mesto / Prepovedan nakit

Dan pred velikim evropskim petkom je bilo na Cankarjevem nabrežju napeto. Ulične prodajalce nakita sta v spremstvu dveh policistov obiskala uradnika z Inšpektorata MU MO Ljubljana in jim zažugala, da morajo zaradi protizakonite postavitve objektov na javni površini hitro pospraviti svoje stvari. Ker prisotni prodajalci nakita niso uslišali zahtev inšpekcijske službe, sta v staro mestno jedro prišla še dodatno policijsko in tovorno vozilo, namenjeno deložaciji neposlušnih kršiteljev ljubljanskega pravnega reda. Ko so prodajalci uvideli, da gre zares, so zavarovali svoje prodajne artikle in se za tisti dan umaknili s Cankarjevega nabrežja. Za kaj sploh gre? Ulični prodajalci nakita že dve leti "ilegalno" stojijo na Cankarjevem nabrežju, ker predstavniki ljubljanskega mestnega sveta že od lani sprejemajo nov Odlok o posebni in podrejeni rabi javnih površin, ki naj bi "legaliziral" takšno ulično prodajo. Novi odlok v 2. členu določa, da posebna raba cest in zelenih površin zajema tudi postavitev premičnih objektov ali naprav za prodajo nakita, tako da bi se na podlagi tega ulični prodajalci lahko prijavili na javni razpis, kar bi jim omogočilo pridobitev birokratskih dovoljenj za opravljanje dejavnosti za štiri leta. Zakaj se je Inšpektorat MU MO Ljubljana navkljub že nekaj časa trajajočemu protipravnemu položaju uličnih prodajalcev odločil za tako trdo policijsko-inšpekcijsko akcijo, sem povprašal županjo, ta pa je "odločitev inšpektorice sprejela s presenečenjem, saj v okviru Mestne uprave MOL potekajo aktivnosti za ureditev tega področja. Stališče županje MOL Danice Simšič je, da tovrstna ponudba popestri dogajanje v mestu in je dobrodošla tako za meščane in meščanke kot za turiste in ostale obiskovalce Ljubljane, zato si prizadeva, da bi bil omenjeni odlok pripravljen in sprejet čim prej." Glede na odgovor ljubljanske mestne poglavarke je bilo pričakovati, da inšpekcijska služba do sprejetja novega odloka ne bo več nadlegovala uličnih prodajalcev bižuterije, vendar sta se štirinajst dni po prejetju navedenega županjinega odgovora odposlanca Inšpektorata MU MOL spet oglasila na Cankarjevem nabrežju in od prodajalcev zahtevala umik z javne površine. Kje so vzroki za neskladje med izjavami županje Danice Simšič in delovanjem mestnega inšpektorata, smo hoteli povprašati glavno ljubljansko inšpektorico Biserko Cizar, a ni želela odgovarjati, češ da inšpektorat komunicira izključno prek PR-službe MOL - torej službe, ki je zapisala, da jo odločitve Cizarjeve "presenečajo".

Ali bodo inšpektorji še naprej preganjali ljubljanske prodajalce nakita, torej ni jasno, videti je, da bo na njihov položaj vplivalo razpoloženje direktorice mestnega inšpektorata, ki lahko na Cankarjevo nabrežje kadarkoli pošlje svoje skavte, kajti do sprejetja novega odloka o posebni in podrejeni rabi javnih površin bodo prodajalci vedno delovali protizakonito - pa ne zato, ker se ne bi želeli podrediti mestni birokraciji in si urediti papirjev, ampak zgolj zato, ker MOL uličnim prodajalcem nakita, ki "popestrijo dogajanje v mestu", tega ne omogoči.

Koga preganjajo?

