Arnie slept here!

Arnold Schwarzenegger je fant iz Thala pri Grazu, ki je postal intergalaktični zvezdnik, globalni trademark in planetarni kandidat za guvernerja Kalifornije. Ni kaj, fant je res uspel. Zelo uspel. Uspel je tako epsko, kot lahko uspejo le fantje iz ruralnih vukojebin. Kar nas seveda pripelje do ultimativnega antropološkega vprašanja: ali je Arnold Schwarzenegger uspel tudi v Thalu, svojem rojstnem kraju? In predvsem - ali je uspel v svoji rojstni hiši? Takole na daleč smo pričakovali, da je Thal posut z muzeji, kipi in spominskimi ploščami. Navsezadnje, Thalerji, prebivalci Thala, ne morejo reči, da jih je Arni zatajil, bolje rečeno - da je zatajil svoje korenine, kaj šele mater. Ali pa očeta. Prvič, Arni za razliko od mnogih drugih h'woodskih zvezdnikov svojega dolgega, mukotrpnega, zapletenega, težko izgovorljivega priimka ni nikoli spremenil v kaj krajšega, lažjega in bolj konzumnega, recimo ameriškega. Arnold je ostal Schwarzenegger. V dobrem in zlu. In drugič, Arni ni nikoli zavrgel svojega smešno debelega akcenta, ki je tako specifičen in tako unikaten, da ne moremo reči, da je nemški. Še več, niti tega, da je avstrijski ali štajerski, ne moremo reči - Arnijev akcent je namreč tako nenadjebljivo unikaten, da je lahko le thalski. Na daleč smo zato povsem upravičeno pričakovali, da je Thal le vasica, ki je ves čas na tem, da se preimenuje v Schwarzeneggerjevo.

In tako smo krenili tja - v Thal, Arnijev rojstni kraj. Graz smo našli brez problema, česar pa žal ne moremo reči za štadion slovitega nogometnega kluba Sturm, ki se zdaj že nekaj časa imenuje Štadion Arnolda Schwarzeneggerja. Za smer smo vprašali nekaj naključnih mimoidočih, ki niso imeli pojma. V glavnem so se izgovarjali, da jih fuzbal ne zanima, toda možnosti so bile de facto le tri: ali čisto zares nismo imeli sreče, ali smo nabasali Sturmove navijače, ki so bili besni, ker je štadion dobil ime po Arniju, ne pa po Ivici Osimu, ki je Sturm dvignil na nebo, ali pa smo povsem nehote nabasali na same navijače malce manj slovitega nogometnega kluba Gak, pri katerem je bil dolgo časa v pečalbi ljubljanske gore Aleš Čeh. Ker je zdaj v pečalbi pri mariborskem Mariboru, bi ga lahko vzeli za vodiča, toda glede na to, da je bil v pečalbi pri Gaku, Sturmovem velikem mestnem rivalu, bi težko zagotovil tisto mero nepristranskosti in objektivnosti, ki jo potrebuje reporter, ko v Grazu išče Štadion Arnolda Schwarzeneggerja. Smer nam je potem vendarle pokazal neki starejši moški, ker pa je bil brez treh prstov (Arnie slept here!), smo se spet izgubili, tako da smo bili prisiljeni vodenje prepustiti nikomur drugemu kot klovnu, nekemu tipu z umetnim rdečim nosom, ki je v smehu dahnil: "Peljite za mano!" Ker je bil "Dan rdečih nosov" (Smejte se!), smo upali, da nas ne bo zapeljal med navijače Gaka, ki bi na nas rekonstruirali znameniti prizor iz filma Odrešitev, toda ko nas je fural po malih, neuglednih, socialističnih ulicah in nas odložil pred nizkim, neuglednim, socialističnim kompleksom, stisnjenim med male, neugledne, socialistične stavbe, se je fotoKrajnc nagonsko sklonil - najprej vedno ustrelijo šoferja.

