Zgubljeno s prevodom

Ko so muslimani širom sveta burno reagirali na karikature Mohameda, so začeli na Zahodu - tako kot v Evropi kot v Ameriki - hitro poudarjati, da je danski časopis z objavo karikatur le izkoristil svojo svobodo govora, da je svoboda govora "temelj naše kulture" in "steber zahodne civilizacije", da je svoboda govora tisto, kar Zahod loči od "predmodernih", "predrazsvetljenskih" islamskih dežel, da svobode govora ne smemo žrtvovati za nič na svetu, niti v imenu multikulturalizma ali politične korektnosti, da je treba torej svobodo govora ohraniti za vsako ceno. Svoboda govora je pač sveta reč - in ker je svoboda govora sveta reč, se ne bomo opravičili! Za svobodo govora se ne bomo nikomur opravičevali! Sklep: svoboda govora na Zahodu ni na prodaj. O, mar res? Pa poglejmo: kdaj so se Danci muslimanom opravičili za objavo karikatur in kdaj so aparatčiki EU oznanili, da bi bilo dobro, če bi mediji vpeljali neke sorte "prostovoljno samocenzuro"? Točno, ko so začeli v islamskih deželah bojkotirati danske in evropske produkte, ko sta Danska in EU ugotovili, da imata zaradi karikatur hudo poslovno izgubo. Aha, vidite, tudi svoboda govora, najbolj sveta reč zahodne civilizacije in srce zahodne demokracije, ima svojo ceno: ko je ogrožen biznis, ali bolje rečeno, ko je ogrožena prosta trgovina, svoboda govora odpade. Svoboda govora se konča pri ekonomiji. Sporočilo je na dlani: če hočemo ohraniti prosti trg, prosto trgovino, se moramo znebiti svobode govora - ali pa je vsaj ne smemo precenjevati! Svoboda govora ogroža prosti trg, prosto trgovino, globalizacijo: če bomo uveljavljali svobodo govora, muslimani - Savdci, Sirci, Palestinci, Iranci itd. - ne bodo več kupovali naših produktov! Zato je bolje, da jo zavržemo: klient ima vedno prav! Svoboda govora je le še ideologija prostega trga, globalnega supermarketa, globalizacije - ne pozabite, da Busheva divja globalizacija, njegov juriš na nafto islamskih dežel, poteka prav pod zastavo svobode govora. Free speech = free trade. Svoboda govora je na prodaj - svoboda je le blago, le del prostega trga. Še huje: prosti trg je nad svobodo govora. In ironično, o tem bi vedeli največ povedati prav zahodni mediji: če prakticirajo svobodo govora, ne dobijo več reklam! Medij, ki kaki korporaciji - ali pa kaki politiki, kar je običajno ena in ista reč - ogrozi prosto trgovino, je motnja: za svobodo govora je takoj kaznovan. Bolj ko je trg prost, manj prosti so mediji - in manj svoboden je govor. Zato ne preseneča, da skuša zahodna desnica kontekst "spopada civilizacij" izkoristiti za pacifikacijo medijev - medije hoče "preurediti", tako kot hoče "preurediti" Bližnji vzhod. Poziv k "prostovoljni samocenzuri" je le začetek. Drži, svoboda govora na Zahodu je napadena in ogrožena, toda ne ogroža je islam, ampak zahodna, korporativna, fundamentalistična desnica. Ni čudno, da je ameriška vojska v Iraku zadela toliko novinarjev - ali pa da so Rolling Stonese na Superbowlu cenzurirali. Če kdo, potem se predmoderno in predrazsvetljensko obnaša zahodna desnica, kar pa je logično: svoboda govora ni del konzervativne, ampak del liberalne, razsvetljenske tradicije. Zato svoboda govora tudi ni nekaj, kar obstaja samo po sebi, ampak nekaj, kar ima smisel le v odnosu z drugimi vrednotami liberalne, razsvetljenske tradicije, recimo s strpnostjo. Ne moreš biti rasist in reči, da s tem prakticiraš svobodo govora: ker si rasist, drugemu - "drugi rasi" - kratiš svobodo govora. Ne moreš biti antisemit in reči, da s tem prakticiraš svobodo govora - s tem jo kratiš Judom. Ne moreš biti antiislamist in reči, da s tem prakticiraš svobodo govora - s tem jo kratiš muslimanom. Ne moreš biti homofob in reči, da s tem prakticiraš svobodo govora - s tem jo kratiš gejem. Nestrpnost ni prakticiranje svobode govora, ampak kratenje svobode govora - in ogrožanje demokracije. Rasisti, antisemiti, antiislamisti in homofobi niso branilci svobode govora - branilci svobode govora so tisti, ki branijo svobodo govora tistih, s katerimi se ne strinjajo.

