Pomladni prosti spis

No, pa so mi vsi govorili, Blaž, boš vidu, kok bo pol vse fajn, ti sam še mal počak, kajti vigred prihaja v deželo, rožice bodo bušknile na plan in ptice bodo vreščale že v zgodnjih jutrih, pa sonce bo toplo grelo, ja, Blaž, ti sam še mal počak, boš vidu, kako bo pol vse fajn. In potem so se vsi ti obeti res uresničili kar v dveh, morda treh dneh, le kdo bi to natanko vedel. Kar nenadoma smo bili noter, v pomladi. Toda tu je zazevala tudi neka past, kajti neki moj nekdanji prijateljček, ki je pred davnimi leti pri nas opravljal študentsko prakso, sedaj pa je ugleden trgovec s kmetijsko strojno opremo, gospod Franc Bider, me je pozval, naj se kaj oglasim pri njem tam zgoraj na Rečici ob Savinji, kajti pomlad je res že tu in treba je končati z zimskimi kmečkimi opravili, on pa ima za pokuhati še nekaj žganja. To vabilo mi je šlo še posebno v nos, kajti prav on razpečava znamenite kotličke "kebrčke", v katerih lahko ata kuha šnopc, mama vre krvavice, cvre ocvirke, vlaga sadje, pasterizira sok in vkuhava marmelado, kadar pa se zbere večja vesela druščina, zadiši celo po lovskem golažu. Pa še vse druge fante in punce z redakcije privleci s seboj, mi je še naročil prijatelj Franc.

Bil je ravno prvi ali morda drugi dan koledarske pomladi, točni datumi so se mi namreč tiste dneve malo pomešali, ko smo v zgodnjem popoldnevu krenili, bila nas je kar mastna gruča, mislim, da celo dvanajst, tja gor med tiste razmetane griče in hribe, kamor se je pomlad vtihotapljala še nekam sramežljivo. Zgoraj, na nekem prelazu, smo za nekaj minutk šinili v obcestno gostišče in na hitro srknili nekateri pivo, drugi žganjico, medtem ko se je v naše punce, čakajoče na parkirišču, jagal neki spomladansko razvneti pek in jim z rahlo osladno šarmersko gesto podaril škatlo piškotkov (seveda nelegalno prisvojenih iz tovora, ki ga je razvažal). No, potem pa smo se spet vozili in tam v Gornjem Gradu sva se Sebo in jaz na eni strani skregala s Senkijem na drugi, ki se je važil s svojo vsesplošno domovinsko razgledanostjo in trdil, da je prav tam največja cerkev v Sloveniji, midva pa sva ga zbadala z ogromnostjo Sebotovega rdečestolpnega hrama na Kodeljevem in moje škofjeloške farne cerkve, ki naj bi bila proti tisti "kapelici", kot sva se izrazila, nekaj takega kot mastodont proti navadni ovci, da o arhitekturni lepoti sploh ne govorimo. Šefi pa so umirjeno sedeli tam spredaj za šoferjem našega minibusa ter pridušeno klepetali take bolj resne politične stvari. Nenadoma pa smo bili že kar tam.