Arnijev muzej

Strah je bil torej odveč, pa četudi ne bi mogli ravno reči, da naš strah ni držal vode - ta nizki, neugledni, socialistični kompleks je bil namreč prav Štadion Arnolda Schwarzeneggerja. Ali s polnim imenom: Arnold Schwarzenegger Stadion Graz-Liebenau. Napis je skoraj tako visok kot štadion, ki pa je brez dimenzij. Na zunaj ni nič posebnega, kaj šele vpadljivega ali pa pomembnega. Ni ga zdizajniral Plečnik. Napis je resda velik in še večji, ko se odzrcali v dolgi šipi, ki je pod njim, toda Arni se je moral počutiti zelo majhnega, ko je prišel na krst tega štadiona, ki je občutno preslabo zrcalo njegovih zaslug za šport, bodybuiding, fitness, film, mir v svetu in Graz. A po drugi strani - če ste bili kdaj v Grazu, v kar ne dvomimo, potem veste, da ne premore objekta, ki bi bil dovolj monumentalen in karizmatičen, da bi ga lahko brez občutka krivde imenovali po Arniju. Neumno bi bilo pričakovati, da bodo po Arniju imenovali InterSpar, je pa res, da bi lahko pokazali malce več dobre volje, malikovalske energije, hvaležnosti in smisla za turistični spektakel - in po Arniju imenovali vsaj kak platz. Ali pa kako strasse. Nič. Tudi kakih transparentov ali pa billboardov, ki bi izražali podporo Arnijevi kandidaturi za fuererja Kalifornije, ni na spregled. Imate vsaj kake razglednice z Arnijem, smo vprašali tamkajšnjo trafikantko: "Ne, nič takega nimam." Ste jih kdaj imeli? "Ne." Razglednice s Che Guevaro ima. "Imam pa vžigalnike s Schwarzeneggerjem!" Oh, cenene, minljive, vezane na T3. Za enkratno rabo. "Imam tudi revije, glejte - na naslovnici je!" Nič spektakularnega, to so le lilmske revije. "Kaj pa tole - Profil!" Aha. Na naslovnici je šest "Najboljših Avstrijcev - Štajercev", med katerimi sta tudi Arni in igralec Klaus Maria Brandauer. Brandauer?! Lahko bi rekli, hej, kdo je to, toda trafikantki je bilo jasno, koliko je ura, zato je hitro dodala: "Ste bili v Schwarzeneggerjevem muzeju?" Kje je? "Za štadionom - v telovadnici."

In že smo v telovadnici... ee, v fitnessu Paradies... ee, v Schwarzeneggerjevem muzeju. Le zakaj ne - natakarica v restavraciji, ki meji na Paradies, nam je takoj povedala, da Arni vedno telovadi v Paradiesu, kadar pride v Graz. "Vedno pride najprej sem." Nazadnje pred poldrugim letom: "Toda zadnje čase ga ni, preveč je v stresu - saj veste, filmi, pa politika." Razumemo. "Fan-club obstaja." Hate-club pa ne. Natakarica je sicer odkrito priznala, da ni Arnijeva fanica, obenem pa ni mogla skriti, da ji je všeč, da jo sprašujemo o njenem slavnem rojaku. Kar je očitno tako, kot da ti je rojak Mladić - na določeni točki se vprašaš, če je to res dobro. No, vhod v Paradies ne pušča nobenega dvoma: Arnie slept here! Pred vrati namreč stoji pano z Arnijevo biografijo, z vsemi njegovimi titulami (nosilec Častnega priznanja dežele Štajerske, Velike parlamentarne medalje, Reda zaslug itd.) in funkcijami (predavatelj, master of ceremonies, TV komentator, producent dokumentarcev ipd.), z njegovimi firmami in z njegovo filmografijo - toda le do leta 1997. Vsaj vžigalnik z napisom T3 bi prilepili zraven. In ko vstopite, muzej Arnolda Schwarzeneggerja skoraj zgrešite: na tleh - na površini 3 krat 2 metra, ne več - je zloženo starinsko, primitivno orodje, s katerim se je pumpal mladi Arni. Uteži vseh sort, ležalne mize, nategovalnice, raztegovalnice. Orodje, ki je ustvarilo legendo, je v kotu, da ne bi motilo fitnesarjev in jemalo prostora malemu, podštadionskemu biznisu. "Arni rad pride, ker do njega nimamo ameriškega odnosa - bolj smo umirjeni, evropski," pravi herr Egon, šef Paradiesa.