2. Vprašanje kompatibilnosti

Urednik danskega časopisa Jyllands-Posten, ki je objavil karikature Mohameda, je rekel, da pri teh karikaturah ne gre le za karikature, ampak za vprašanje, ali so se muslimani sposobni integrirati v EU, v sodobno, moderno družbo, ali so torej muslimani sploh kompatibilni z "nami" in našo demokracijo, bolje rečeno, karikature so bile test za muslimane: če muslimani karikature stoično požrejo in se ob tem nemara celo zabavajo, potem so z "nami" kompatibilni - če jih karikature užalijo in razjezijo, potem z "nami" niso kompatibilni. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je ta predpostavka absurdna - kdo pravi, da morajo muslimani izpolnjevati teste? Kdo pravi, da se morajo podvreči testu, ki bo odločil, kateri muslimani so "naši" in kateri ne? Največ, kar lahko rečemo, pa je, da je ta predpostavka šovinistična in rasistična: muslimani v Evropo niso prišli včeraj, ampak so tu že od nekdaj, kar pomeni, da so eden izmed njenih "tisočerih cvetov". Muslimani živijo povsod - v EU, ki definitivno ni monoetnična skupnost, jih je nekajkrat več kot Slovencev. V resnici jih je več kot Dancev in Slovencev skupaj - in tega, da jih je več kot Dancev in Slovencev, niso nikoli zlorabljali. Sploh pa, vprašanje, ali so muslimani kompatibilni z moderno evropsko družbo in demokracijo, je povsem nesmiselno in skrajno čudno, še toliko bolj, ker po drugi strani nihče ne sprašuje, ali je rimo-katoliška cerkev kompatibilna z moderno evropsko družbo in demokracijo. Glede na rasistični in šovinistični format danskih karikatur se zastavlja kvečjemu vprašanje: ali so zahodni belci, ki mislijo, da je treba etnične skupnosti testirati (in potem - podobno kot v Iztrebljevalcu - ugotavljati, ali sodijo med ljudi ali ne-ljudi), kompatibilni z moderno evropsko družbo in demokracijo?

3. Vprašanje evropske krivde

Bush je sfabriciral kopico "argumentov" za napad na Irak. Pred tem je iskal "pretvezo" za napad na Afganistan. "Argumente" in "pretveze" je dobil 11. septembra - potem jih je le še kreativno nadgradil in zapakiral, da jih je lažje prodal. Bush je torej začel dve vojni, s katerima je skušal "preurediti" Bližnji vzhod in ga napisati svojim in ameriškim nacionalnim interesom na kožo, ker pa dve vojni nista zadostovali, je začel groziti še Iranu in Siriji - okupiral je islamske dežele, obstreljeval in uničeval džamije, odobril mučenje islamskih zapornikov, prikrival, da so v ameriških zaporih splakovali Koran, poniževal muslimane, toda zdaj se zdi, da je Bližnji vzhod napadla Evropa. In da je Evropa tista, ki je v vojni z islamom. Na Bližnjem vzhodu nihče ne zažiga ameriških ambasad - evropske pač. Bushev najbolj vlažni sen se izpolnil: "krivdo" je prevalil na EU, svojo veliko rivalko, velesilo-v-nastajanju. Ne pozabite, da je bila še ne tako dolgo nazaj na sporedu transatlantska vojna - vojna med Ameriko in Evropo. Vojna se je vnela zato, ker Evropa - "stara Evropa" - ni hotela podpreti Busheve invazije na Irak. Rezultat poznate: Američani so začeli s histeričnim, ultrapatriotskim bojkotom evropskih, predvsem francoskih produktov, ki je vključeval tudi javno in brutalno uničevanje teh produktov (zlivanje evropskega vina v jarke, demoliranje evropskih avtomobilov ipd.). Še celo "french fries" so spremenili v "freedom fries". Okej, razjarjeni Američani evropskih ambasad sicer niso napadli, toda bolj ali manj zato, ker evropske ambasade v Ameriki niso tako vsiljive in tako očitne kot zahodne ambasade na Bližnjem vzhodu, bolje rečeno - v Ameriki prisotnosti evropskih ambasad ne čutijo, medtem ko na Bližnjem vzhodu prisotnost zahodnih, evropskih ambasad zelo dobro čutijo. Že desetletja. In več. Z eno besedo: ironija je v tem, da je hotela Evropa - kljub delnemu, izsiljenemu angažmaju v "koaliciji dobre volje" - ostati nekje vmes, kot neke sorte posrednik med Ameriko in islamom, zdaj pa je sredi vojnega teatra. Vsaj taka je percepcija. In posnetki, na katerih se vidi, kako so britanski vojaki leta 2004 v Basri, v času protikoalicijskih demonstracij, brutalno pretepali in "disciplinirali" iraško mladino (celo mrtvega so brcali v glavo!), in ki so na dan prišli prav te dni, v času velikih muslimanskih demonstracij, to percepcijo le krepijo. Še malo, pa bo Bush svoj ameriški sen izsanjal do konca: postal bo veliki posrednik med Evropo in islamom. Si lahko mislite kaj bolj norega? Tip, ki je začel vojno, bo na koncu dobil Nobelovo nagrado za mir.

