Snežni motokros

"Letošnja zima je najboljša v zadnjih dvajsetih letih. Snega je res veliko, prvič je začel padati že septembra," razlaga Miha, domačin iz Drage, vasice na koncu Slovenije, tam, kjer se meja s Hrvaško najgloblje zareže v slovensko ozemlje na jugu. Na motornih sankah smo drveli kakšnih 40, morda 50 kilometrov na uro po gozdni poti sredi nečesa, za kar sicer obstaja ljudski izraz vukojebina. Tu bi bil sicer bolj primeren izraz, povezan z medvedi, ki jih tam ne manjka. "Poglej, tam na desni, malo naprej je medvedji brlog. Vsako leto se tem pojavi medvedka z mladiči." Ampak sredi januarja naj ne bi bilo bojazni, da bi nam pot prekrižal kakšen primerek medvedje vrste, saj predvidoma hibernirajo v zimskem spanju. Pozneje sem izvedel, da se tistemu hribu reče Goteniška gora. Slovensko Sibirijo, kot nekateri pravijo tistim odročnim krajem na koncu južne Slovenije, kjer podirajo slovenske rekorde z najnižjimi temperaturami zraka, pa je letos zelo bogato obdaril sneg.

Motorne sani so bile pred desetletjem ali malce več v teh krajih prava redkost. Večina se je z njimi seznanila le prek televizije, kjer so sem pa tja predvajali kakšne dokumentarec odprav po zasneženih skrajno severnih prostranstvih. Snežna motorizirana zabava je okužila tudi Slovence. Tako kot prej recimo vodni skuterji ali pa štirikolesni terenski motocikli. Vožnja po naravi pa je v Sloveniji v glavnem ilegalna, kar radosti tiste, ki jim gre tovrstna športna aktivnost zelo v nos. Še celo vožnja s kolesi, pa čeprav najbrž hribovski biciklisti ne naredijo kaj več škode kot množični pohodniki. Toda slovenska zakonodaja ni naklonjena tistim, ki se z vodnimi skuterji podijo po lokalnih ribnikih ali pa z motornimi sankami po snežnih brezpotjih. Na policiji so nam povedali, da naj bi bila vožnja z motornimi sanmi prekršek in da to področje ureja Uredba o prepovedi vožnje v naravnem okolju. Ta predvideva, da se v Sloveniji v naravnem okolju praktično hodi lahko le peš. V njej je namreč zapisano, da je na "območju Republike Slovenije v naravnem okolju prepovedano voziti, ustavljati, parkirati ali organizirati vožnje z motornimi vozili, kolesi s pomožnim motorjem in drugimi prevoznimi sredstvi, ki omogočajo gibanje, hitrejše od hoje pešca, z močjo lastnega motorja in niso namenjena izključno vožnji po cesti (v nadaljnjem besedilu: vozila na motorni pogon), in s kolesi" ter da je "Na gozdnih cestah in na cestah z makadamskim voziščem v gozdnem prostoru ter na cestah v območjih, ki so zavarovana s posebnimi predpisi (naravni in gozdni rezervati, narodni, regijski in krajinski parki, vodni rezervati, varovalni gozdovi, gozdovi s posebnim namenom), prepovedano organiziranje voženj z vozili na motorni pogon ali njihova uporaba za testne in kros vožnje, športne, tekmovalne in reklamne vožnje ter njim podobne oblike uporabe." Med motorna vozila pa sodijo tudi motorne sanke.

