Mohamed vas gleda

Kare Bluitgen, danski pisec in novinar, je lani napisal otroško knjigo Koran in življenje preroka Mohameda. Besedilo je bilo končano, nikakor pa ni mogel dobiti ilustratorja, ki bi knjigo popestril s sličicami. Zato je 17. septembra lani v reviji Politiken objavil tekst z naslovom "Velik strah pred kritiko islama", v katerem je opisal svoje težave z iskanjem ilustratorja. Trije ilustratorji, ki želijo ostati anonimni, so odklonili delo: "Eden izmed ilustratorjev je kot razlog svojega strahu navedel umor nizozemskega režiserja Thea Van Gogha, drugi pa se je skliceval na napad na danskega predavatelja." Oktobra 2004 je namreč pet priseljencev fizično napadlo predavatelja na koebenhavnski univerzi, ker so nasprotovali temu, da je med predavanjem Koran prebiral nemuslimanom. Izpoved Kara Bluitgena je na Danskem povzročila debato o avtocenzuri. Kmalu se je v javnosti pojavilo še nekaj primerov avtocenzure, zaradi strahu pred islamskimi ekstremisti. Tako je denimo prevajalec esejev o kritiki islama želel ostati anonimen. Komedijant Frank Hvam pa je priznal, da si na televiziji ni upal nastopiti s skečem na temo muslimanov.

Priložnost je pograbil največji danski dnevnik Jyllans-Posten ter organiziral natečaj. Natečaj je bil pravzaprav raziskava o svobodi govora oz. avtocenzuri. Fleming Rose, kulturni urednik časopisa, je ob natečaju zapisal takole: "Nekateri muslimani zavračajo sodobno sekularno družbo. Zahtevajo posebne pravice, glede na njihovo veroizpoved. To pa je v nasprotju s temelji demokracije in svobode govora, kjer se morate pač spoprijeti tudi s kritiko, pa čeprav v obliki ironije, humorja in žaljivk. Seveda to ne pomeni, da se je treba za vsako ceno norčevati iz religioznih občutkov. Smo na spolzki poti in nihče nam ne zna razložiti, kje se bo končala avtocenzura. Zato smo se pri Jyllany-Posten odločili, da povabimo člane Danske zveze karikaturistov, da narišejo Mohameda tako, kot ga vidijo." Povabljenih je bilo 40 ilustratorjev. Zmagal je Kurt Westergaard, 12 izbranih risb pa so objavili v sobotni izdaji časopisa, 30. septembra lani. Nekatere risbice so bile bolj zabavne, druge manj. Med njimi je bila tudi ena, na kateri Mohamed stoji na oblaku ter samomorilskim napadalcem na Zemlji kliče: "Stop, zmanjkalo nam je devic!" Nekaj karikatur se je nanašalo neposredno na avtocenzuro: ena je prikazovala dva s sabljami opasana mudžahida, ki ju Mohamed miri z besedami: "Počasi, fanta, saj to je narisal le en danski luzer." Najbolj odmevna pa je karikatura, ki Mohameda prikazuje z bombo v turbanu. Nekatere od teh risb so bile že pred natečajem objavljene v časopisih. A takrat zaradi njih ni nastal tak vihar kot tokrat.

V čem je keč? Načeloma v tem, da islam prepoveduje upodabljanje živih bitij, vključno s človekom, kar seveda še posebno velja za preroka Mohameda. A kaj, ko pri tem islamska tradicija ni enotna in se kljub temu v zgodovini vseeno pojavljajo upodobitve Mohamedovega obličja. Kar se tiče upodabljanja živih bitij, so bili v zgodovini veliko bolj striktni suniti, v šiitskem slikarstvu pa obstajajo miniature v rokopisih, še posebno iz 13. stoletja, ko se je razmahnila perzijska in pozneje mogulska slikarska šola, ki je slovela tudi po upodobitvah prizorov Mohamedovega življenja. Na njih prerok nima zastrtega obraza. In teh slik nihče ne obsoja kot bogokletnih, temveč kot del islamske kulture. A podobe Mohameda niso le iz srednjega veka. Na spletu lahko kupite idilične portrete mladega Mohameda, ki jih slika iranska slikarka Oranous. Ja, v Teheranu. Iranske verske oblasti pravijo, da to ni blasfemično, ker naj bi šlo za mladega Mohameda, še preden je postal prerok.