4. Vprašanje civiliziranosti

Američani so muslimane najprej zbrcali. Spomnite se le Abu Grajba. Ali pa Faludže. No, potem pa so jim povedali, kako naj na te brce reagirajo - mirno, brez jeze, demonstracij, nasilja in užaljenosti. Podobno je bilo zdaj: evropske karikature so muslimane brcnile, potem pa so jim evropski voditelji povedali, kako naj na te brce reagirajo - mirno, brez jeze, demonstracij, nasilja in užaljenosti. Joj, pretiravate! To se ne spodobi! To ni evropsko! To ni demokratično! Še več: to je necivilizirano! Oh, in še več: to, kar počnete, je kršitev mednarodnega prava! Šur, napad na Irak ni bil kršitev mednarodnega prava. In raziranje Faludže, bombardiranje civilnih poslopij in eksekucije ranjenih gverilcev tudi ne. In da bi bila mera polna, so tudi Bush in bušiji hitro oznanili, da je bila muslimanska reakcija na karikature pretirana. Naj vas le spomnim, kakšna je bila reakcija Američanov po napadu na Svetovni trgovinski center: takoj so se začeli znašati nad ameriškimi muslimani, povsem nedolžnimi državljani - obmetavali so jih z molotovkami, bombami, kamni, prašičjo krvjo in grafiti, jih klali in streljali, tudi do smrti, napadali so mošeje, mnogih niso spustili na potniška letala. John Cooksey, republikanski kongresnik, je zapovedal: "Vsakogar, ki ima na glavi turban, je treba ustaviti in preveriti!" Zell Miller, demokratski kongresnik, je dodal: "Zbombardirajmo jih! Če bodo med žrtvami tudi civilisti, pa naj bodo!" Ameriški mediji so temu histeričnemu protimuslimanskemu paketu naredili pentljo: "Napasti bi morali njihove dežele, pobiti njihove voditelje in jih pokristjaniti!" Je bilo to civilizirano? Je bilo to ameriško? Je bilo to evropsko? In končno: je to kompatibilno z moderno evropsko družbo? In demokracijo?