Metrski skoki

Naša odprava sicer ni bila namenjena v "naravno okolje", temveč smo se po Goteniški gori mimo krajev, kjer so se bile slavne bitke NOB, kot so Grčarice in Jelenov žleb, peljali po poteh, po katerih se da, v obdobju, ko ni snega, peljati tudi z avtomobilom. Toda nekajdecimetrska obilica snega na poti onemogoča vožnjo s katerimkoli terencem. Tudi čislani hummerji slovenske vojske bi obstali v tistem snegu. Motorne sani pa imajo za tistega, ki je nepoučen o tem, kaj zmorejo, skoraj nepojmljive sposobnosti, saj se dajo z njimi zlahka premagovati strmine, ki bi jih v poletnem obdobju premagal le kakšen motokrosni motor. Z njimi naj bi se dalo voziti po celem snegu debeline dva metra. Miha, vodič odprave, je vse poti gozdnega labirinta poznal kot lasten žep, saj po tistih gozdovih lovi polhe in potem ustroji njihove kože, iz teh pa nastanejo kučme, ki so menda zlasti priljubljene na Primorskem. No, Miha nas je pripeljal do kraja Glažuta, kjer sta bila nekoč počitniški dom in smučišče. Od smučišča je ostala zgolj poseka za vlečnico in smučarsko progo. Dom pa je počasi propadel, saj se s smučarskim turizmom v tistih precej odročnih krajih očitno nihče ne želi ukvarjati. Fantje so na smučišču svoje motorne sanke "natišali", kolikor gredo, in čez neki kucelj uprizorili nekaj nekajmetrskih skokov. Moderne motorne sani so v bistvu cestni motorji na snegu. Tako po svojih zmožnostih kot po ceni. Aleš, ki sicer v podjetju Editrade prodaja motorne sanke Arctic Cat, si je iz svoje službe sposodil najhujši stroj med vsemi, saj naj bi njegove sanke stale kar 3 milijone in še nekaj stotisočakov v tolarjih, za kar je moč kupiti nov, z opremo malce oskubljen, povprečen avto nižjega srednjega razreda. Toda pospeški njegovih oranžnih sank so strašni, v samo 3,5 sekunde naj bi dosegle hitrost 100 kilometrov na uro. Sam pravi, da je njegov rekord s sankami kar 160 kilometrov na uro. Vendar ne sme biti niti najmanjših kucljev, sicer te katapultira.

Drug hud stroj za vožnjo po snegu je imel Jože, čigar sanke so imele v nasprotju z ostalimi že štiritaktni turbo motor, njihova vrednost pa je bila precej čez 2 milijona tolarjev. "Pred leti sem nekoč pozimi razmišljal, da bi si nabavil motorne sani. Sprva sem si kupil rabljene sanke in malo so me nategnili, toda bile so dobre, ampak vseeno. Potem sem se vozil po Barju in Krimu," razlaga Jože, korpuletni, toda že na videz hiperaktivni možak z Rudnika, ki so ga nekdaj zelo privlačili bolj cestni motorji in staro orožje. Jože menda velja za najboljšega izdelovalca najrazličnejših scenskih pripomočkov za slovenske filmarje in gledališčnike. "Priprave na novo sezono se pri meni začnejo že septembra. Sam si dam gor film o motornih sankačih, kjer je samo glasba in akcija. Potem se ti začne počasi malo trgati in greš malce naoljiti svoje sanke." Kot vsi je mnenja, da vsak avto naredi več škode kot pa sanke, ki drsijo po nekaj deset centimetrov globokem snegu. Največji problem motornih sankačev pa naj bi bila fovšija, saj naj bi jim nasprotovali težaki, ki so pač ljubosumni, da imajo nekateri več kot oni. "Motorne sanke so lahko precej koristne. Nedolgo tega sem iz vode rešil neko žensko. Peljal sem se na Pokljuko in čisto po naključju sem pogledal proti nekemu potoku. Zagledal sem neko žensko, ki je padla vanj. Ogrnil sem jo in jo peljal do najbližje koče. Brez pomoči bi lahko zmrznila," se je enega svojih altruističnih podvigov spominjal Jože. Prav tako je Miha pomagal lovcem pri razvozu krme za divjad. Dejstvo je, da snežne sanke pač postajo nova priljubljena zabava na snegu in da jih bo vedno več. Aleš pravi, da je v Sloveniji vsaj 250 motornih sank. Država jih pusti uvoziti in potem še od kupca pobere davščine. Na drugi strani pa prepove vožnjo z njimi. "Lahko bi zadevo uredili z zavarovanjem in registracijo." Druga možnost za ljubitelje motornih sani pa je odhod v BiH, kjer so po Aleševih besedah fantastični tereni, še posebej na Kupreškem polju. "Bosna je Teksas. Pri nas te na smučišču takoj naženejo dol. Šef smučišča na Bjelašnici pa je celo podil stran smučarje; te smo potem prevažali gor in dol po smučišču." Sicer pa podobno ravnajo Avstrijci. Na tekmah z motornimi sanmi zaprejo smučišče in napravijo progo za dirko. Pri športnih ekstremistih pa so tudi skoki z motornimi sanmi vse bolj priljubljena disciplina. Na svetu naj bi obstajala le trojica, ki je zmožna napraviti salto z okoli 200 kilogramov težkimi sankami.