred ustavnim sodiščem se je namreč znašlo vprašanje relativnosti lepote in njene medijske eksploatacije. In sicer, če velja konsenz o lepoti golega telesa, ženskega še toliko bolj, lepoti, ki se izkorišča tako v umetniške kot komercialne namene, od kod potem ideja o drugorazrednih organih, ki tvorijo to lepo golo telo? Kdo lahko sodi o tem, da je ženski obraz nekaj lepega in upodobitve vrednega, medtem ko je njena vulva nekaj groznega in naj zato na vekomaj veke ostane v temi? Katoliški krogi še najmanj, saj glede na to, da živijo v celibatu, prav dosti vulv v življenju niso videli, kaj šele, da bi jih spoznali v vsej njihovi presežni lepoti. Ne le to, cerkveni oblastniki bi se morali zamisliti nad dejstvom, da je njihov vrhovni šef človeka - in žensko kot njegov stranski produkt - menda tesal po lastni podobi, kar pomeni, da je tudi vulva popolno božje delo. Hej, si upate dvomiti v popolnost Vsemogočnega? Ugovarjati lepoti njegovega stvarstva? Pa menda ja ne.

Vrhovno ameriško sodišče je Larryju dalo prav. Tako lepo kot grdo sta v pogledu vsakega posameznika, to, kaj vpliva na kalnost oziroma bistrino tega pogleda, pa je že druga zgodba.

Bordel muz

Mnoge zgodbe, ki so v dvatisočletni zgodovini krščanstva zagovarjale pravico do uživanja v lastnem pogledu, se niso končale tako katarzično. Še najmanj tista o francoskem pesniku po imenu Claude le Petit, ki se je med skladanjem stihov sistematično ukvarjal z zbiranjem erotične poezije in kvantaške literature, ki so jo skozi stoletja za sabo pustila bodisi anonimna bodisi kritiško čislana peresa francoske literature. Med biseri Petitove zbirke, ki nosi naslov Bordel muz, je tudi Sonet Pierra de Ronsarda (1524-1585), francoskega klasika in mojstra petrarkovskih ljubezenskih sonetov in vergilskih epov. Takole gre:

Pozdravljam te, prečudovita špranja,
ki se med stegni belimi svetlikaš
in mi življenje v vedrih barvah slikaš,
o mila reža, srčno te pozdravljam!

Storila si, da več me ne preganja
krilati strelec, ki sicer me pika;
čeprav se mu le tri noči natikaš,
že čutim, da mu silna moč pohaja.

O luknjica, ki te obrašča dlaka,
prikupnica, ki skrivaš se v goščavo
in brž ugneteš vsakega trdnjaka,

vsi pevci morali bi v tvojo slavo
kleče mrmrati stihe koprneče,
v rokah krepko držeč prižgane sveče.

Skratka, Claude le Petit ni storil nič drugega kot to, kar v sklepni trivrstičnici veleva sonet. Bordel muz je pospremil na pot z verzom: "Ta knjiga se ne bo plamenov bala." Okej, morda se zbirka ognjenih zubljev res ni bala, toda ubežati jim nista mogla ne bukla ne njen avtor. Cerkvena in posvetna oblast sta leta 1662 na pariškem trgu Greve postavili grmado in Clauda le Petita skurili zaradi "sestavkov v verzih in prozi, ki so polni bogokletnosti, sramotenja Boga, Device in Države". No, kot je v dvatisočletni zgodovini Katoliške cerkve že pravilo, bog s svojimi podrepniki niti slučajno ni delil mnenja in je Petitovo zbirko skupaj s sorodno literaturo, ki je resnici na ljubo v Franciji nikoli ni primanjkovalo, konzerviral v oddelku pariške Narodne knjižnice s simboličnim imenom Pekel.