Franc nas je v spremstvu gospe Veronike sprejel nadvse gostoljubno. Najprej smo srknili šilce v "kebrčku" zvarjenega sadjevčka, pri tem pomenljivo cmokali in momljali, uh, dober je, tale je pa res dober, potem smo nekateri dobili še repete, nato smo šli žret jelenovo suho salamo, domače klobasice in razne sirčke, ja, pa tudi kruh je bil izjemno dober, Ceri je ob skoraj vsakem grižljaju zadovoljno zapredel, nekako takole: mmmmmm. Zraven smo pa pili vino, štirje sodčki so nam bili dani v samopostrežno uporabo, sam sem si najprej točil cviček, kasneje, ko nisem bil več dovolj vešč odpiranja tiste pipice, pa sem se polotil refoška, saj je bilo na tistem sodčku točenje enostavnejše. Gospa Veronika, ki je imela na skrbi kulturni program, nas je ljubeznivo popeljala tudi na ogled bližnje cerkve z bogato zbirko dragocenih mašnih plaščev, daril znamenitih evropskih kronanih glav, toda večino so nas že rahlo razgrete duše vlekle proč od skrbne župnikove razlage nazaj tja med prižgane "kebrčke" in polne sodčke. A vseeno smo se s Tomico in Sebotom odločili, da so najbolj fensi tisti črni plaščki, pretkani z bleščavimi srebrnimi nitmi v vzorce mrtvaških glav, saj so nas nezaustavljivo spominjali na hevimetalsko modo. No, potem se je tudi strokovna razlaga vaškega "gospoda", v katero je zelo rad vpletel kakšno pikro čez ženski rod, posebno čez princeske, končala in spet smo bili na tistem, meni že zelo ljubem dvorišču. Kar trije "kebrčki" (menda je bil eden celo "rugeljček") so s pokorno ljubeznivostjo brbotali tam ob robu. V enem smo kuhali brinjevec, iz drugega se je cedila slivovka, v tretjem je brbotal golaž iz pižamarčkov. (To so mali divji pujsi, tisti, ki jim hrbet še krasijo vzporedne vzdolžne temnejše črte, kakršne so običajne tudi pri klasičnih pižamah.) Popoldne je počasi polzelo v večer, lagodno sem postopal po dvorišču, degustatorsko srknil zdaj šilce še tople slivovke tod in hip zatem požirček mlačnega brinjevca tam, brez kakršnegakoli strahu, da bo robe kadarkoli zmanjkalo, saj je iz cevi "kebrčka" in "rugeljčka" vztrajno in slastno, kot da bi se utrinjali biserčki, z drobnim, komaj slišnim cingljanjem kapljalo in kapljalo. Vmes sem se pa neizmerno važil in bahal pred nadvse vljudnimi in uslužno prijaznimi prijatelji gospoda Franca, se že rahlo mlahav prav veselo motovilil tam naokrog in trobezljal raznolike neslanosti zelo širokega, a med seboj popolnoma nepovezanega spektra, celo pred gospo Veroniko prostodušno izgofljaval nespodobne besede in vlačugarske izraze, kar je baje povsem nedopustno, ter ob vsem tem seveda sam sebi celo neznansko ugajal. A je že tako, da se, če na večer posrkaš mnogo dobrovoljčka, naslednje jutro prebudiš kot beden depresivček. No, pa pravzaprav me drugi dan tega petelinjega gofljanja niti ni bilo tako sram, na to je pač moja okolica že nekako navajena, bolj me je žrlo, denimo, da sem tako razuzdano slastno namakal kruh v oni golaž, po katerem so se pretakali življenjski sokovi ubogih pomorjenih pižamarčkov, zame najbolj ljubkih gozdnih živalic. Kot kakšni debelušni knedeljčki so, ko brzijo po gmajni in tako hitro premikajo nogice, da se jih sploh ne vidi več in se zdi, da kar lebdijo nad gozdnimi tlemi, smer svojega frfotavo lahkotnega dira pa spreminjajo tako bliskovito in nenadejano kot prvi, še rahlo omotični metuljčki, predani muhastim pomladnim sapam. No, ja, ampak dobri so pa bili, res dobri, pravzaprav naravnost slastni. Toda še bolj krucialna stvar se je razpirala v vprašanjih, kako sem sploh prišel domov. Avtomatski pilot, ki sem ga vključil takoj po tem, ko smo s premnogo toplo besedo slovesa zapustili tisto Rečico ob Savinji, je deloval, saj sem se prebudil v svoji lastni postelji v Škofji Loki, a blatne hlače in s prstjo obloženi komolci so nedvoumno pričali, da se je na tej poti tudi nekaj dogajalo, bržčas zame ne najbolj častnega. Bo pač še ena stvar ostala nerazjasnjena skrivnost.

Torej, naslednjega dne sem se prebudil v prelep pomladni dan in svetel sonček mi je šel neizmerno na živce. Potem sem kot nekakšna vase pogrezajoča se grobna gomila tožno sedel za mizo, brez kakršnekoli jasne misli zrl v povaljane hlače, ki so nemo in brezsramno kot odvržen kačji lev poležavale na tleh prav tam na sredi sobe, ter tu pa tam globoko, sicer tehtno, a brez vsakega smiselnega pomena zavzdihnil, madona, ooo, madona. In žejen sem bil, res neznansko žejen. Potem sem skušal kaj razmišljati, pa ni in ni šlo, zato sem raje še enkrat zavzdihnil, ooo, madona. Žejalo pa me je še vedno kot kamelo. Končno me je vendarle prešinilo, kaj pa, če bi skočil tjale gor k Miholu na en pir, in ta misel se mi je po globini zazdela enakovredna kakšni Einsteinovi formuli. Čez mestni trg sem tako brzel, da sem moral ritko prav stiskati skupaj, da ne bi stekel. A tam za mizo v polmraku krčme nisem kar brezglavo hlastnil po kupici, ki jo je porinil predme nekdo iz strežnega osebja. Nekaj trenutkov sem se še slastil v opazovanju igrivih mehurčkov, ki so brbotali skozi zlato tekočino navzgor v smetanasto peno, in kapljic rose, ki se je nabirala na debelem grobem steklu, v srcu pa mi je pelo, oh, tole pivo je moje, samo moje in kadarkoli se mi zahoče, ga lahko srknem, kolikor hočem. Potem sem hlastno pogoltal nekaj dolgih požirkov, nakar sem se stokajoče oddahnil in nato spet goltal. To mi je tolikanj godilo, da sem nemudoma pomenljivo pomignil strežnemu osebju, a med kroničnimi ljubitelji opojnih kapljic kroži mnenje, da je v jutru, ki sledi veseljaškemu večeru, dovolj zgolj kozarček ali dva in že spet ponovno zdrkneš nazaj v povsem isto stanje, iz kakršnega si se kobacal vso noč. Menim, da bo to kar držalo, kajti ni minilo kaj dosti pirov, ko sem se zasačil, kako svojim gostilniškim prijateljčkom zavzeto pojasnjujem prebrisano priročnost "kebrčkov" in "rugeljčkov", se baham s svojimi tesnimi prijateljskimi vezmi z uglednimi trgovci s kmetijsko mehanizacijo, poudarjam njihovo gostoljubnost ter strastno zagovarjam vsesplošno zdravilnost domačega brinjevca. Tudi tistega večera sem bil že davno pred odhodom v svoje skromno zatočišče prisiljen ponovno vključiti avtomatskega pilota.