Kdo sploh so ulični prodajalci nakita, na katere se je spravil mestni inšpektorat? Prva stojnica v vrsti je Gabrielova, uredil pa si jo je v rastafarijanskem duhu in je edini, ki ima ob njej radio, vztrajno oddajajoč reggae ritme. "Recimo, da moram biti na tej točki, da dobim nekaj denarja, s katerim kupim kruh in nafutram familijo," mi je potihoma zaupal Gabriel in res ga je ob stojnici občasno mogoče videti tudi v vlogi očeta, ki skrbi za svoj naraščaj. Ko ga vprašam, ali se od takšne prodaje da živeti, je kratek: "Bolj kurčevo." Redkobeseden je tudi ob komentiranju opisanih inšpekcijskih akcij: "S tem stvari potiskajo v ilegalo." Gabrielu zaželim dobro prodajo in se odpravim k naslednji stojnici, kjer prodaja Matjaž. Stojnico ima že od davnega leta 1991: "V bistvu sem pred trinajstimi leti iskal službo in prišel delat za stojnico." Pripadnik stare bižuterijske garde ima na tiste čase lepe spomine: "Ne vem zakaj, vendar so cene nasproti tistim pred leti ful nižje, pa tudi prodaja je padla. Takrat so ljudje bolj cenili takšne stvari."

Povprašam ga, zakaj si je za stojnico izbral ravno ta meter Cankarjevega nabrežja: "Ta meter je moj. To pomeni, da se na začetku leta postaviš v vrsto, prvi se postavi na začetku, če se kdo hoče postaviti na koncu, se postavi, drugače pa drug za drugim ... Potem moraš nekaj čas stati na istem mestu, da si ga pridobiš. Samo ob razpisu ti oni dodelijo mesto in se tega držiš."

Matjaža moti tudi slaba notranja organiziranost prodajalcev: "Poskušam biti v dobrih odnosih z vsemi, vedno pa se najdeta eden ali dva, ki bosta delala probleme ... Nihče noče, da bi kaj naredili skupaj. Če bi bili bolj organizirani, se takšne stvari ne bi dogajale," pokomentira inšpektorske obiske in mi razloži svoje formalnopravne težave: "Če bi bil razpis, bi izdajal račune, vendar se v trenutni situaciji, ko ni bilo razpisa, ne upam izdajati računov. Lokacijskega dovoljenja nimam in kaj naj rečem potem davčni, ki me bo vprašala, kje sem prodajal stvari? Na ulici na črno?" Matjaž mi potrdi, da ima druge prodajalce za konkurenco, vendar "ne hodimo okoli in ne sprašujemo, kakšne so cene". Cene na stojnicah postavlja vsak prodajalec zase. "Turisti so se navajeni cenkati, vendar pa moramo imeti precej fiksne cene, saj bodo punce, ki se jim bo zdela prvotna cena previsoka, pač odšle naprej do drugega štanta. Jaz postavim skoraj minimalno ceno, da stvari lažje prodam. Cene se znižujejo, čeprav ne bi bilo treba, folk bi imel pri višjih cenah vsaj malce več spoštovanja do teh stvari." Matjaž ima pripombe tudi na skupni videz vseh prodajnih stojnic. Prepričan je, da bi moral vsak prodajalec poskrbeti za primerno estetsko podobo stojnice, vendar nekaterim za to ni preveč mar, pohvali pa nedaven nakup senčnikov, ki skupni postavitvi stojnic dajejo urejen videz. Pogovor končava s poskusom obuditi spomin na kakšno večjo konfliktno situacijo med prodajalci, vendar se spomni le primera, ko se je pred leti našel prodajalec nakita, ki je poleg verižic in prstanov prodal še kakšen gram marihuane, vendar so ga, kot mi je zagotovil Matjaž, drugi prodajalci pregnali že pred ukrepanjem policije.