Nekatere najbolj radožive drobce iz Bordela muz, skupaj z Ronsardovim Sonetom, je v slovenščino mojstrsko in vsevprek iskrivo prevedel Aleš Berger ter jih objavil v miceni knjižici z naslovom Razvratne muze, ki je pred dvanajstimi leti izšla pri Cankarjevi založbi. Berger v spremni besedi pojasni, da si je pri prevajanju pomagal z nekaterimi specializiranimi besednjaki, recimo z impozantnim, čez 600 strani obsegajočim in strokovno neoporečnim Dictionnaire Erotique avtorja Pierra Guirauda iz leta 1978, "ki navaja približno po 600 izrazov iz besednih zvez za moško in žensko spolovilo in okrog 1300 za njun bližnji stik". Hej, stavim, da jih niti za boga ne bi našli toliko, kar veliko pove o popularnosti enega in drugega. Seveda je ob tem več kot umestno tudi prevajalčevo vprašanje, zakaj je, na primer, Ronsardov Sonet za Heleno antološka stvaritev, Sonet špranji pa svinjarija, ko pa oba odlikujejo izpiljenost sonetne forme, zahtevna skladnja in bogato besedišče.

Sicer pa lahko po mnenju zgodovinarjev na francosko erotično poezijo 15. stoletja gledamo kot na spontani revolt do repetitivne trubadurske lirike, ki je pri opevanju ženskega oziroma kar brezspolnega ideala mezela v odmaknjeno simboliko, namesto da bi konkretizirala svoja čustva in objekt poželenja imenovala vsaj s približno pravimi izrazi. Hja, primerjava med aseksualno, do pedofilizacije pootročeno simboliko pop kulture (s Titanikom na čelu) zadnjega desetletja minulega tisočletja in rekordnimi dobički pornografske industrije v istem obdobju se na tem mestu vsiljuje sama od sebe. Željo daleč stran, ne.

Morfologija vulve

Tudi javnih vrlin in privatnih grehov polna viktorijanska Anglija se ponaša z mnogimi literarnimi deli, ki so med sodobniki veljala za prvovrstno packarijo, danes pa jih izgovarjamo v malodane isti sapi kot dela dobrega Willa Shakespeara. Mednje sodi tudi razvpiti roman Moje skrivno življenje, ki ga je napisal Anonymus oziroma Henry Spencer Ashbee, kot je pozneje ugotovila stroka. Moje skrivno življenje je krasen primer eksperimentalnega empirizma v obliki romana, ki vulv ne analizira zgolj po velikosti, obliki in barvi, marveč pripelje do zaključka, da se vulve razlikujejo tudi po značaju. In kdo bi o tem vedel več kot avtor, ki samozavestno trdi, da je v življenju videl, okusil in penetriral v okoli 1400 vulv.

Srž patriarhalnega love/hate odnosa do žensk izvira iz dvojnosti njenega spolovila, pravi. "Ženske so tako graciozne, če z nogami skupaj ležijo gole na postelji, ko občudujete njihov mehki trikotni kožušček, a brž ko razprejo noge, uzrete srhljivo podobo njihovega spola. Nagovorijo vas razprte, nazobčane male ustnice, ki poganjajo pod nabreklim ščegetavčkom in objemajo razpoko, ki se zdi kot široka, razdrapana cesta," piše Anonymus. Pravi, da moramo biti pri ženskah še posebej pozorni na barvne nianse njihovih vulv. "Koralno rdeča barva sramnih ustnic je mamljiva barva mladih devic, medtem ko so ustnice zrelih žensk razširjene od česte uporabe, ohlapne ter nič kaj zapeljivo modrikasto obarvane." Avtor svojo intimno morfologijo strne v zaključek, da je "ženska špranja" kljub vsemu "dragulj, tulec neprecenljive vrednosti", in tudi ko se zdi vulva "neizrekljivo grda, vselej ima svoj čar, vselej je vredna poželenja in zasluži, da se ji posvetimo".