Če odštejemo tepih, ki ga je Arniju podaril stari Bush, ko je bil njegov "minister" za fizkulturo, so stene prepredene z Arnijevimi fotografijami, do katerih pa se je zaradi vsemogočih high-tech orodij, delujočih fitnesarjev in optimalne izrabe prostora težko prebiti, toda pogled na te fotke je nagrada: Arni leta 1964... leta 1965... Mister Štajerske... Mister Avstrije... na tekmah... s prijatelji... z ženo... z nosečo ženo... s cigaro... z "best wishes, Arnold"... z otroki... s Klestilom... s herr Egonom... na štadionu... kot žirant... v drvarnici... z očetom, nekdanjim šefom žandarmerijske postaje v Thalu in članom nacistične stranke. Šolska fotka, Arni med sošolci: ves vzvišen in domišljav, s hitlerjugend pogledom. Fanta, ki bo uspel, takoj prepoznaš. Tudi luzerje takoj prepoznaš - na vseh gasilskih fotkah. Na fotki je 5, 10 fantov, toda Arni pozira tako, da se vidi le njega. Pred kamero oživi. Vse mu je jasno. Tam stoji kot art inštalacija. Z rahlo odprtimi usti, z rahlo omotičnim pogledom - kot impersonacija Marilyn Monroe. Koga boš dal v film? Ni dileme. S fotk dobesedno štrli. Kot penis. On je the man. Ne, te stopnje samozavedanja ni predvidel niti Hegel. Fotko, na kateri se kot kak arijski maneken Leni Riefenstahl dviga nad tremi črnskimi fantički, ki klečijo na tleh, morate videti, da bi verjeli! Škoda, da nimajo gift-shopa. "Imeli smo brisače in mikice z Arnijem, toda imamo le stalno klientelo, tako da nismo veliko prodali." Tudi graški bodybuiding je že davno vzel vrag. Med velikimi štajerskimi Avstrijci, ki jih je objavil Profil, je tudi Dietrich Mateschitz, izumitelj Red Bulla - nič, izumil je formulo in globalno uspel. Kot Arni. "Zakaj prav Štajerska ustvari toliko sanjskih karier," se na naslovnici sprašuje Profil. Odgovor je na dlani: avstrijski Štajerci vedo, da jih lahko Štajerske reši le efektna formula. Če nočejo obtičati v Grazu, morajo izumiti formulo. Arni je bil voljan narediti vse, samo da bi zbežal Grazu in irhastim hlačam - kvihtal je toliko časa, dokler ni izgledal kot radioaktivna formula. Einstein je bil verjetno Štajerc. Če bi bil Hitler Štajerc, bi dobil vojno.

Arnijeva očetnjava

Ker Graz ni ravno videti kot Arnijev tematski park, smo krenili v Thal, kamor te pripeljeta graška verzija Večne poti in štajerska verzija Tuhinjske doline. "Ne morete zgrešiti - velika rumena hiša na hribčku," nas je poučila predmestna natakarica. Thal je prava ruralna, rovtarska skupnost - sredi gozda čemijo lične, idilične hiške, ki jih skoraj nepredušno zapirajo visoke ograje. Signal, da tu niste dobrodošli. Ceste so prazne. Nikjer ni žive duše. Thal izgleda kot scenografija za film, ki ga še niso začeli snemati. Oštarijo Sapperlot odprejo šele ob dveh, toda veliko rumeno hišo na hribčku, obdano z arty cerkvijo, volkschule in orjaškim kostanjem, smo takoj našli. Vrata so bila na stežaj odprta. Dober dan, je to rojstna hiša Arnolda Schwarzeneggerja, smo vprašali starejšo gospo: "Ne, to ni njegova rojstna hiša." Še slabše: "Arnold Schwarzenegger se ni rodil v Thalu." Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše: "Rodil se je v Feldstadtu, Schwarzeneggerjevi pa so potem živeli v Weizu." Okej, naj pove do konca: "To je na vzhodnem Štajerskem." Ko smo se obrnili je vrata na stežaj zaloputnila. In jih zaklenila. Za hip smo se počutili tako, kot bi kdo na nas zlil cel Thalersee, toda možnosti sta bili le dve: da se nam je zlagal Arni - ali pa da nas je hotela gospa preprosto odgnati iz Thala. Vohali smo zaroto.