5. Vprašanje "spopada civilizacij"

Mnogi so takoj oznanili, da gre pri tem, kar gledamo, za "spopad civilizacij". Kar seveda ni res: gre za spopad dveh skrajnih desnic, dveh fundamentalizmov - vzhodnega in zahodnega, islamskega in krščanskega. In za spopad dveh fundamentalizmov, ki podžigata vse ostale, gre že od dneva št. 1. Kot veste, je Bush "vojno proti terorju" najprej razglasil za "križarski pohod" - s tem je povedal vse. Hočem reči, s tem je povedal tudi tisto, kar je hotel zamolčati. Toda tega niso mogli zamolčati ameriški fundamentalistični pastorji, voditelji krščanske desnice, ki predstavlja ključni del Busheve volilne baze. Recimo, Franklin Graham je islam razglasil za "zelo hudobno in zelo zlobno religijo", Pat Robertson, ki stalno poziva k atentatu na venezuelskega predsednika Huga Chaveza, je Koran primerjal s Hitlerjevim Mein Kampfom, medtem ko je Jerry Falwell izjavil: "Mislim, da je bil Mohamed terorist." Vsi trije so "moralni" stebri in zvezdniki krščanske desnice, ki zdaj, ko se bližajo apokaliptični "zadnji dnevi" in ko bo vse "odrešene" potegnilo v nebesa, pričakujejo izkrcanje Jezusa Kristusa (v Sveti deželi, se razume) in ki je Bush noče - niti ne sme - razočarati. Le kako? Brez nje ga ne bi bilo. Ni čudno, da je Bush za novega člana vrhovnega sodišča imenoval Samuela Alita, favorita in junaka krščanske desnice, ki vsakič, ko je Bush ne usliši takoj, na ves glas vpraša: Ali smo res izvolili konzervativnega predsednika? Bush, "ponovno rojeni kristjan", ji takoj salutira. Krščanski fundamentalisti, ki zagovarjajo dobesedno, teokratsko razumevanje Biblije (hja, Biblija je nad ustavo, božji zakoni so nad posvetnimi ipd.), so prepričani, da imajo Boga svoji strani. In narobe, tudi islamski fundamentalisti, ki zagovarjajo dobesedno, teokratsko razumevanje Korana, so prepričani, da imajo Boga na svoji strani. In "križarski pohod", ki ga uprizarja Bush, jih je le okrepil in raztegnil, ali natančneje: Bushev juriš nad islamske dežele je regijo res "preuredil" - v Iraku so prišli na oblast šiiti, ki Koran jemljejo hudo zares, v Iranu je na oblast prišel fundamentalist, ki med nacionalizmom in teologijo ne dela razlike, v Palestini pa "teroristični" Hamas, ki prej sicer ni slovel kot fundamentalist, toda Mohamed Abu Tir, Hamasov mož št. 2, je že najavil, da bodo vpeljali šarijsko pravo, da bo v šolah večji poudarek na islamu in da bodo dečke ločili od deklic. Kaj vse to pomeni, veste: ko se politika enkrat prelevi v teologijo, so politične rešitve praktično nemogoče. Politike pa v teologijo ne spreminja levica, ampak desnica. Zato ne preseneča, da se je v ta spopad desnic tako naravno in tako evforično vključila tudi evropska desnica. In zato ne preseneča, da so karikature Mohameda prišle prav z Danske, ki jo vodi zelo nestrpna, militantna, muslimanom nenaklonjena desnica.

6. Vprašanje "končne rešitve"

Busheva administracija - zanjo Condoleezza Rice, heh - je takoj oznanila, da muslimansko ogorčenje, muslimanske demonstracije in muslimanske napade na zahodne ambasade podžigata predvsem Iran in Sirija. Aha, Iran in Sirija, ne pa recimo Savdska Arabija, ki je začela najbolj militantno bojkotirati zahodne, danske produkte (hja, tudi svojega ambasadorja so odpoklicali), Egipt, ki je začel prvi pritiskati na Dansko, ali Pakistan, kjer je bilo na začetku najbolj divje. Nič, bušiji so hoteli reči le, da sta Iran in Sirija res "os Zla" in da je treba ta "problem" dokončno rešiti - z invazijo. Niti ne s kako totalno invazijo, ampak le z okupacijo Khuzestana, obmejnega pasu z Irakom - hej, od iraške meje do največjih iranskih naftnih polj je le dobrih 30 km. A po drugi strani, Iran in Sirija bi bila res nora, če karikatur Mohameda ne bi izkoristili za podžiganje islamskega sveta. Iranu in Siriji namreč vsi grozijo z vojaškim napadom: Bush, Izrael, EU. Še več, Iran in Sirija sta trenutno tako ogrožena, da ju lahko reši le vsesplošni muslimanski upor. Z vidika Irana in Sirije je bilo še dobro, da so Danci objavili tiste karikature: napada na Afganistan in Irak, Abu Grajb in Faludža očitno še niso mogli potegniti skupaj vseh muslimanov, jih je pa zato potegnilo skupaj to, kar jih absolutno združuje in povezuje - Mohamed. Pred temi vsesplošnimi demonstracijami je bil vojaški obračun z Iranom in Sirijo praktično neizbežen, zdaj je težje izvedljiv: napad na Iran bo napad na Mohameda! Ali bolje rečeno: napad na Iran bo imel težo križarskega pohoda. Zahod bo moral s "končno rešitvijo" muslimanskega vprašanja še malce počakati. Mohamed ni na prodaj - svoboda govora pač.