fenomen / ljubitelji štihanja

Odkar je francoska revija Le Monde za prizor, ki naj bi prikazal tipično Slovenijo, izbrala fotografijo, na kateri v Tacnu pri Ljubljani gospod in gospa obdelujeta vrtiček, je vrtičkarstvo, o katerem si je že doslej marsikdo mislil, da je slovenska posebnost, postalo "patentirana" slovenska posebnost. Ali, kot bi kdo smeje rekel, "steber slovenstva". In če upoštevate, da so v razpravi o gradnji džamije ob južni ljubljanski obvoznici vrtičkarji nastopili kot skupina s posebnimi interesi, je najbrž samo vprašanje časa, kdaj se bodo, v skladu s projekcijami istoimenske nanizanke, združili v stranko.

Okupacija

Najbolj znana in očem vidna lokacija ljubiteljev "štihanja" je zemljišče, umeščeno med Plečnikove Žale, bencinsko črpalko in izredno hrupno cesto, pa kot da to ne bi bilo dovolj, nad vrtički visijo še mogočni električni kabli. Na parcelici tik ob cesti je lopatala gospa, ki jo je bilo zaradi mestnega hrupa težko slišati. "Takšna, kakršna sem v službi, sem tudi na vrtičku," je glasno komentirala svojo garderobo, saj je bila videti, kakor da bi ravnokar stopila iz pisarne. Dvesto kilometrov iz prestolnice ima Metka tudi pravi, veliki vrt, a ker je do njega predaleč, se skoraj vsak dan, če je le vreme temu naklonjeno, iz stanovanja v petem nadstropju spusti na vrtiček. Ima ga že toliko let, da se ne spomni več, kako se je vse skupaj začelo. Za zemljo pa ne plača nič, saj pravzaprav sploh ne ve, čigava je: "Nihče nas ne preganja, čeprav, saj vidite, je vrtov še pa še."

Tik ob cesti, ki Metko sicer moti, a se je je že navadila, rastejo jagode, čebula, solata ... "Če dobro pognojiš, zraste vse. Če je pa suša - lani recimo nisem imela nič." Žalski vrtičkarji namreč nimajo dostopa do vode, zato strehe barak uporabljajo za zbiranje deževnice. Zakonski par Matilda in Franjo je lani kljub množici sodov, napol vkopanih v zemljo in "priklopljenih" na streho, za potrebe vrtička dvakrat nabavljal vodo. "Ko ob suši pridelek propada, ti je težko pri duši," je pojasnil upokojeni Franjo, ki smo ga na vrtu našli ob steklenici belega vina in zavojčku cigaret 57. Vrt zakoncev je skrbno ograjen in opremljen z improvizirano gradnjo, ki bi ji zaradi samosvojega sloga le stežka dali ime. Kot večina vrtičkarskih samograditeljskih objektov je kombinacija izredno majhnega finančnega vložka, iznajdljivosti in precejšnjega zalogaja vloženega prostega časa. "Če bi doma sedel, bi hitro postal trd. Malo rekreacije mora biti. Po ves dan sva z ženo tukaj. Enkrat dopoldne, drugič popoldne," je pojasnjeval Franjo, ki je odraščal na kmetih in zato brez knjig ve, kdaj je treba kaj saditi.

Miši, mački in drugi

Po njegovih besedah so druga težava (takoj za vodo) slehernega žalskega vrtičkarja miši, ki pojejo semena itd. "Mi imamo muca, ki tukaj živi, drugače miši vse požrejo," je Matilda pokazala skledo z mačjo hrano. Sicer je mačk s stalnim bivališčem na žalski zelenici več. Ena od spretnih lovk je ravno pred našim obiskom skotila - tako jih bo še več.

Mačke pa seveda še zdaleč niso edine predstavnice živalskih vrst, ki bivajo med žalskimi vrtički. Čim globlje boste posegali v maso vrtov, tem bolj boste čutili domačnost tukajšnji "okupatorjev" - višje in temeljitejše so ograje, stanovitnejše hišice in več je živali. Gospod Bojan, ki je invalidsko upokojen, ima na svojih vratih celo tablico - kot na stanovanjskih vratih, za ograjo pa živijo velik pes in kure, ki nesejo jajca. "Že štirideset let sem na tej lokaciji. Moj oče je bil tu. Polovica zemljišča tukaj naokoli je državnega, nekaj je zasebnega, za nekaj zemlje pa nihče ne ve, čigava je," je pojasnil sedeč pod kabli, katerih brnenje ga čisto nič ne moti. "Saj veste, če jih ne bi bilo, tudi nas ne bi bilo. Tako pa niti parkirišč ne smejo narediti. Govorilo se je o sevanju, a sem nazadnje enega poslovodjo, ki jih je rihtal, vprašal, pa je rekel, kakšno sevanje ... in zdaj sem čisto miren."