Danske karikature pa so bile razglašene za blasfemične. Sprva zaradi upodobitve Mohameda, a vse bolj se zdi, da gre pravzaprav za njihovo vsebino, ki je kritična do islamskih ekstremistov. Začelo se je že oktobra lani, ko je 11 ambasadorjev muslimanskih dežel od Alžirije do Turčije poslalo danskemu premieru Andresu Foghtu Rasmussenu pismo z zahtevo po njegovem distanciranju od "sovražnega govora," ki se je na račun islama pojavil v danskih medijih. Premier je odgovoril, da se kot politik pač ne bo vmešaval v svobodo medijskega govora ter da če se jim zdijo risbe blasfemične, naj to rešijo na sodišču. To je le še podkrepilo napad islamskih dežel sprva na Dansko, pozneje na vso Evropo. V časopisni hiši so dobili že več obvestil o podtaknjenih bombah. Decembra lani so v Pakistanu izbruhnili prvi javni nemiri v zvezi s karikaturami. 9. decembra je pakistanska stranka Džamal Al Islami razpisala nagrado 10.000 dolarjev na glavo kateregakoli izmed danskih karikaturistov. Od takrat se dva od ilustratorjev skrivata. Izdana je bila tudi fatva proti danskim vojakom v Iraku. A Danci vztrajajo pri zagovoru svobode govora. Medtem ko je pri nas v novoletni poslanici predsednik razpravljal o izgubljeni hčeri, je danski premier v novoletnem govoru izpostavil svobodo govora.

V novem letu se je zaplet le še stopnjeval. Savdska Arabija, Libija in Sirija odpokličejo svoje ambasadorje na Danskem. Bahrajnski parlament je pozval k protestom in bojkotu danskih proizvodov ter ukinjanju izvoza nafte na Dansko, češ da je to "najbolj civiliziran način, da pokažemo tem narodom, da so prestopili rdečo črto. Satanske podobe so nas povezale in skupaj bomo vztrajali v boju proti vsem, ki želijo škodovati islamu". Boj se je tako preselil iz diplomatskih krogov na ulice. Konec januarja začnejo krožiti mejli, ki pozivajo k bojkotu danskih proizvodov. V savdskoarabskih supermarketih dejansko bojkotirajo dansko maslo in mleko. V Egiptu in Gazi na ulicah zažigajo danske zastave. Danski Rdeči križ umakne svoje delavce iz Jemna in Gaze. Organizacija Mučenikov Al Akse da danskim državljanom 72 ur, da se umaknejo iz arabskih dežel, po izteku roka jih bodo napadali. Konec januarja uredništvo Jyllands-Posta objavi opravičilo v danščini, angleščini in arabščini z naslovom Spoštovani državljani muslimanskega sveta. V opravičilu striktno zagovarja svobodo govora. "Uredništvo Jylland-Posta močno zagovarja svobodo govora. Časopis pa tudi spoštuje pravico ljudi do verovanja. Nerazumevanje nekaterih risb preroka Mohameda je pripeljalo do bojkota danskih proizvodov v muslimanskih deželah. Naj razložim nekaj dejstev," je začel opravičilo urednik časopisa Carsten Juste. "Menimo, da je bilo vseh 12 risb spodobnih. Njihov namen ni bil, da bi žalile muslimane, tudi niso bile v nasprotju z danskimi zakoni. Toda očitno so bile za nekatere muslimane žaljive, zaradi česa se opravičujemo. Zaradi kulturnih razlik so bile razumljene kot žaljive za muslimanski svet, kar nikakor ni bil njihov namen."

Toda muslimanskih držav to opravičilo ni pomirilo. V Gazi so še isti dan oboroženi pripadniki Fataha zavzeli pisarno Evropske skupnosti. Danski premier je še enkrat povedal, da se osebno distancira od karikatur, da pa še vedno zagovarja svobodo govora. Na Al Džeziri je nastopil še kulturni urednik danskega časopisa ter vnovič razložil, v čem je problem, a kljub temu da so stališče časopisa podprli tudi danski muslimani, so se v arabskih deželah nadaljevali ulični protesti in bojkoti danskih proizvodov. Vmešal se je celo Putin, ki je izjavil, da danski politiki izrabljajo situacijo za podžiganje protiislamskih čustev. Bill Clinton pa je izrazil zaskrbljenost, da se bodo protiislamski napadi sprevrgli tudi v antisemitsko delovanje. Evropski komisar za trgovino Peter Mandelson je izjavil, da bo bojkot danskih proizvodov naznanil Svetovni trgovinski organizaciji, češ da onemogoča prosti pretok dobrin. Pretekli teden so karikature objavili še norveški francoski France Soir, nemški Die Welt in Die Zeit, italijanska La Stampa, španski El Periodico ter jordanski Al Šiah. Posledica - 24 ur po objavi je odletel odgovorni urednik France Soira. Njegovi lastniki so Egipčani.

Blasfemija?

Zadeva je res zapletena. Demokratično načelo svobode govora je namreč trčilo ob razžaljena verska čustva. Le da tokrat ne gre za verska čustva evropskih religij, temveč za islam, kar takoj implicira spopad civilizacij. Toda tudi v nekaterih islamskih deželah se svoboda govora vse bolj ceni. Ravno pretekli teden je nastal nesporazum v zvezi z egiptovskih nobelovcem Naguibom Mahfouzom, ki so mu v petdesetih letih verski dostojanstveniki prepovedali izid knjige Otroci naše ulice, ker žali muslimanska verska čustva. Sedaj so se pojavile govorice, da je danes 92-letni pisatelj ponovno prosil verske dostojanstvenike za mnenje o objavi knjige. To je razburilo ostale egipčanske pisatelje, češ da umetniki nimajo kaj spraševati cerkvenih dostojanstvenikov za dovoljenje, o čem smejo pisati. Mahfouzo je pozneje povedal, da je bila novica neresnična ter da absolutno zagovarja popolno svobodo govora ter da cerkvenim dostojanstvenikom pač ne priznava pravice do cenzure.