Naskočili smo mlajšo gospo, ki je ravno lezla iz svojega sports utility vehicla. Bila je čudovito sproščena: "Ne, ne, rodil se je v Thalu. Tu doli se zapeljite, pa desno - velika rumena hiša." Zapeljali smo tja doli in končno našli veliko rumeno hišo... pa še eno... in še eno - veliko velikih rumenih hiš, toda nobena ni bila prava. Nobenih obeležij. Nikjer nikogar, ki bi mu lahko zastavili usodno vprašanje. Vohali smo, tipali, krožili, prežali, iskali informatorje - in skoraj dehidrirali. Kot stekli psi smo planili proti dami, ki je ravno stopala v veliko rumeno hišo, okrancljano z rogovi, Jezuščki in hipermodernimi kapelicami - ko nas je zagledala, se je le naglo obrnila in sunkovito zaloputnila vrata. To ni to. Naredili smo še en krog in se vrnili pred to hišo: nič, potrkajmo. Potrkamo. Nič. Trkamo. Nič. Zvonimo. Nič. Le zavese na oknih se premikajo - in potem se zagrnejo. Spet krožimo. Pred neko hiško nabašemo na dečka, ki ni bil tako zadrto tog: "Arni je bil tu nazadnje leta 2000. Povsem normalen je in zelo prijazen - delil je avtograme in se hecal z nami. Moj oče je bil njegov sošolec. Igrali smo se z njegovimi otroki, toda kontakta nismo ohranili. Njegova rojstna hiša pa je tamle zadaj, dol, pa takoj desno - velika rumena." Zapeljali smo, toda spet v prazno. Krog. Pa še en krog. Zaman. Paralelni svet. Kar bi morali slutiti že, ko smo pripeljali v Thal - vhod izgleda kot pokopališče. Vse hiše so tako panično ograjene ter tako psihotično obdane z napisi "privatgrund" in znaki "prepovedano", kot da v njih živijo ljudje, ki ne prenesejo vprašanja, kje je rojstna hiša Arnolda Schwarzeneggerja. Ni vasi na svetu, v kateri bi človek dlje časa iskal rojstno hišo najbolj slavnega človeka na svetu. Če je Thal še danes taka depra in taka vukojebina, kakšna je bil šele pred petdesetimi leti - ja, Arni je imel hud motiv za kvihtanje. In za beg.

Toda ko smo se že vidno obupano peljali po klancu navzdol, mimo one okrancljane rumene hiše, smo ustavili kolesarja, ki je mirno pokazal proti okrancljani hiši: "To je rojstna hiša Arnolda Schwarzeneggerja!" Imel je vse prste. "Ko sta oče in mati umrla, so hiši takoj prodali, tako da ni bila nikoli Arnijeva last." Thal 145. "Pred dvema letoma so ameriški in japonski turisti vletavali s helikopterji, kar je tudi razlog, da so vam povsod zapirali vrata - zdaj se je malce umirilo." Veliko si upamo - Arnijeva rojstna hiša, zdaj neke sorte dom za ostarele, od spodaj izgleda kot rojstna hiša Normana Batesa, ljudje v njej pa se počutijo kot Macaulay Culkin v filmu Sam doma. Thal je razvil samozaščitno mrežo, svojo doktrino "Nič nas ne sme presenetiti", svojo poetiko fintiranja in dezinformiranja. To, o čemer Bush le sanja, je tu real-politik. Rumsfeld se lahko skrije. Tujca hočejo demotivirati - Arnija so tako motivirali, da je zbežal. Lahko bi postal veslač, toda vedel je, da bi ga to pripeljalo le do reklam za kozmodisk. Lahko bi postal drvar, toda vedel je, da bi ga to pripeljalo le v posteljo lady Chatterley. Raje je kvihtal, kvihtal in kvihtal - ne da bi pozabil, ampak da ne bi pozabil. Kolesar nas še opozori, da naj se ustavimo ob Thalerseeju, v restavraciji, katere lastnik je Arnijev mladostni prijatelj - njegov kliping o Arniju je menda boljši kot Pristopov. Kul, zapeljemo se do Thalerseeja. "Šefa ni." Pijemo. "Ne vemo, kdaj se vrne." Čakamo. "Verjetno ga dolgo ne bo." Pijemo. "Morda je šel na golf." Ja, in morda stoji za zavesto in čaka, da spokamo. V restavraciji najdemo razglednico, ki jo je izdal lastnik te restavracije in na kateri je med štirimi "motivi" tudi fotka s pripisom: Geburtshaus von Arnold Schwarzenegger. Ja, to je tista velika rumena hiša. Če se je v njej sploh res rodil. A po drugi strani, taki ljudje, kot je Arni, se ne rodijo - taki ljudje nastanejo.