Tudi prebudil sem se v popolnoma enaki psihofizični kondiciji kot dan poprej. V mentalnem dometu bi se povsem lahko izenačil z duševno prodornostjo kakšne okrasne pelargonije, po črevih se mi je nekaj pretakalo in tožno klokotalo kot po ceveh odpisane stare parne lokomotive, a navkljub vsemu sem sklenil, da je sedaj vsega tega dovolj in da bom s tem dnem vstopil v prebujajočo se pomlad kot plemenit, marljiv in zanesljiv možak. Kar v gozd bom odšel, sem sklenil. Narava, ki radostno slavi zmago nad zimo, me bo zanesljivo prerodila in me napolnila z novimi močmi in s svežino, me je patetično napenjalo, to zoprno žejo, ki mi glodajoče davi izsušeno grlo in mi nemilostno grudi vamp, pa bom potešil s požirki sveže studenčnice iz onega zdravilnega izvirčka zgoraj v Vincarški grapi in prav malo me briga tisti pir pa vino in šnopc, sem se še tešil v stilu one lisice in kislega grozdja. Potem sem stopal, mlahavo in dolgo. Ptice so se drle v predirljivi histeriji, neprestano in bojevito hudobno, vmes pa se zavzeto gonile iz grma v grm ter se neprestano nekaj okrutno ravsale, tako da sem prav jezno pomislil, le kaj vidijo te zmešane sentimentalne babe v teh "sladko gostolečih in spokojno frfotajočih ptičkih", ko pa je vse to le preteče bojno tuljenje in zagrizeno pretepanje za osvojitev svojega ozemlja in pravice do fuka. Potem pa sem naletel na nekaj res groznega. Tam spodaj pod omenjenim izvirčkom se studenček na neki jasi razlije v mlako. In v tej mlaki so se prav tiste dni na debelo flodrale žabe.

(Nižje živali pri oplojevanju ne kažejo kakšnih znakov slasti in radosti, to stvar pač jemljejo kot nujno dolžnost, ki jim jo zaukazuje mati narava, denimo, ameba se, ko pride čas zrelosti, lepo enostavno razdeli in dva nova kosa, zdaj že dva nova subjektka, mirno odideta po svojih potih. Žuželke to počno nekam industrijsko kot za tekočim trakom, čmok, čmok, čmok, padajo jajčka iz nabuhlega trupa matice, čebelje kraljice, tam naokrog motajoči se troti pa v vsakega, skrbno kot navadni monterji v fabriki vijak v nastajajoči avto ali hladilnik, vanj privijejo še svoje semenčice in izdelek navadne delavke odnesejo v zorenje v tiste posebne izbice. Res, zgolj industrija. Neke take zametke opojne slasti zapazimo pravzaprav šele pri polžih, vsaj tako sem bral v neki knjigi, ki obravnava te stvari. Ti pa so baje že malo perverzni nasladneži, sicer dvospolneži, tako da ima vsak posameznik tako "tiča" kot "češpljo", če se izrazim po človeško. A ko se dva taka sluzarja srečata, se baje nemalo vzradostita drug drugega, se nemudoma zaližeta, nato pa se pričneta, znanstvenikom še vedno ni popolnoma jasno, zakaj, sado-mazo zbadati z nekimi roženimi iglami, kar jima sproža jasno vidno naslado, dokler, vsa obdana s penasto sluzjo, ne poflodrata drug drugega. Med vretenčarji so na najpreprostejši stopnji ribe in pri njihovem oplojevanju pač že pregovorno ne moremo pričakovati kaj drugega kot hlad in neduhovitost. Bolj zabavno postane šele pri dvoživkah, med katerimi pa prav blestijo žabe. To so, butastemu in okornemu videzu navkljub, neizmerno vesele in nemalo razuzdane živali. Le kdo še ni čul bučno norih nočnih veselic, ki si jih prirejajo po ribnikih. Ko pride čas oplodnje, pa tako ali tako povsem zblaznijo, kot uročene norijo v svoje fukcimrčke, prek avtocest, mestnih ulic, čez polja in gozdove, skozi najgostejše grmičevje in prek najostrejšega kamenja. Ko končno prilezejo v domačo mlako, se nemudoma pričnejo od same strasti na vse grlo kar najbolj razuzdano dreti (če bi znali žabji jezik, bi bržčas v tem kvakanju slišali take svinjarije, da bi celo preverjenim kurbirjem šli lasje pokonci), v svoji že popolnoma zaslepljeni spolni sli lazijo naokrog, samčki se do krčev otrdeli oklepajo samičk, če jih ne dobijo, pa jim je dober tudi drug samček, pogosto pa se v unterfuzlarski ponorelosti sprimejo kar v cel grozd drug drugega flodrajočih sluzastih ponoreležev. Pri tem zavijajo oči, se sluzijo, mahajo in tolčejo z zadnjimi kraki, da bi zlezli čim bolj noter v svojega partnerja, zraven pa od samega spolnega opoja med spahovanjem povsem lunatično golčijo.)