Manj sreče z razžalitvijo islamskih verskih čustev je imela Isioma Daniel, takrat dvajsetletna novinarka nigerijskega časopisa ThisDay, ki je v poročilu o že sicer kontroverznem tekmovanja za miss sveta leta 2002 v Nigeriji zapisala, da Mohamed prav gotovo ne bi imel nič proti tekmovanju ter bi si med lepoticami gotovo izbral svojo ženo. Zaradi tega so nastali nemiri, ki so zahtevali 200 življenj. Isioma Daniel je morala čez noč pobegniti iz svoje države, ker je bila nanjo razpisana fatva. Ironično je, da si je Isioma za svojo novo domovino izbrala Norveško.

Razžalitev verskih čustev znotraj evropskih demokracij ni nič novega. Če le za hip osvežimo spomin na razžalitve krščanskih verskih čustev, se takoj kot globalnega fenomena spomnimo Piss Christ, fotografije Andreasa Serrana, ki prikazuje razpelo z Jezusom v posodi umetnikovega urina. Ko so to stvaritev razstavili leta 1987, je bila takoj obsojena blasfemičnosti, v vsem zahodnem svetu pa se je razplamtela razprava o svobodi govora in umetniškega ustvarjanja. Eni so zagovarjali razžalitev verskih čustev, drugi so se zgovarjali na Jezusovo človeško naravo, saj je bil konec koncev človek in je moral lulati. Če se vrnemo na Dansko - podobno debato o svobodi govora je pri njih izzvala objava risbe Jezusa s penisom v erekciji, delo umetnika Jensa Jorgena Thorsena.

V Nemčiji in Avstriji je podobno reakcijo izzvala razstava umetnika Gerharda Hadererja Jezusovo življenje, kjer je bil Kristus upodobljen kot zakajen hipi, ki je nag presufral Galilejsko morje. V polemike se je takrat vmešal tudi avstrijski kancler Wolfang Schuesell, ki je karikature označil kot nepomembne. Drugače so se na to odzvali Grki, ki so knjigo Hadererjevih karikatur prepovedali, avtorja pa obsodili na šest mesecev zaporne kazni. Zaradi blasfemije. Avtor se je na to odzval z izjavo, da je v svojih interpretacijah le uporabil svojo umetniško svobodo ter da nikakor ni žalil verskih čustev: "Grčija je članica Evropske skupnosti, torej po mojem mnenju ni verska država in mora spoštovati svobodo govora."

Tudi Slovenci nismo imuni proti blasfemičnosti. Naša največja taka afera je bila leta 1998 zadeva Strelnikoff, ko je bila na naslovnici zgoščenke natisnjena brezjanska Marija s podgano v naročju, kar je bil umetniški komentar na nadškofove izjave o splavu. Rode je na to odgovoril z uvodnikom v Družini, češ da je šlo za najhujšo žalitev verskih čustev: "Brezmejna žalost me je prevzela, ko sem zagledal ta umotvor. Ostal sem brez besed. Nem v svojem sramovanju ... Tu ni več besed. Tu je samo žalost. Nema žalost in bolečina. Mati. Kaj so ti storili!" Strelnikoff so se zagovarjali, da njihova pravica izhaja iz svobode govora, da povedo, kar želijo. Proti njim je bila vložena ovadba državnemu tožilcu (takrat je bil to Anton Drobnič). Po petih letih je bila primer ovržen.

In kaj imajo pri tem muslimani? Če je eden izmed postulatov evropskih demokracij svoboda govora, potem se morajo eni in drugi navaditi, da od časa do časa požrejo tudi kakšno žal besedo ali podobo na svoj račun.

No, ampak če se vihar ob žalitvah krščanskih verskih čustev konča le pri besednem obmetavanju, se v primeru razžalitve muslimanskih čustev sprevrže v nasilje, grožnje s smrtjo, bojkote, ulične nemire. Ja, ampak v bistvu je takole - če smo mi pristali na spoštovanje njihovih pravil na njihovem teritoriju, potem pričakujemo qui pro quo. Če se jaz kot nemuslimanka v znak spoštovanja do druge kulture na arabskih ulicah zakrijem, pričakujem, da ta vera spoštuje postulat moje kulture, ki govori o svobodi govora. V primeru danskih karikatur se zdi, da so bile risbe preroka uporabljene v t. i. Principovem sindromu, se pravi kot povod za spopad.

A ja, le še drobna opomba - Ljubljana ni edina evropska prestolnica brez džamije. Tudi v Koebenhavnu se 200.000 danskih muslimanov že nekaj časa bori, da bi si lahko postavili džamijo.