Edino, kar ga pa le moti - vse več je kraj in vlomov. "Čedalje več je tega. Mularija se prihaja špricat, potem najdeš kako krvavo servieto ali iglo. A ti pridejo zvečer, tega ne vidiš." Sicer je do nas pricurljalo, da so vrtičkarske gradnje med drugim priljubljen kraj za seksualne dogodivščine s stanovanjsko stisko obremenjene mladine. A boste to na samih njivah sredi belega dne le stežka zasledili. "Jaz še pri tridesetih nisem imel nobenih želja delati z zemljo, potem te pa počasi začne vleči," je pojasnil Bojan. Sebe šteje za prebivalca betonske džungle, ki si tako daje duška. "Sem tudi kralj gob, sosed pa je zaprisežen ribič. Tukaj smo imeli že živo glasbo pa kaj si spečemo ..." Na vrtu ob brunarici mu raste sadno drevje, s sosedi pa se v glavnem pogovarja o pridelku in nič kaj o politiki. "Bog ne daj, da bi mi to kdo vzel," je dejal o vrtičku. "En paradajz posadiš, potem ga pa občuduješ, kako raste. Kot bi občudoval ljubezen, ki zraste na očeh."

Mestomorfoze

Ljubezen, ukvarjanje in smisel je v svojem magistrskem delu o vrtičkarjih omenila tudi Nina Vastl, ki je za potrebe raziskovalne naloge najela vrtiček v Škofji Loki. "Vrtički v današnji obliki so nasledniki vrtov 'revežev' in 'obubožanih' ter 'delavcev' in 'najemnikov', ki so nastali konec 19. stoletja v Nemčiji, Avstriji, Franciji ... Njihovo organizacijo so v začetku prevzela delavska združenja, Rdeči križ ali cerkvene organizacije," nam je pojasnjevala svoja dognanja. Gibanje oziroma organizacija vrtičkarskih kolonij sega v leto 1864, ko je Daiel Schreber iz Leipziga sprožil zamisel, da bi v bližini mest uredili športne površine, okrog teh pa majhne vrtičke.

Prvi organizirani vrtovi v Nemčiji in Avstriji so nastali na obrobju velikih mest. Leta 1910 so v Nemčiji celo ustanovili Zvezo vrtičkarskih društev, v naslednjih letih pa so bili sprejeti zakonska določila v zvezi s tem ter odločba o vključevanju vrtičkarskih območij v urbanistično načrtovanje.

Med obema vojnama je vrtičkarstvo zaradi prednosti samooskrbe doživelo velik vzpon. Po letu 1945 pa so se motivi za rabo vrtičkov deloma spremenili: v ospredje sta stopila rekreacija in oddih. "V tujini, kjer je vrtičkarstvo sprejeto kot dejavnost in ima tradicijo, so vrtičkarska območja posebej načrtovana in oblikovana ter obravnavana kot sestavni del zelenja v mestu. V Ljubljani pa se je v zadnjih desetih letih dejavnost, pretežno brez kakršnega koli strokovnega nadzora, razširila na sto hektarjev novih površin," ugotavlja Nina.

Seveda tudi v slovenski prestolnici obstajajo načrti, ki nekatere površine dolgoročno namenjajo vrtičkarjem. Še zdaleč pa niso videti tako fascinantno urejeno kot na fotografijah iz Ninine naloge, ki ponazarjajo vrtičkarske koščke zemlje na Danskem. Ti so ovalne oblike, ograjeni z rezanim grmovjem, podobni Arboretumu v Volčjem Potoku, le vstopnine ni treba plačati.

Dvajset let

Lokacija ob južni obvoznici, ki je zaslovela zaradi načrtovanja gradnje džamije, je bila za vrtičkarstvo oddana pred natanko dvajsetimi leti. Zanimivo je, da so se na drugi strani ceste vrtovi razširili povsem stihijsko, "džamijski" (tako jih bomo poimenovali za začasno in udobnejše branje) ljubitelji štihanja pa so organizirani v združenje, imajo svojo zapornico, oglasno desko, redna zborovanja in samoprispevek. Očitno veliki večini "džamijskih" vrtičkarjev soj medijskih žarometov ni bil pogodu, zato so se ob našem obisku večinoma izogibali stiku, še preden smo se jim sploh predstavili. "Pridi sem," je strogo zaukazala oblina gospa v roza majici svojemu partnerju, ki je že odprl usta v želji, da bi spregovoril. "Nič ne bova govorila! Nimam časa, ker delam!" je še dodala, ne da bi oči dvignila od zemlje.

Pri naslednji parceli nam je upokojenec pod pogojem stroge anonimnosti postregel s celo teorijo, zakaj džamija ne sodi v Slovenijo. "Saj če že pogledate, kaj se dogaja po svetu, boste ugotovili, da je naša osnovna naloga obvarovati Slovenijo pred nevarnostjo," je dejal, stoječ sredi kupa pomožnega materiala, ki se je nakopičil v dvajsetih letih, odkar vrtnari. Meni, da so vrtičkarji, ki so zemljo nekoč dobili v dvajsetletno uporabo, upravičeni do nadomestnega zemljišča kje drugje. "Veste, pred dvajsetimi leti so bile tukaj same luknje. Sama nesnaga. Kamioni so sem vozili zemljo, ki ni bila preveč dobra. Potem je vsak navozil še svoje zemlje ..."