Torej v takem stanju sem naletel na žabe v tisti moji domači mlaki. Ha, spet flodrajo, sem pomislil, in kar tako, predvsem iz utrujenosti, malo postal ob tem prizoru. Potem sem še malo zrl v ta razvrat, ptiči so se še vedno gonili med vejevjem in razuzdano vreščali, takrat pa mi je pozornost privlekel neki čuden kobul tam spodaj v grezu. Brez dvoma je šlo za nekakšen žabji svinger. Nekaj so se premetavali tam po blatu, sesljajoče stokali in s kraki tolkli po mastni gladini, dokler nisem ob nenadnem prekopicu cele gruče v notranjščini sprimka zapazil v črnini sluzokože žareče rumene lise. O, madona, me je spreletelo, ali se mi že malo blede ali pa so gorski urhi kar nenadoma postali veliki kot dlan krepkega dedca. Žabe, ki so se flodrale v tistem plitkem bajerju, so bile namreč krote in te so po vsem telesu zamolklo obarvane, le drobni urhi se ponašajo s črno-rumenim lisastim trebuščkom. Potem sem pogledal bolj pozorno, pobezal v tesno sprijeti klobčič s palico, kar s strastjo opojenemu sprimku očitno ni bilo najbolj pogodu, ter končno izsledil grozljivo, a nedvomno resnico. Prav v sredini tega vsevprek krčevito flodrajočega se grozda krot je ždelo truplo do smrti pofukanega močerada, ki pa so ga hotne žabe še naprej natepavale od vseh strani. Najprej sem bil nemalo zgrožen, potem pa rekonstruiral dogodek. Močeradi so namreč znani kot mirni in urejeni seksači. Njihov seks je malo dolgočasen in neslikovit, lahko bi celo rekli rimskokatoliško idealen, saj gre tod zgolj za izdelovanje potomcev. Ko se parček sreča, si baje malo pokima, potem se samička okorno odplazi prek vlažnega listja in prek mokrih trav, vmes pa izpušča zavojčke jajčk, samček ji sledi in jih ljubeznivo osemenjuje. Ob tem baje šibko in rahlo šušlja, da se zdi, kot da bi molil. In pri tem bogu ugodnem razmnoževalskem delu ju je najbrž zasačila tolpa razuzdanih žab. Verjetno so zavpile, ha, banda, a gremo fukat, pograbile samčka ali morda samičko ter žrtev zvlekle v mlakužo in jo tam poflodrale do smrti in še čeznjo. Čisto paf sem zrl v ta čuden zločin, kot pravijo, vedno čiste in nedolžne narave, saj sem bil priča celemu nizu najhujših perverzij, umoru iz sladostrastja, nekrofiliji, sodomiji, homoseksualnosti, grupnemu seksu pa verjetno bi se našlo še kaj. Zgoraj v vejevju so se še razuzdano drle ptice, se ravsale in brezsramno gonile drobne ptičke. Tam daleč, v Rimu, pa je tiho, spokojno in spravljen s svetom ter z vsemi njegovimi skrivnostmi, umiral sveti oče, papež Janez Pavel II.

Potem sem krenil nazaj proti mestu, ne da bi se napil studenčnice. V glavo se mi je namreč vtihotapila neka druga zamisel. Vmes pa sem si momljal, Blaž, ti sam še mal počak, boš vidu, kolk bo pol vse fajn, ti sam še mal počak, jebemti, kolk bo pol vse fajn.