Mimogrede, nad obliko vulve je bil naravnost fasciniran tudi italijanski slikar naivec Antonio Ligabue. Smatral je, da je oblika vulve ena od najbolj primarnih manifestacij narave. Oziroma oblika, ki jo ima narava shranjeno v svoji podzavesti. Ko se je Ligabue sprehajal po nasipih ob reki Pad, je z nožem zarezoval v skorjo topolov in skrbno gledal, kako čas širi zareze, razsloji in naguba njihove robove in kako mah oblikuje poraščenost ženskega mednožja. Opazoval je, kako se te drevesne vulve spreminjajo glede na letni čas, in se čudil, kako neverjetno spominjajo na pravo stvar.

Upodabljajočim umetnostim se za razliko od literature simbolika vulve nikoli ni zdela posebej intrigantna tema, kar seveda priča o konzervativnosti tradicionalnih vizualnih umetnosti. Popularna seksologija, ki se je razmahnila po udarnem valu seksualne revolucije, kiparstvu in slikarstvu zadnjih stoletij pripisuje celo falsificiranje ženske anatomije v smislu prilizovanja politični korektnosti ter malomeščanski mentaliteti. Prav ta "zakon molka", kot ga imenuje francoska Nova enciklopedija seksualnosti iz leta 1962, naj bi ogromno prispeval k odsotnosti resnega preučevanja morfologije ženskih spolovil, ki se razlikujejo glede na "lego, geometrično konfiguracijo, pigmentacijo, dimenzije nožnične odprtine, relief venerinega griča ter relief velikih sramnih ustnic" in se spreminjajo v skladu s štirimi evolucijskimi obdobji: predpubertetnim, pubertetnim, postkoitalnim in menopavzalnim. "Fizionomija vulve po pestrosti spominja na fizionomijo obraza; niso redki primeri, ko se za neizrazitim obrazom skriva izrazito elegantna in harmonična vulva," sklene Enciklopedija.

Vagina dentata

Celo popularna kultura, ki je skozi zgodovino pela hvalnice falosu, preučevala njegovo simboliko in poveličevala njegovo moč, je pri zunanjem aspektu ženske seksualnosti največkrat popolnoma odpovedala ali z njim nahitro opravila z redukcijo na "kraljico lukenj" v angleškem ter "božansko odprtino" v francoskem okolju. Ta zadržanost pri opisovanju vulve je posledica pradavnega moškega strahu pred ženskim spolom. Ob prvem soočenju ga je najprej asociirala na nezaceljeno rano - psihoanalitiki so pozneje ugotovili, da kastracijsko -, ki jo je zaradi krvavenja v rednih intervalih povezoval z nadnaravnimi silami. Potem se je zavedel še dejstva, da ga vulva sprejme vase, ko je na višku moči, ter ga "izpljune", takoj ko uplahne, in panika je bila popolna. Do mita o vagini, ki je sposobna ugrizniti in pohabiti, ni bilo več daleč, od tam do stigmatizacije ženske kot zaničevanega, zlohotnega bitja pa je bil itak le korak. Obraten primer so moški, ki za ta primarni strah niso dovzetni ali pa ga zmorejo v predpubertetnem obdobju preseči. Slednji pač sprejemajo ženske genitalije kot nekaj posebej privlačnega in ultimativno razburljivega. Privlačnosti svoje intimne anatomije so se ženske začele množično zavedati dokaj pozno, šele konec 17. stoletja, ko so se ji začele tudi občutno bolj posvečati. Z razčesavanjem, redčenjem in negovanjem sramnih dlak so se sprva ukvarjale le kurtizane in plemkinje. Britja venerinega grička si niso izmislile Američanke, ampak je bilo med damami, ki so poudarjale svojo spolno privlačnost, v Evropi razširjeno že od druge polovice 19. stoletja. Dvajseto stoletje je iz dežel, ki jih ni okužila konzervativna krščanska mentaliteta ločevanja golote na sprejemljivo in umazano, uvozilo intimni nakit ter tetoviranje sramnih predelov. In tako vsaj na simbolni ravni potegnilo enačaj med lepoto vulve in ženskega obraza. Ja, prav imate, kljub temu obstaja velika verjetnost, da se bodo na džambo plakatih še naprej vrstili obrazi.

povezava