Bata izdeluje bedže. Pri stojnici stoji že zadnjih dvanajst let, sprememb v teh letih ne vidi, razen seveda nadlegovanja inšpektorjev. Bedži, za katere ste mislili, da so izginili s smrtjo punka, gredo po Batovih besedah odlično "Pred desetimi leti so vsi trdili, da bedži ne grejo. Jaz sem mislil nasprotno, si kupil potrebne stvari in jih začel izdelovati. Zdaj je vrhunec popularnosti bedžev, imam 1200 različnih motivov, tako da dvomim, da je med njimi kakšen, ki ga ne bi mogel prodati." Najbolje pa se letošnjo pomlad prodajajo "šaljivi napisi kot npr. Zajebavate me na lastno odgovornost. Dobro se prodajata tudi motiva Tita in Che Guevare, tujci pa veliko kupujejo predvsem slovenske napise. Ni važno, kaj piše, le da je po slovensko. Zadnje čase je popularen bedž s slovensko-evropskim motivom." Biznis z bedži Bati očitno ne gre slabo, od ljubljanskega ŠOU-a je dobil naročilo za deset tisoč bedžev, delal je že za skoraj vse politične stranke, tisti dan pa se je odpravil domov izdelovat bedže za skupino Srečna Mladina. Ko ga povprašam, v kakšnih odnosih je z drugimi prodajalci, ne kaže pretiranega zanimanja, zatrdi mi, da odgovornost za nastale težave nosijo tisti, ki stojnice postavljajo na Čopovi, kjer MOL prodajo ves čas izrecno prepoveduje: "Mi smo povezani v društvo, vsi v društvu se ukvarjamo s čim drugim, drugi me ne zanimajo." Prodajalci na prvih petih stojnicah v smeri od Tromostovja so ustanovili Društvo oblikovalcev okrasnega nakita BMG, prek katerega bi si želeli nastopiti na javnih razpisih. Člana društva sta tudi Milan in Žana, parček, ki ju je povezala stojnica: "Ona je delala na stojnici v Portorožu, kjer sva se spoznala leta 1996." Žana je izdelovalka in prodajalka nakita z izjemnimi delovnimi izkušnjami: "Na štantu sem že od leta 1990. Še v času Jugoslavije sem prodajala po različnih obalnih mestih - v Makarski, na Krku in Bolu. Takrat je bilo čisto drugače, na štantu sem imela samo ročna dela, nič štanc, nič kupljenega. Glede na to, da smo svoje stvari cenili, je bila prodaja manjša, vendar smo stvari prodajali dražje." Milan, ki se je pred prodajo nakita ukvarjal s tetoviranjem in z grafičnim oblikovanjem, je slikovito ponazori padec cen: "Navadni, najmanjši uhanček se po 300 SIT trži že od leta 1996, kava je takrat stala 60 do 80 SIT." Člani Društva BMG so tisti, ki se z obiski predstavnikov inšpektorata največ ukvarjajo, od časa do časa kateri izmed njih odide na različne izpostave Mestne uprave, kjer vsakič znova zahtevajo formalnopravno ureditev prodaje nakita, ki je za večino prodajalcev edini vir preživetja.

Gospod Ivo na stojnici prodaja štiri leta: "Zdelo se mi je, da bi to lahko bila tržna niša. Po poklicu sem elektrotehnik, prej pa sem imel svojo ribiško trgovino, ukvarjal sem se z ribičijo. Ob razpadu Jugoslavije trga ni bilo več in se je bilo treba usmeriti v kaj drugega." Ivo si je za prodajo nakita uredil status samostojnega podjetnika, a mu to do sprejetja novega odloka seveda ne pomaga nič: "Mislim, da je to brez zveze, naj povejo, koliko to stane, pa bomo plačali, saj gre za javno dobro. Nihče ni rekel, da mora biti to zastonj." Ne pomeni pa to, da Ivo in drugi s prodajo na stojnicah zaslužijo bogastvo: "Resno moraš delati od jutra do večera, da zaslužiš skromno plačo. Poleti, ko so dolgi dnevi, delamo po 12 ur, pozimi pa po 7 do 8 ur. Najboljši meseci so april, maj, junij in september, ko se Ljubljana zopet napolni."

Prodajalce nakita so ljubljanske mestne oblasti torej začele preganjati v zanje najugodnejših mesecih. Kdaj se bo rešilo vprašanje ulične prodaje nakita, ki daje Cankarjevemu nabrežju posebnega duha, pa ne zna povedati nihče.