Vrtičkarji so torej sila, ki jo lahko s pridom uporabljate za oplemenitenje zemlje.

Vojaški odpad

Tako je bil v Savljah ob železniški progi nekoč vojaški odpad, na katerem je lahko otročaj dobil vse živo. Od odpada je danes ob strnjeni zazidavi ostala le ograja in obnovljena stavba, ki jo v svoje namene uporablja neko društvo. Preostalo zemljišče je razdeljeno na 208 parcel kvadratne oblike, velikih 60 m2. "Pred leti je bil tukaj zelo slab teren. Samo kamenje. Pa tudi danes boste dobili tanko plast plodne zemlje, potem pa spet kamenje," je razložila gospa Ana, sedeč na zabojčku. Te velike škatle, namenjene shranjevanju orodja, so pravzaprav posebnost vrtičkarjev v Savljah. Vse so enake in nadomeščajo barake, ki tako rade zrastejo drugod. "Zemljo oddaja mestna občina v najem ob pogoju, da se na njej nič ne gradi," je pojasnila. Najemnina za Anin vrtiček znaša 17 tisoč tolarjev na leto. "To, glede na to, da imamo urejen odvoz odpadkov in napeljavo vode, sploh ni veliko."

Mestna občina načrtno oddaja v najem poleg nekdanjega vojaškega odpada v Savljah le še eno lokacijo. To je 109 vrtičkov v različni izmeri ob centralnem stadionu. Vrtičkarsko območje je bilo načrtovano vzporedno s stanovanjskimi bloki in načeloma je vsakemu stanovanju pripadal vrt. Najemnina na območju Savelj znaša približno 250 tolarjev, za Bežigradom pa 170 tolarjev na kvadratni meter na leto.

Posebnost saveljskih vrtičkov je morje rož, pogled na hribe in obvezni, v zemljo zakopani sodi za vodo. "Tudi kosilo kdaj pripravim doma, pa ga tukaj pojemo. To je toliko, da se ti ni treba peljati, pa si zunaj," je prijazno nadaljevala. "Pojavlja se gonja proti vrtičkarjem. Pa saj ne rečem, tudi jaz ne maram gledati barak. A mi jih nimamo - naši vrtički so med najbolj urejenimi v vsej Sloveniji. Stalno beremo o biohrani in rekreaciji. Pa naj bo to biovrt in zelena oaza za rekreacijo."

Opazila je, da je med vrtičkarji veliko samskih žensk, pa še ena gospa je od kapi prizadeta: "To je zanjo zelo spodbudno. Vidim, da po štihanju naredijo še en krog." Nekateri si parcelo razdelijo s prijatelji, drugi združijo več vrtičkov v enega. Nedeljko ima tri, pa še sin je zraven: "Brez vode, brez vsega smo kmetu plačali osem tisoč tolarjev. Potem nas ni več hotel, pa smo se preselili sem." Skupaj z ženo na vrtu preživi po šest do sedem ur na dan. Med obdelovanjem zemlje še zmeraj najde kakšen ostanek vojaške krame in ga, za spomin, obesi na ograjo. "Pridem zjutraj, še pred osmo. In popoldan ..." Največ skrbi mu delajo polhi, za ustrahovanje teh živalic je iz starih plastenk in pločevink izrezal vrtiljake, ki se glasno vrtijo okrog svoje osi.

"Nihče tukaj ni bogat. To so upokojenci in zreli ljudje," je rekel Nedeljkov sosed - ravno tako upokojenec, ki je v zadnjem letu za svoje vrtove odštel približno 60 tisoč tolarjev. "Za alternativo imamo televizijo in šank v gostilni. Vrtičkarstvo pa je koristna reč za žep in zdravje. V naravi smo in na svojem - nobeden nas ne more pregnati." Poleg pridelovanja koristne zelenjave si je na vrtičku uredil, kakor pravi, "dnevno sobo" z mizo pod brajdo. "Zdaj pravijo, da vrtičkarji onesnažujemo podtalnico. Ma, kje pa. Vsi se borimo, da bi bilo čim bolj čisto, saj gojimo zase." Najbolj znani so po njegovem trnovski vrtičkarji, ki so ljubljansko tržnico dolga leta oskrbovali z zelenjavo. "Po malem tudi tekmujemo med sabo. Korenčka, takega kot pri meni, ne boste našli daleč naokrog. Neizkušeni pridejo po kak nasvet." Kaj pa navezovanje stikov in vrtičkarske romance? "Eee, to je pa kočljiva reč," se je nasmehnil starec, "midva z ženo živiva čez cesto, tako da je vse pod kontrolo."

Vsi vprašani vrtičkarji - vsi stanovalci blokov - so se strinjali, da jim vrt glede na število vanj vloženih ur in drugih stroškov ne prinaša finančnega donosa. Tako kot drugi morajo del zelenjave še naprej kupovati v trgovini. Veliko več kot samooskrba jim pomeni to, da imajo svoj mali svet, ki ga uspešno krotijo in oblikujejo in se pri tem sproščajo.

OKV "En paradajz posadiš, potem ga pa občuduješ, kako raste. Kot bi občudoval ljubezen, ki zraste na očeh."